Bajaté: »Do konca svojih dni«

»Nastopil je zimski solsticij, prelomen in nadvse pomemben dogodek v življenju naših prednikov, ki so verjeli, da je ta dan edino pravo in naravno novo leto, ko se mistično življenje ustavi in se začne nov cikel,« je drevi uvodoma dejala vodja JSKD OI Krško Tinka Vukič ter ob tem napovedala pričetek posebnega dogodka.

Na gradu Rajhenburg se je odvila prireditev s poudarkom slovenskih ljudskih pesmi in zgodb, ki so jo poimenovali Do konca svojih dni. »Solsticij je trenutek, ko se je potrebno ustaviti, povezati s svojo notranjo modrostjo, se ozreti v preteklost in zazreti v prihodnost. Predniki so med drugim na ta dan zakurili zimske kresove kot simbol svetlobe in bivanja ter se družili ob obredih hvaležnosti življenju,« so še zazvenele besede Vukičeve, ki je dodala, da je projekt avtorski, ustvarili so ga mladi ustvarjalci Rebeka Bogataj, Urša Mihevc, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik, Maša Budič in Nina Milavec. »Ki bajajo, pripovedujejo, navadno neverjetne stvari, bajke in zgodbe, prerokujejo in čarajo ter v svoji pripovedi združujejo besede in zvok, pravljično in zemeljsko, prijazno in temačno, ljudsko in kabarejsko,« je Vukičeva še podala prisotnim, za konec pa poetično zaželela, »naj bo srečno in srečne naj bodo vaše poti v letu, ki prihaja.«

Glasbeno-besedni gosti pa so najprej postregli z zgodbo izpod odlično izpiljene pripovedi Budičeve, ko je z »nebeškim petelinom« zagrozila: »Paste se velikega jezera.« Pred tem pa sporočila, da na začetku ni bilo nič ter se od besednega niča sprehodila še do ogromnega nebeškega jajca, v katerem je bila vsa voda tega sveta. Prerokba se je uresničila, vsi so utonili, razen Kranjc, ki se je rešil s pomočjo vinske trte, zato je v zahvalo vse življenje gojil vino in ga častil. Ne le pripoved, tudi izjemna glasbena spremljava, je zbrane popeljala v drugo dimenzijo in snovalci večera so nadaljevali z drugo zgodbo. Zgodbo o Smrti, ki je bila najprej prijazna, pobirala je le stare ljudi, potem je srečala Tomaža, ki je bil mladosten, gojil je trto, prideloval vino in ni želel umreti. Z glasbenimi odtenki, z vokali, z različnimi instrumenti, so zgodbe tako oživele, da so se spojile ena v drugo. Ustvarjalci so z lahkotnostjo peljali rdečo nit, preigravali na zastavljeno tematiko, izpostavljali kruto vsakdanjost, ki se je ob njihovi izvedbi zdela pravljična, kakor je pravljično izzvenela ljubezenska pripovedka o zaljubljenem fantu in dekletu, ki sta se s svojim načinom življenja zapisala večnosti. V večnost spominov, ki so jih s sabo ponesli obiskovalci, se je odvila še ena izmed zgodb, ki je prikazovala snidenje s samim Hudičem, pa tudi on se je dal pretentati. »S kupico minljivosti,« kakor pravi zasedba Bajaté, so izvedli pripovedovalski koncert. Iz svojega peharja so natrosili veliko resnic, skritih pred razumom človeka, ki so lahko razprte na dlani, so žlahtne, lirične in skrivnostne, lahko pa nikoli ne dosežejo konca začetka.

M. H., foto: M. H., JSKD