Beseda, ki je nimam – zgodbe o ukradenih otrocih

V včerajšnjem zgodnjem sredinem večeru se je v Knjižnici Sevnica odvijal zaključek letošnjega skupnega bralnega projekta Posavci beremo skupaj vseh treh posavskih knjižnic, poleg že omenjene še Valvasorjeve knjižnice Krško in Knjižnice Brežice. Literarna gostja je bila gledališka igralka in književnica, samozaposlena v kulturi, Nataša Konc Lorenzutti. Njen roman »Beseda, ki je nimam« je bil na letošnjem posavskem bralnem seznamu.

ROMAN »BESEDA, KI JE NIMAM«

Pripovedno delo »Beseda, ki je nimam« Nataše Konc Lorenzutti je rezultat večletnega raziskovanja, pregledovanja različne dokumentacije in pogovorov z osebami, ki so bile v času druge svetovne vojne odvzete pravim staršem v zgodnji mladosti ali kot dojenčki. Nekateri med njimi so šele po vojni izvedeli, kdo so njihovi pravi starši, nekateri niso nikoli.

Osrednji literarni lik v romanu je srednješolka Sonja, ki začne po smrti svoje babice raziskovati zamolčano družinsko zgodbo. Babico in njenega brata so med drugo svetovno vojno vzeli staršem, neznano kam je izginila njuna najmlajša sestra, Sonjina soimenjakinja. Raziskovanje mlado dekle, ki je zaključilo 4. letnik gimnazije in uspešno opravilo izpite za vpis na AGRFT, pripelje do zgodb, podobnih zgodbi njene babice, in spoznavati začne program Lebensborn – tajni nacistični Himmlerjev program, s katerim so želeli zvišati število rojstev otrok arijske rase – tudi z odvzemom otrok ...

Pisateljica je razkrila tudi, od kod ideja za naslov romana. »Bila sem na obisku pri enem izmed ukradenih otrok. To ni bil otrok Lebensborna. Imel je tri leta, ko je bil ukraden. Ukradena je bila tudi njegova sestrica. Leta sta potrebovala, da sta se našla po vojni ...« je pripovedovala in med obujanjem njegovih spominov sta prišla do točke, ko ni mogel več govoriti, saj je komaj zadrževal solze. »Rekel sem si, da ne bom jokal, rekel sem si. Ene besede nimam več,« se je pogovora spominjala avtorica, ki je v tistem trenutku vedela, kakšen bo naslov njenega knjižnega dela – Beseda, ki je nimam.

Ob tem se je pisateljica dotaknila še sedanjega sodobnega časa, v katerem je bilo v naši neposredni bližini, na vzhodu Ukrajine, ukradenih sto tisoč otrok. Pretresljivo je tudi število mrtvih otrok na pokopališču v palestinski Gazi. Zakaj in čemu, se sprašuje marsikdo, a najbolj žalostno je spoznanje, da umirajo nedolžni in nemočni.

ZGODBE UKRADENIH OTROK TUDI V FILMU

Plodovita pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki piše tudi za otroke in mladino, obravnava temo odvzetih otrok tudi v svojem najnovejšem dokumentarnem romanu »Senca brez človeka«. V njem razkriva dogajanje iz leta 1942, ko so nacisti odvzeli slovenskim materam, ki so večinoma končale v koncentracijskih taboriščih, 645 otrok različnih starosti, ki so prestali »rasno selekcijo«. Med njimi je bilo tudi okoli 40 dojenčkov, ki so bili odpeljani v otroška taborišča v Nemčiji. 30 dojenčkov je bilo izbranih za Lebensborn, dobro organizirano nacistično mrežo za oddajo otrok nemškim rejnikom, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, a niso vedeli, da gre za ukradene otroke.

Zgodbe, ki razkrivajo vso bedo in krutost preteklega časa, nevrednega človekovega dostojanstva, so dobile sliko in zvok v dokumentarnem filmu »Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna« v režiji Maje Weiss, ki je scenarij spisala skupaj z Natašo Konc Lorenzutti. Slednja je pojasnila: »Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo ničesar vedeli.« Premiera slovenskega filma o nacističnem rasnem eksperimentu, ki je tematsko povezan z romanoma  »Beseda, ki je nimam« in  »Senca brez človeka« je potekala letos oktobra na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023.

Za zaključek zanimivega literarnega večera, ki je odpiral mnoga bivanjska vprašanja o smislu človekovega obstoja, se je gostja predstavila še s čudovito interpretacijo basni o prelisičeni lisici. In kdo jo je prelisičil? Majhen in premražen jež, ki je našel v mrzli zimi toplo domovanje v lisičini jazbini, iz katere jo je na koncu pregnal.

POSAVCI BEREMO SKUPAJ

V letošnjem skupnem bralnem programu, ki je trajal od 21. marca do 20. novembra že trinajsto leto zapored, je sodelovalo 128 bralk in bralcev, ki je izpolnilo 630 knjižnih kazalk. Knjižno nagrado za pet ali več prebranih knjig s seznama je prejelo 86 sodelujočih.

»Vsa ta leta skušamo opozoriti na knjižna dela, ki bi se bralcev globlje dotaknila in pripomogla k boljšemu razumevanju nas samih in sveta, v katerem živimo. Na seznam smo uvrstili tri pesniške zbirke, en risoroman (strip, op. p.) in eno slikanico, trideset proznih in pet esejističnih del slovenskih in tujih avtorjev. Mnenja o prebranih knjigah so v veliki večini pozitivna,« je dejala sevniška bibliotekarka Saša Zimšek v uvodnem delu zanimivega ter s posebnimi občutji in čustvi napolnjenega večera, ki mu je sledila predstavitev literarne gostje skozi pogovor, ki ga je vodila Neža Vilhelm, profesorica latinskega in grškega jezika, lektorica in prevajalka.

S. R.

#povezujemoposavje