Besede iz srca

V letošnjem letu so tri posavske knjižnice, brežiška, krška in sevniška, uspešno zasnovale in izpeljale že tretje leto zapored projekt Posavci beremo skupaj.

»Začeli smo na pomladni dan 21. marca in zaključili 20. novembra, na dan slovenskih splošnih knjižnic. Osem mesecev ste, bralke in bralci, lahko prebirali čtivo s seznama, skrbno sestavljenega za ta bralni projekt in tudi posebej razstavljenega v vsaki od omenjenih knjižnic. Izbor branja je obsegal 35 leposlovnih del, tako domačih kot tujih avtorjev, od tega pet pesniških zbirk in med njimi tudi pesniško delo Tiho romanje k zadnji pesmi pesnika in našega današnjega gosta Cirila Zlobca.O prebranih knjigah ste lahko napisali mnenje na posebne kazalke in jih oddali. Vseh oddanih kazalk v naši knjižnici je bilo 363,« je včeraj v uvodnem nagovoru predstavila bralni projekt v sevniški knjižnici bibliotekarka Saša Zimšek in dodala, da je bila med izbranimi knjigami največkrat izposojena in tudi največkrat ocenjena z odlično knjiga Da me je strah Maruše Krese, na drugem mestu po izposoji so se znašle Dekle, ki bi raje bilo drugje slovenskega pisatelja Evalda Flisarja, Ples v krogu ruske pisateljice Olge Kharitidi in Klateži dharme ameriškega pisatelja Jacka Kerouaca.

Ob zaključku projekta Posavci beremo se je nato v čitalniškem oddelku Knjižnice Sevnica predstavil pesnik Ciril Zlobec. Pogovor z njim je vodila bibliotekarka Tanja Mikolič, s katero sta počasi odstirala njegovo življenjsko in ustvarjalno umetniško zgodbo. 

Ciril Zlobec je bil kljub svojim častitljivim  letom prijeten in sproščen sogovornik, ki se je predstavil tudi kot izjemen pesnik lirike intimizma, lirike, ki razkriva najlepše kotičke človekovega srca. »Skozi jezik poezije skušam upodobiti svoj odnos do doživljanja življenja samega in tudi do ljubezni, ki je najsilovitejše človekovo čustvo,« je dejal uvodoma pesnik, ki je ob težkih življenjskih preizkušnjah, ob katerih si je celo želel sam umreti, našel tolažbo v pisanju. Označil se je kot najstarejši še živeči slovenski pesnik, kot oče, ki je preživel oba svoja otroka. »To so bolečine, trpljenje in dostikrat tudi kljubovanje. Včasih sem do kraja obupan, nor od žalosti, vendar iz kraške trme kljubujem bolečini, abstraktni usodi,« je nizal misli ob spominu na mnogo prezgodaj umrla otroka, hčer in sina.

Pesniku z brado, po čemer ga mnogi najbolj poznajo in s čimer ga je hudomušno izzvala k svetlejšim spominom sogovornica Tanja, se je »razjasnilo čelo«, ko je nizal anekdote, povezane z brado, ki jo ima že skoraj celo svoje življenje. "Včasih je bila moja brada črna, danes je siva," se je še pošalil. Z nostalgijo se je spomnil tudi nekdanjih časov, ko je imel »pesnik svojo težo v družbi, danes pa strankarsko uničujemo sami sebe.«

V nadaljevnaju prijetnega literarnega večera je nato pesnik prebral še nekaj svojih neobjavljenih pesmi, ki bodo izšle prihodnje leto v zbirki z naslovom Biti človek. »Najbolj ponosen sem na tiste trenutke v svojem življenju, ko sem bil na preizkušnji kot človek. Spoštuj samega sebe – to pomeni biti človek,« je pojasnjeval izbor naslova svoje nove pesniške zbirke. Poleg pisanja pesmi mu krajša čas in dela dneve svetlejše še pisanje spominov - z njimi hodi po svoji življenjski poti, ki se je začela pred 88 leti na Krasu, v družini s sedmimi otroki, v kateri je bil Ciril Zlobec najmlajši.

S. R.