»Brez orgel ni mojega življenja«

V dobovski cerkvi Marijinega Imena s kora vsako nedeljo in ob slovesnostih zadonijo mogočne orgle, ki jih igra mladi in talentirani organist Antonio Vogrinc. Pri svojih 23 letih je tudi že skladatelj, pianist, zborovodja in pevec. Letos sta za njim dva večja vrhunca, in sicer napisana in izvedena Slovenska maša za mešani zbor in orgle ter prejem škofijskega priznanja za njegovo vodenje cerkvenega zbora in skrb za cerkveno glasbo v župniji Dobova.

Antonio Vogrinc, doma iz Rigonc, je že kot otrok zelo rad hodil na kor dobovske cerkve in se navduševal nad zvokom orgel, ki je odmeval po cerkvi. Že pri osmih letih je po maši na orglah po posluhu zaigral pesem Aleluja, ki so jo pevci peli pri maši tistega dne, in s tem dokazal svoj talent. Vpisal se je v Glasbeno šolo Brežice, kjer se je začel učiti klavir pri prof. Sanji Rebić Gašparlin. Znanje orgel je kasneje pridobival na Glasbeni šoli Krško pri prof. Lucijanu Cetinu. Zakaj ravno orgle? »Že prej sem pozorno poslušal njihov mogočni glas s cerkvenega kora, ko sta jih igrala še Lucijan in za njim Aljaž Božič. Z njimi narediš lahko nešteto kombinacij, ko slišiš, koliko različnih glasbil je v njih, si rečeš samo ’uau’, to je res kraljica inštrumentov. Brez orgel ni mojega življenja in Bogu hvala, da mi je dal to priložnost,« pove Antonio, ki velja za najmlajšega organista v teh koncih. Študij je po končanem programu ekonomski tehnik na SIC Brežice nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko opravil sprejemne izpite in se vpisal na študijski program Sakralna glasba. V okviru študija se izpopolnjuje na področjih orgel, kompozicije, klavirja, zborovskega dirigiranja, vokalne tehnike in gregorijanskega korala.

Napisal že 37 glasbenih del

Antonio je aktiven koncertni glasbenik. Nastopal je na številnih koncertih, tekmovanjih in prireditvah doma in v tujini (Hrvaška, Srbija, Italija, Francija, Poljska, Romunija, Slovaška). Leta 2024 se je udeležil treh mednarodnih klavirskih tekmovanj v Srbiji in Romuniji ter prejel dve zlati in eno srebrno nagrado; letos je na istem tekmovanju osvojil še eno zlato priznanje. Nastopa tudi v Slovenski filharmoniji in drugih pomembnih dvoranah. Sodeloval je s številnimi zbori, vokalnimi zasedbami, solisti, orkestri in ansambli. Med drugim je pripravil tri orgelske koncerte z gosti v Cerkljah ob Krki, samostojna koncerta v Dobovi in dobrodelni koncert za obnovo zvonika cerkve v Dobovi. Intenzivno se posveča tudi skladanju. Prvo skladbo (Fantazija v e-molu za orgle) je napisal leta 2020, navdih pa je črpal iz improvizacije. Danes njegov opus obsega že 37 del – vokalnih, instrumentalnih in vokalno-instrumentalnih. Med svoje vrhunce uvršča svojo Slovensko mašo na čast sv. Vincenciju Pavelskemu (za mešani zbor in orgle), ki jo je napisal marca letos in jo posvetil lazaristom ob 400-letnici ustanovitve njihovega reda. S tem delom se je želel zahvaliti tudi svojemu študentskemu domu Vincencij, ki je do zdaj veliko prispeval k njegovi rasti. »Kar nekaj ljudi je izrazilo željo, da bi se mašo radi naučili, zato upam, da se bo razširila po Sloveniji,« poudarja. Počasi tudi že nastajajo skladbe za godalni kvartet, v prihodnosti bi se rad posvetil še orkestralni glasbi. »Tudi v prihodnje se bom trudil dati zapuščino širši javnosti, da pridobi še več repertoarja,« še dodaja Antonio, ki mu je poleg glasbe pomemben tudi šport, saj redno spremlja košarkarskega asa Luko Dončića, se udeležuje odbojkarske rekreacije v študentskem domu, kolesari, je rad v naravi, poleg tega pa zelo rad kuha.

Tisti, ki igrajo klavir, naj poskusijo še orgle

»Na orgelske koncerte se pri nas ne hodi množično, če želiš pritegniti obiskovalce oz. poslušalce, moraš ponuditi še kaj zraven, npr. povabiti kakšnega solista, da privabiš pozornost. Pri nas je nekaj orglarskih šol, tudi sam spodbujam tiste, ki igrajo klavir, da poskusijo še orgle, ker je prav, da je čim več organistov po krajih oz. župnijah, da jih ni treba iskati nekje drugje. Če je zraven organist, gre lažje tudi zboru,« poudarja Antonio, ki je dejaven tudi kot zborovodja. Vodi MePZ župnije Dobova in MePZ Študentskega doma Vincencij v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo poje v Mešanem zboru in Koralnem zboru, poleg tega je član MoPZ Kapele in MePZ Veterinarske fakultete Phrenicus. Redno sodeluje pri nedeljskih in prazničnih mašah v dobovski cerkvi, kjer je slišati njegov glas med petjem psalmov. Orgle igra tudi pri bogoslužjih v ljubljanski cerkvi Srca Jezusovega. »Pomembno mi je, da lahko glasbo približam ljudem, jim predstavim to glasbeno zvrst, polepšam kak večer, predvsem pa da jim kot cerkveni glasbenik s svojo glasbo še bolj približam vero in skrbim za njihovo duhovno rast. Za svoj kraj zmeraj rad največ naredim. Rad predajam svoje znanje naprej in spodbujam zanimanje za orgle,« še pove.

Prejel priznanje iz rok celjskega škofa

Konec junija letos je Antonio na slovesni maši ob blagoslovu obnovljenega zvonika v Dobovi od celjskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža prejel škofijsko priznanje za vestno vodenje cerkvenega pevskega zbora v župniji Dobova ter za služenje skupnosti s svojimi darovi in glasbenim talentom. »To je velika zahvala in dosežek, ki si ga še posebej štejem v čast, saj je to dokaz, da ljudje v meni vidijo nekoga, ki z največjim veseljem dá veliko svojega časa za svojo domačo župnijo. Tukaj sem dobil dar in tukaj bom še naprej prenašal svoj talent,« pravi Antonio, ki to priznanje še toliko bolj ceni, ker ga je dobil neposredno od škofa. V načrtih ima koncertno turnejo po Sloveniji naslednje leto, po dveh letih pa bo spet imel orgelski nastop v Cankarjevem domu. Med vrhunce svoje dosedanje poti namreč šteje tudi lanski solistični nastop na koncertu študentov sakralne glasbe na največjih orglah v Sloveniji – v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Velika zahvala za vso podporo gre v prvi vrsti njegovi družini, predvsem mami in babici, ki sta mu še toliko bolj stali ob strani po smrti očeta, pa tudi dekletu, prijateljem, vsem profesorjem, pevkam in pevcem ter drugim, ki ga spremljajo. »Brez njih ne bi bil tukaj, kjer sem danes,« pove in doda, da je vsak dan hvaležen Bogu, ker to, s čimer se ukvarja, ni dano vsem. Razmišljal je tudi o odhodu v tujino, a se je odločil, da bo ostal doma, saj mu to, da lahko čim več prispeva svojemu kraju in ne nazadnje tudi državi, pomeni največ. »Če imaš voljo in željo do nečesa ter gradiš na svojem talentu in vse počneš s srcem, ni strahu, da v življenju ne bi uspel,« za konec še vsem, ki imajo talent, a ga še skrivajo, sporoča Antonio.

Rok Retelj, foto: R. R. in osebni arhiv

Prispevek je v rubriki Jaz = ustvarjalec objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 9. oktobra 2025.

#povezujemoposavje