Brezčasne Podobe časa Jožeta Ciuhe

Sinoči je bila v renesančni dvorani Gradu Rajhenburg odprta razstava krškega rojaka, akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Rojen 26. aprila 1924 v Trbovljah se je pri štirih letih z družino preselil v Krško, kjer je obiskoval osnovno šolo in leta 1936 zaključil brežiško gimnazijo. Leta 1950 je diplomiral na Akademiji za likovno umestnosti in dve leti kasneje končal specialko za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu. Kot umetnik je začel raziskovati širni svet, od evropskih držav, azijske celine in Amerike, doživetja, vtise in spoznanja o različnih kulturah pa strnil tudi v dveh potopisih - “Okamneli smehljaj” in “Pogovori s tišino”.

Hkrati je spisal leposlovno knjigo za otroke “Potovanje v deseto deželo”, ki je bila nagrajena z Levstikovo nagrado. Kot je ob otvoritvi predstavila njegovo življenjsko pot kustosinja Alenka Černelič Krošelj, je Ciuha kot ilustrator v 2. polovici 20. stoletja sodeloval pri skoraj vseh slovenskih mladinskih listih, oblikoval nad 130 knjig, tudi domačinov: Marije Krejan, Aste Malavašič, Bena Zupančiča, njegovo delo je bilo predstavljeno v okoli 100 likovnih katalogih in zgibankah in v številnih člankih v slovenskem, srbohrvaškem, francoskem, nemškem, ameriškem in drugem časopisju: »Za naše okolje in dojemanje umetnikove povezanosti s Krškim in Brestanico pa je pomembna njegova knjiga Kronika sedmih pozab, izdana leta 2005, osebna izpoved, v kateri ima osrednje mesto življenje – otroštvo na Vidmu in  njegova izredno zanimiva babica Aba, ki je prav v njem videla večino tega, kar je kasneje tudi ustvaril.«

Leta 2010 je ob slovenskem kulturnem prazniku razstavljal v krškem Kulturnem domu, kjer je na osrednji svečanosti tudi spregovoril o svojem življenju in pomenu kulture, na tokratni razstavi pa je v ospredju njegovo slikarsko delo. Pod naslovom Podobe čase razstavlja devet slik, najstarejšo je ustvaril leta 2000, najmlajši dve pa sta iz leta 2010., na platnih pa so izpostavljene predvsem negativne lastnosti človeštva, kot so apokalipsa, razslojenost in razdvojenost, nerazumevanje, po drugi strani pa z iskrivimi potezami in barvami, je dejala Černelič – Krošljeva, poudarja dialog in nakazuje tudi rešitve: »Figure so sestavljene, razdeljene s potezami, z barvo, prerezane in poudarjene z različnimi simboli. Prepoznaven rokopis, ki ga umetnik ustvarja že desetletja, razkriva umetnika očaranega nad podobo, ki jo vedno dopolnjuje tako pisana kot govorjena beseda (kot zapis se na prvi pogled zdijo tudi posamezni deli slik). Ravno to likovno govorico večina ocenjevalcev in opisovalcev njegovega dela povezuje z vplivom bizantinskega sveta in povezuje njegovo delo s sporočilnostjo in izrazom bizantinskih ikon. Ciuha je te vplive preoblikoval, poosebil, jim dal igrivost v smislu otroške svobode in neobremenjenosti ter tako ustvaril svoj sistem znakov in motive, ki so tudi zaradi tega lahko »poustvarjene« ikone, čeprav so predvsem umetnikova poglobljena sporočila.«  

Umetnik, ki je pretežni del svoje bogate ustvarjalne poti preživel med Parizom in Ljubljano, je svoje več kot šestdesetletno delo predstavil na več kot 400 samostojnih in 300 skupinskih razstavah in zanj prejel številne nagrade, priznanja in časti kot je francoski Red viteza lepih umetnosti in literature, Častni križ znanosti in umetnosti 1.razreda (Avstrija), izvoljen pa je bil tudi za rednega člana Ruske akademije umetnikov. Kot je Ciuha strnil misli na otvoritvi razstave, ki naj bi jo v grajskih prostorih uredili kot stalno, smo Slovenci majhen narod, ki kot tak v tekmovalnem svetu sicer nima možnosti spreminjanja sveta, imata pa dve priložnosti za vidnejšo promocijo, in sicer na področju športa in kulture: »Kultura je bila v zgodovini slovenskega naroda stalnica, sedaj pa ne premoremo niti več ministrstva za kulturo. Moramo dozoreti, da se bomo zavedali svojih zmožnosti. Izvirni greh tega, kar doživljamo, je v 20. stoletju, ki je bilo stoletje neverjetnega napora civilizacije, preko katerega je bilo več odkritij kot skozi celo zgodovino človeštva dotlej.« V tej družbi, kot je še dejal umetnik, pa so iz šol izginili ne le humanistični predmeti, temveč tudi čustvena vzgoja, posledica tega pa je preko vseh mer razbohotena birokaracija, in zaključil: »In dokler se ne bo to vrnilo (humanizem, vrednote, op.p.), bo naš človek ostal duševni invalid.« Razstavo Jožeta Ciuhe je odprl krški župan mag. Miran Stanko.

B. M.