Brežičani in njihove pripovedi: Majda Vidmar in Danilo Pečnik

Društvo 1824 iz Brežic je v četrtek, na dan občinskega praznika, povabilo na odprtje ulične razstave in predstavitev kratkih filmov pod skupnim naslovom Brežice, Brežičanke, Brežičani in njihove pripovedi. Gre za nov projekt, ki sta ga v nizu njunih sodelovanj pripravila Alenka Černelič Krošelj in Davor Lipej, prva umetnostna zgodovinarka in etnologinja ter kulturna antropologinja in direktorica Posavskega muzeja Brežice, drugi pa fotograf in AV-zapisovalec dogajanja v občini Brežice. Gosta in pripovedovalca sta bila Majda Vidmar in Danilo Pečnik.

Nastalo je za pet ur gradiva

Najprej je zbrane v Slomškovem domu, ki tako kot omenjeno društvo nosi letnico 1824, pozdravil predsednik društva Jurij Žnideršič in omenil, da letos obeležujejo desetletnico delovanja, ki jo bodo zaokrožili z decembrskim dogodkom. Černelič Krošelj je nato dejala, da sta si z Lipejem zadala, da bosta zbrala zgodbe Brežičank in Brežičanov ter skušala združiti njuno znanje in veščine. Tako sta v letošnjem maju štiri popoldneve posvetila ter se nekaj ur družila z Danilom Pečnikom pri njemu doma in Majdo Vidmar, ki zadnja leta živi v varovanem stanovanju. "Pri vsakem je nastalo za več kot pet ur gradiva, danes si boste ogledali približno 20 minut filma o obeh," je razložila in dodala, da sta življenji sogovornikov tudi drugače prepleteni, saj sta se veliko družila. Omenila je še, da sta z Lipejem posnela tudi pogovor z brežiškim župnikom Milanom Kšelo, kar bosta prihranila za december, ko bo Društvo 1824 praznovalo deset let, župnik pa bo v Brežicah že 40 let.

Majda Vidmar

Sledilo je predvajanje krajših filmov z obema sogovornikoma. Majda Vidmar se je rodila leta 1929 v Slovenski Bistrici. Oče jo je nekaj let kasneje odpeljal na Zdole, kamor so se preselili. Tukaj je nadaljevala šolanje in se vpisala na trgovski tečaj v Brežicah. Bivala je v internatu, ki je bil takrat tik ob Vidmarjevi hiši v središču Brežic. Njena soba se je stikala s sobo bodočega moža, a ga v tistem času še ni poznala. Delala je najprej v trgovini z mešanim blagom, nato v drogeriji. Leta 1952 je spoznala moža Ivana Vidmarja (umrl leta 1998) in že pred poroko so jo Vidmarjevi vzeli k sebi. Ivan je zelo rad fotografiral in beležil pomembne dogodke družine in mesta Brežice. Gospa Majda se je nato zaposlila v papirnici in knjigarni DZS v Vidmarjevi hiši. Kot dolgoletna poslovodkinja se je leta 1983 upokojila. Pravi, da so bile Brežice ob njenem prihodu po drugi svetovni vojni "dolgočasne, nerazvite", saj so se poznale posledice vojne. Vendar se je kmalu dobro vključila v življenje mesta. Z možem sta kupila motor in se vozila po Sloveniji in Hrvaški, s prijatelji, ki so bili predvsem hokejisti, so hodili v hribe, na izlete ali tekme, kamor so se peljali tudi z vlakom. V družini Vidmar je bil poleg hokeja popularen tudi tenis, prav tako so radi smučali. Kot smo še lahko slišali v filmu, ji je tašča za malico spekla "kuglofček" (mali šarkelj - nem. der Gugelhupf).

Danilo Pečnik

Danilo Pečnik, ki je leto mlajši od predhodnice, se je rodil v hiši nasproti takratnega frančiškanskega samostana (danes Gimnazija Brežice). Na mestu, kjer je danes praznina, je stala velika hiša z naslovom Brežice 54, za njo pa tri hladilnice naravnega ledu. Njegov oče Drago je imel zaloge piva in kvasa Pivovarne Union, napolnjene steklenice pa prodajal daleč naokoli. Tudi Danilo je že pri devetih ali desetih s konjem razvažal pivo, kvas in led. Komaj šestletni je ostal brez mame. Močno je bil povezan s svojim stricem Henrikom Klobučarjem, kleparskim in vodoinštalaterskim mojstrom. Kot je gospod Danilo povedal v filmu, so imeli na dvorišču drog, saj je bil oče zaljubljen v orodno telovadbo in je bil tudi aktiven orodni telovadec. Tudi Danilo je bil športnik že od majhnega in bil tudi član brežiških Sokolov. Sogovornik je zelo rad hodil, tekel in kolesaril, kar kljub visoki starosti počne še danes. Življenje s stricem Henrikom Klakočarjem, ki je bil tudi župan, je bilo za gospoda Danila zanimivo. Stric je imel pet pomočnikov, šest hektarjev zemlje in polno živali, ki jih je imel nečak vedno zelo rad. Težka vojna leta so se počasi bližala h koncu, med najtežjimi preizkušnjami je bilo razminiranje železnega mostu med Savo in Krko, kar je pogumni Henrik Klakočar izvedel 6. maja 1945. Gospod Danilo je v AV-zapisu tudi podrobneje predstavil dogajanje tega dne, dodal je, da je ponosen na svojega strica, zanj je junak, ki ga javnost še premalo pozna in ceni. Po vojni je Danilo Pečnik več let kontroliral vodostaj v vodovodnem stolpu. Šport in gibanje ter družba in uživanje so nepogrešljiv del pestrega in bogatega življenja Danila Pečnika. Številne medalje in pokali, ki pričajo o njegovih uspehih, so sestavni del njegovega doma. V pogovoru je kot zanimivost tudi omenil, da je imel v življenju verjetno vsaj 15 ljubkovalnih imen, tudi v vojski, najbolj pa ga vsi poznajo kot Nilča.

Po ogledu obeh filmov je spregovorila še brežiška podžupanja Mila Levec in pohvalila delo ter neutrudna prizadevanja Alenke Černelič Krošelj in Davorja Lipeja, da tudi zaradi njiju Brežice danes 'živijo'. Nekaj besed je dodal tudi župnik Kšela. Nato je sledil še ogled ulične razstave na prostem, ki je postavljena na zelenici pri cerkvi sv. Lovrenca ter prikazuje življenje obeh Brežičanov - Majde Vidmar in Danila Pečnika. Na ogled mimoidočim bo vse do marca prihodnje leto.

R. R.

#povezujemoposavje