»Brežice so bile že od nekdaj močan kulturni center in to tradicijo je treba ohraniti«

Zveza kulturnih društev (ZKD) Brežice je tradicionalno dva dneva pred slovenskim kulturnim praznikom na osrednji občinski slovesnosti v Domu kulture Brežice podelila priznanja in odličja letošnjim nagrajencem, zaslužnim posameznikom in skupinam s področja ljubiteljske kulture, ki delujejo na območju občine Brežice. Najvišje, častno priznanje ZKD Brežice, sta si prislužila Bernardka Ravnikar in Vladimir Podgoršek. Slavnostni govornik je bil arhitekt in režiser ter brežiški rojak mag. Matej Filipčič.

Letošnja prejemnika častnega priznanja ZKD Brežice sta Bernardka Ravnikar ...

Predsednik ZKD Brežice Jože Denžič je častno priznanje podelil Bernardki Ravnikar (predlagatelj: KUD Franjo Stiplovšek Gimnazije Brežice) in Vladimirju (Vladu) Podgoršku (KD Drugi oder). Ravnikar je vse od leta 1980, ko se je kot profesorica slovenskega jezika zaposlila na Gimnaziji Brežice, do upokojitve leta 2021 nadvse zavzeto in uspešno delovala tudi v KUD Franjo Stiplovšek. S svojim delovanjem je zaznamovala in vzgajala mlade iz celotnega Posavja, saj je svoj pogled in razumevanje kulture uspešno prenašala na številne generacije in jim kulturo znala približati tako, da jo še danes cenijo in dojemajo njeno bistvo. Z dijaki se je kot mentorica več let zapored udeležila območnih srečanj literarnih ustvarjalcev Če beseda bi doma ostala …, v sodelovanju z literarno sekcijo društva je vsako leto dala svoj doprinos k Pleteršnikovim dnevom v Pišecah, bila je tudi mojstrica lutkovnih predstav, s katerimi so njeni dijaki nastopali po okoliških vrtcih, pod njenim mentorstvom so dijaki pripravljali odlične literarne nastope v okviru šole, predano je pripravljala mnoge priložnostne kulturne nastope ter oblikovala mnoge občinske prireditve in proslave, z njeno filmsko skupino dijakov so prepričali tudi mednarodno žirijo, k ustvarjanju kratkih filmov, kot npr. Plešaste pevke, ki je nastal na brežiškem krožišču in ponazarja aktualne probleme sodobne družbe, se je zatekala tudi med poukom, njena neprecenljiva angažiranost v KUD Franjo Stiplovšek se izkazuje s tem, da so v zadnjih desetletjih iz društva izšli tudi nekateri znani igralci, režiserji, pisci (Žiga Divjak, Stanka Hrastelj, Nik Škrlec, Bernarda Žarn, Klemen Slakonja itd.). S svojim občutkom za jezik, dediščino in človeške vrednote, poznavanjem literature, ljubeznijo do knjige je od začetka svojega delovanja plemenitila kulturno dogajanje na šoli. Največja odlika njenega delovanja je bila ljudskost, leta je bila (so)ustvarjalka in režiserka množičnih gimnazijskih predstav Brežiške akademije gimnazijcev (BAG). Z nekaterimi predstavami je gostovala po drugih posavskih občinah in se udeleževala različnih festivalov (Festival Vizije, Festival sodobnih umetnosti mladih). Ves čas svojega delovanja je bila močno vpeta v lokalno okolje, požrtvovalno je sodelovala z vsemi kulturnimi ustanovami, šolami, društvi, župnijo, mladinskim centrom idr. Njeno 40-letno delo na Gimnaziji Brežice in v KUD Franjo Stiplovšek je bilo izjemno bogato, obsežno in raznoliko, predvsem pa je pustilo neizbrisen pečat med mladimi odraščajočimi intelektualci, ki so tudi z njeno pomočjo začeli svet dojemati drugače.

… in Vladimir (Vlado) Podgoršek

Kultura je bila v vseh šestih desetletjih Podgorškovega kulturniškega udejstvovanja dejansko eden najbolj bistvenih delov njegovega bistva in delovanja. Na novomeškem učiteljišču se je vpisal v gledališki krožek, kjer je prvič nazorno spoznaval, kako igrati in režirati, kako voditi lutko ali maskirati s priročnimi sredstvi. Zelo hitro se je spoprijel tudi z glavno vlogo v komediji Hiša v Montevideu. Kmalu je skupaj s sošolci ustanovil tudi folklorno skupino in s harmoniko hitro usvojil melodiko belokranjskih plesov, ob vsem navedenem pa ni manjkal tudi glasbeni del – s sošolci in njihovim zabavnim ansamblom je ob sobotah skrbel za zabave s plesom, kjer je igral na harmoniko ali klavir, poprijel pa je tudi za tolkala. Njegovo kulturniško delovanje se je nadaljevalo po maturi, ko je iz Ljubljane prejel vabilo za avdicijo pri Učiteljskem pevskem zboru Emil Adamič, bil je uspešen in že svoje prve počitnice je preživel na vajah na Hvaru. Takoj po povratku iz JLA ga je čakalo prvo pravo delovno mesto na OŠ Kapele, kjer je za mlade organiziral plesni tečaj in sobotne plesne večere, hkrati pa se lotil gledališke režije in ob tem tudi naslovnih vlog. Ves čas je še vedno obiskoval pevske vaje učiteljskega zbora, na katerih so se resno pripravljali na vsakoletne turneje po Evropi ter pri tem sodelovali s priznanimi strokovnjaki, kot sta Rado Simoniti in Radovan Gobec. Z učiteljevanjem je od 1961 naslednji dve leti nadaljeval na OŠ Artiče, kjer je poleg razredništva, poučevanja slovenščine in srbohrvaščine vodil še pevski zbor ter poprijel tudi za delo na kulturnem področju in takrat režiral tri gledališke predstave. Med drugim je bil tudi eden od ustanoviteljev takratnega artiškega moškega pevskega zbora. Kmalu zatem je bil imenovan za direktorja Zavoda za kulturo, ki je poleg radia, kjer je bil urednik, združeval Občinsko matično knjižnico, Delavsko univerzo in kar pet kinematografov. Ob nastopu televizije je večina kinematografov prenehala delovati, obdržal se je le brežiški. Ta enota se je z novimi aparaturami uveljavila v širšem prostoru, zato so bile Brežice več let zapored središče jugoslovanskih distributerjev (Avala in Morava film, Triglav film …), ki so tu po en teden tudi reklamirali in predstavljali filmske novosti. V vsem tem času je sodeloval tudi pri organizaciji velikih srečanj in revij gledaliških in pevskih skupin. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ga je okupiralo ljubiteljsko gledališče. Prelomnico predstavlja leta 1968, ko so v Brežicah s somišljeniki ustanovili Amaterski oder. S predstavo Plinska luč, ki jo je režiral in v kateri je igral glavno vlogo, so se uvrstili na Srečanje dramskih skupin Slovenije v Brežicah, ki ga je kot direktor Zavoda za kulturo tudi organiziral. V tistem času se je zelo aktivno udejstvoval tudi pri organizaciji zelo zahtevnih gledaliških srečanj in tekmovanj ter izobraževanj, bil pa je tudi član uradne žirije za izbor najboljših slovenskih dramskih skupin. V okviru delovanja Amaterskega odra Brežice je v letih od 1968 do 1986 režiral več predstav in kar šestkrat so se uvrstili na zaključna republiška srečanja, med 12 najboljših v Sloveniji. Kar zadeva kulturno področje, je tudi po upokojitvi leta 2000 z veseljem sodeloval pri oživitvi gledališkega amaterizma v Brežicah, saj so leta 2012 na pobudo JSKD OI Brežice ustanovili KD Drugi oder, v katerem je vseskozi aktiven, samostojno pa je pripravil pogovorni večer s sinom Sašom, uspešnim režiserjem. Je tudi član Društva za oživitev mesta Brežice.

Podeljene so bile tudi še druge nagrade ZKD Brežice. Zlato odličje so za svoje jubileje v lanskem letu prejeli: Folklorna skupina Duplo Pišece (predlagatelj: KD Orlica Pišece, nagrado prevzela predsednica FS Duplo Ivica Sotelšek), Lovski pevski zbor Globoko (KD Globoko, zanj predsednik LPZ Franc Kene) in KD Mešani pevski zbor Viva Brežice (zanj predsednica Ana Špiler). Prejemnice srebrnega odličja so: Kristina Bevc (Društvo likovnikov Brežice), Mihaela Slovenc (Vokalna skupina Iris KD Kapele) in dr. Ivanka Počkar (Društvo za oživitev mesta Brežice). Bronasto odličje je prejel Fredi Povh (KUD Slavček Velika Dolina). Priznanje pa so dobili: Gregor Balja (KD Gasilski pihalni orkester Loče pri Dobovi), Judita Volčanšek (KD MePZ Viva Brežice) in Tjaša Oštir (Plesno društvo Imani Brežice).

Podgoršek se je v imenu ducata oz. »cvetobera« letošnjih kulturnih nagrajencev, kot jih je poimenoval, zahvalil predlagateljem, komisiji in najbližjim, ki so po njegovem dojemali prostovoljno, ljubiteljsko delo in se tudi marsičemu odrekali. Osebno pa se je zahvalil »vsem svojim kulturnim prijateljskim sopotnikom, ki so bogatili tudi moje življenje«.

Denžič: V duhu zavedanja pomena kulture je treba preživeti ne samo kulturni dan, ampak vsak dan

Denžič je pred podelitvijo še omenil, da je komisija pri ZKD Brežice, ki so jo sestavljali člani UO ter zunanji člani Milena Jesenko, Franc Kene in Dragutin Križanić, sprejela sklep o prejemnikih priznanj in odličij za leto 2022. Do zaključka razpisnega roka, 13. 1. 2023, je bilo prejetih 18 predlogov, po sklepu komisije je prejemnikov 12. Ob tem je poudaril, da se mora pomena kulture in njenega ohranjanja zavedati vsak posameznik ter v tem duhu preživeti ne samo kulturni dan, ampak vsak dan. »Kultura ni nič drugega kot skupek vsega lepega in plemenitega, kar so ustvarjali že naši predniki in kar danes ustvarja na tisoče članov v kulturnih društvih, profesionalnih sestavih ter vsak posameznik, ki dobro misli,« je dejal Denžič ter vsem prejemnikom čestital in jim zaželel še veliko lepih trenutkov pri ustvarjanju in življenju z ljubiteljsko kulturo, »ob kulturnem dnevu pa želim, da bi ta dan resnično preživeli v duhu kulture, predvsem pa kulturno«.

Filipčič: Kultura je življenje samo in se celostno zrcali v posameznikovem bistvu

Slavnostni govornik, arhitekt in vsestranski gledališki umetnik, ki je odraščal v Brežicah, mag. Matej Filipčič se je v slavnostnem nagovoru najprej spomnil, da je minilo 35 let, odkar je nazadnje stal na odru brežiškega kulturnega doma. »Okolje, v katerem je kultura vrednota, oblikuje mladega človeka, ga naredi občutljivejšega in tolerantnejšega za druge, drugačne poglede in različne izkušnje posameznikov, ki so posledica individualnih zgodb. Sam sem imel srečo, da sem odraščal v Brežicah, ki so bile takrat v Posavju pomembno in vodilno večkulturno središče. Spoznaval sem lahko bogato kulturo širše regije, ki nas je takrat povezovala. Veliko časa sem preživel v Posavskem muzeju, ki je bil prostor umetniških razstav in koncertov ter je nudil tudi vpogled v umetniško ustvarjalnost izven naših meja. Tako je postavljal in ustvarjal nenapisane standarde mladim lokalnim kulturnim ustvarjalcem. Danes stojim pred vami kot nekdo, ki je tudi zaradi spodbudnega in kulturnega okolja, v katerem je odraščal, svoje profesionalno življenje lahko posvetil kulturi in umetnosti,« je poudaril Filipčič. Dodal je, da se kultura pogosto zreducira na enostavne elemente prepoznavnih umetniških praks, kot so gledališče, glasba ali likovna umetnost. V oskrbi duha ali človekove duše pa po njegovih besedah kultura pomeni še mnogo več. Neločljivo je povezana s širšim poimenovanjem, kot so kultura bivanja, kultura zdravega življenja, kultura medsebojne komunikacije in dialoga, kultura odnosa do narave in do podnebja, kultura do snovne in nesnovne dediščine itd. »Kultura tako ni eksponat ali stranski produkt življenja, ki si ga hodimo ogledovat v za to posebej zgrajene kulturne ustanove. Je življenje samo in se celostno zrcali v posameznikovem bistvu. Prav tako ni nekaj, kar se nas kot posameznika ne tiče, kajti vsi mi soustvarjamo kulturno pokrajino družbe, v kateri živimo. Kulturi ne moremo in ne smemo ubežati. Edini prostor bega je prostor nekulture. Vsak arhitekturni zmazek, pozabljen in zanemarjen spomenik, vržena plastenka in smet, nepotreben pedenj rodovitne zemlje, ki ga žrtvujemo kapitalu, ignoranca in nespoštovanje do dela predhodnih generacij in še in še. Vse je podvrženo naši odgovornosti do kulturne krajine, kjer živimo. Večja kot je naša moč, večja je naša odgovornost.«

»Govoriti o kulturnikih kot o parazitih družbe je nesprejemljivo in primitivno«

Filipčič je še poudaril, da bomo preživeli le tako, če bomo novo virtualno realnost in nove načine medsebojnih komunikacij, ki izprašujejo našo kulturo dialoga, podnebne spremembe pa pod vprašaj postavljajo naš površni odnos do narave in prostora, kultivirali, »kar pa je možno le, če kultiviramo sebe«. Izrazil je željo, da bi se Brežice v bodoče še bolj zavedale pomena le-tega in ambiciozno presegle obstoječe dojemanje vpliva kulture na življenje občanov, pri čemer je po njegovem vse odvisno od vizije, ki jo ima občina za to področje. »Brežice si ob vseh vlaganjih zagotovo zaslužijo tudi večje vlaganje v kulturno infrastrukturo. Sodobnega mesta brez sodobnega kulturnega doma oz. uprizoritvenega odra, ki ustreza današnjim zahtevam kulturne produkcije, preprosto ni. Brežice so bile že od nekdaj močan kulturni center in to tradicijo je treba ohraniti. Od tod namreč prihaja izjemno veliko ustvarjalcev na področju kulture, ki so se uveljavili tudi v širšem slovenskem in mednarodnem prostoru,« je izpostavil in še navedel, da kulturniki »nismo eksotična bitja, ki le sanjarimo in zažiramo svet, še manj zažiramo druge. Kot nekdo, ki se profesionalno s kulturo ukvarja že vse življenje, ne sprejemam njenega zaničevanja ali zasmehovanja. Govoriti o kulturnikih kot o parazitih družbe je nesprejemljivo in primitivno ter kaže na posameznikovo miselno zatohlost in omejenost. Kultura je trdo delo, napor in garanje, odpovedovanje, požrtvovalnost, preseganje samega sebe in neizmerna moč volje. Vsega tega se ne da kupiti, zato se tega tudi ne da materialno ovrednotiti ali primerjati.« Ob koncu je vsem ob kulturnem prazniku zaželel, da s pomočjo kulture spoznavajo same sebe, svoje potenciale in omejitve, »da bi jih presegli in tako dosegli del lepote, ki jo to življenje ponuja. Kultura nam ta svet in to edino življenje dela znosnejše, nas same pa znosnejše v odnosu do drugih, ponuja nam možnost, da na svoji življenjski poti vsakdo išče odgovore na skrita vprašanja, ki se mu porajajo v temnih nočeh. Ravno ta pot samoizpraševanja skozi kulturo nas vodi do umetnosti, nas dela empatične, družbeno odgovorne in plemenite ljudi, vredne čudeža, ki ga imenujemo življenje.« Filipčič si je s tem nagovorom prislužil gromek aplavz in odobravanje občinstva.

V pozdravnem nagovoru pa je župan Ivan Molan med drugim izpostavil pomen razvoja kulture v občini, in to že od vrtca dalje, kar nekaj osnovnih šol v občini se ponaša z nazivom Kulturna šola, svojo vlogo imajo tudi glasbena šola in kulturna društva, ki delujejo na prostovoljni osnovi. Dodal je, da bo občina tudi v tem letu s finančnimi sredstvi poskrbela za njihovo nemoteno delovanje. »Glavni pogon kulture v občini ste vi, prostovoljci, ki se vam je treba zahvaliti za vaše delo, vaš prispevek v kraju,« je povedal ter zahvalo izrekel tudi vsem dobitnikom priznanj in odličij.

V programu sta sodelovala dramska igralka Sara Dirnbek, ki je v vezni besedi prebirala besedila in verze iz del dr. Jožeta Toporišiča, Maksa Pleteršnika in Avgusta Pirjevca ter poezije Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Franceta Prešerna in Cirila Zlobca, ter Trobilni kvintet Contrast.

R. R.

#povezujemoposavje