Čast in slava Dalmatinu in Bohoriču

KRŠKO – Z izdanim prevodom Svetega pisma v bohoričici leta 1584 v nemškem Wittenbergu je njegov prevajalec, protestantski teolog in pisec Jurij Dalmatin majhen, tedaj v svetovnem merilu domala neznan slovenski narod uvrstil med prvih 14 narodov, ki so dobili Biblijo v maternem jeziku, s čimer je bila slovenščina, do tedaj med najmanj prepoznavnimi knjižnimi jeziki, privzdignjena na novo raven in uvrščena med najbolj razvite jezike.

Če še danes za najstarejši znan ohranjen zapis v slovenščini veljajo Brižinski spomeniki iz okoli leta 1000, predstavlja prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina največji dosežek v zgodovini slovenskega slovstva. Obenem je z njim Dalmatin uvrstil svoje ime med največje svetovne prevajalce tedanjega časa, s tem pa kot kraj svojega rojstva na zemljevid umestil tudi majhno starodavno Krško, ki je bilo dobrih sto let pred tem povzdignjeno iz trga v deželnoknežje mesto. Več kot 400 let kasneje je uspelo v letu 2010 Valvasorjevi knjižnici Krško po večletnih prizadevanjih in iskanjih v svojo domoznansko knjižno zbirko umestiti tudi enega izmed danes skupno nekaj manj kot okoli 80 ohranjenih originalnih izvodov Dalmatinove Biblije, ki je bila po vrsti zapletov v nakladi 1500 izvodov natisnjena 9. novembra 1583 v Wittenbergu, z letnico izida 1584. Od skupnega števila ohranjenih izvodov se jih danes na Slovenskem hrani še 36, med njimi izvod v krški knjižnici, v kateri sta sicer v preteklosti dragoceno kapucinsko knjižnico bogatila kar dva originalna izvoda Biblije, a so ju kapucini, še preden je skrb za njihov dragocen fond knjig prevzela krška knjižnica, premestili v druge institucije.

440-letnica izida Biblije in prve slovnice

Medtem ko danes, 9. 11., mineva natanko 440 let od izida Dalmatinove Biblije, naj na tem mestu izpostavimo tudi prav toliko častitljivih let od izida slovenskega jezikoslovnega dela z latinskim poimenovanjem Arcticae Horulae, v prevodu Zimske urice. Gre za prvo slovensko slovnico, ki je utemeljila črkopisje bohoričica, poimenovanem po njenem avtorju, slovenskem protestantu, slovničarju, šolniku in brestaniškem rojaku Adamu Bohoriču, ki je bila po izidu skozi zapisovanje slovenščine v rabi še poltretje stoletje. Z izdajo prve slovnice slovenščine je Bohorič, ki je bil Dalmatinov učitelj in je opravil tudi revizijo Dalmatinovega prevoda Biblije, umestil slovenski jezik na častno deveto mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico že v 16. st. Od danes še 27 evidentiranih izvodov Bohoričeve slovnice, ki je bila na 179 straneh prav tako natisnjena v Wittenbergu, jih je v hrambi slovenskih ustanov še sedem, ostali izvodi pa se nahajajo predvsem po knjižnicah in muzejih po različnih krajih sveta. Življenjski poti obeh protestantskih piscev – Adama Bohoriča, rojenega okoli leta 1524 v enem izmed podbohorskih zaselkov v rajhenburški župniji, umrl naj bi med letoma 1598 in 1602, ter Jurija Dalmatina, rojenega okoli leta 1547 v Krškem ali njegovi okolici, ki je življenjsko pot sklenil 31. 8. 1589 v Ljubljani, kjer je bil dan kasneje pokopan na pokopališču pri cerkvi sv. Petra – sta bili močno prepleteni.

(Ne)znana rojaka

Če se na tem mestu osredotočimo na javnosti manj znane podatke, ki jih med drugim navaja v več znanstvenih člankih dr. Boris Golec iz ZRC SAZU - Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, naj bi bila tako Bohoričev kot Dalmatinov priimek geografskega porekla, saj je do nastajanja in utrjevanja priimkov prišlo šele v 16. st., prenosljivi s staršev na potomce pa so postali šele v jožefinski dobi v 18. st. Tako naj bi bilo poimenovanje priimka Bohorič izpeljano iz pogorja Bohor, Dalmatinovo pa po Dalmaciji, ki je tedaj segala vse od beneške Dalmacije do meje Svetega rimskega cesarstva na Kolpi. Kot meni dr. Golec, obstaja velika verjetnost, da je bila naselitev Dalmatinovih prednikov v Krško ali na območje Krškega polja pogojena s prebegom ljudi pred turškimi pustošenji, zaradi katerih se je v prvih desetletjih leta 1500 večje število Hrvatov in Srbov naselilo tudi na območju krškega gospostva. O Dalmatinovih starših, najverjetneje je bila mati domačinka, oče pa sloveniziran, ni ničesar znanega, še manj je verjetno, da je Dalmatin prevzel očetov priimek, saj tega ni moč zaslediti v urbarjih krškega gospostva. Najverjetneje si ga je nadel sam, saj se je podpisoval z latinskim humanističnim kognomenom Dalmatinus s Kranjskega. Razen podatka, da je Jurij Dalmatin leta 1571 v Krškem obiskal svojo primarno družino, je o njegovem domovanju v mestu zelo malo znanega, razen tega, da ga je pri svojih 18 letih, ko je bil njegov učitelj Bohorič, ki je v Krškem vodil svojo šolo med letoma 1551 in 1563, zaradi širjenja protestantskega nauka pregnan iz mesta, tudi sam zapustil. Med leti 1565 in 1566 je Dalmatin študiral na nižji latinski šoli v Wittenbergu in zatem do leta 1572 v Tübingenu, kjer je dokončal študij filozofije in protestantske teologije. Kot duhovnik je služboval na Nemškem, v Begunjah in Ljubljani, zadnja štiri leta pred smrtjo pa je upravljal župnijo Škocjan pri Turjaku. Adam Bohorič je po odhodu iz Krškega med letoma 1565 in 1582 kot ravnatelj in zatem od leta 1595 do zaprtja šole po ukazu nadvojvode Ferdinanda v letu 1598 kot začasni ravnatelj vodil protestantsko šolo v Ljubljani (danes Klasična gimnazija Ljubljana). Obenem naj bi bil z ukazom nadvojvode istega leta Bohorič izgnan tudi iz domovine v Nemčijo, kjer naj bi še istega leta umrl. A kot meni dr. Golec, njegovo smrt v tujini demantira zlasti davčna knjiga mesta Ljubljane, iz zaznamkov katere je moč sklepati, da je umrl v Ljubljani v letih 1601/1602, pokopan pa naj bi bil, kot Dalmatin, pri cerkvi sv. Petra.

BOJANA MAVSAR; foto: Rok Retelj in arhiv PO

(članek je bil objavljen v 7. novembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje