Častna občanka Kamila Volčanšek: Otroci ’na postaji’ v Brežicah smo bili srečni

Brežice so s Kamilo Volčanšek, eno najvidnejših in najpomembnejših slovenskih slikark in ilustratork, dobile novo častno občanko. Izjemna umetnica je s svojim delom na nacionalni in mednarodni ravni, za kar je prejela številne nagrade in priznanja, sooblikovala kulturno in umetniško krajino Slovenije ter je pri tem ves čas močno povezana z rodnimi Brežicami in vpeta v tamkajšnje kulturno-umetniško dogajanje.

Če malo parafraziramo – s kakšnimi barvami je bilo naslikano vaše otroštvo v Brežicah?
Moje otroštvo je bilo bolj modro kot nebo, v katerega še danes velikokrat gledam, zeleno kot trava in Krka ter listje na drevesih, belo kot sneg … barvito in pisano, kot so bili moji prijatelji, s katerimi smo se vsak dan družili, igrali, hodili v vrtec in šolo, plezali po drevesih, si kradli zemljo, se skrivali, lovili, žogali, skratka, igrali.

Podobo ste dali številnim pravljičnim likom – kako dobite ideje zanje, kako jih oblikujete 'v glavi' in potem prenesete na papir, kakšen je ta postopek pri vas?
V pravljicah živim še danes. V teh svojih svetovih vidim like. Zrem vase in v svet okoli sebe. Res pa je, da sem imela veliko srečo, da sem lahko izbirala, kaj in kako bom ustvarjala. Ko sem dobila besedilo, sem ga prebirala do onemoglosti, tako da sem že sanjala o njem. Imela sem tudi srečo, da me je Kostja, moj predragi mož, ki je vedel, da sem bolj ’počasna’ pri tem mojem razmišljanju, ves čas podpiral. Počasi se mi je izkristaliziral kakšen lik, potem sem vse gradila okoli njega. Po navadi so bili to bolj negativni liki – meni so bili ti vedno bolj zanimivi. Denimo čarovnica pri Janku in Metki, Sončeva mama pri Deklici Lastovici, vaške klepetulje pri Fižolčku, ogelčku in slamici ...

Po drugi svetovni vojni dobi razvoj ilustracij za slikanice nov val razcveta, nato pa znova v 80. letih, ko se razširi tudi računalniška tehnologija in se še pogosteje pojavlja tudi, da so sami ilustratorji tudi avtorji besedila. Kako gledate na to, da v rokah enega človeka nastane celotno delo?
V začetku 80. sem šele diplomirala. Že moj profesor Brumen je v meni videl velik potencial. To mi je dobro delo. Do časa, ki ga omenjate, so bile pri nas gospe ilustratorke ena boljša od druge. Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman – rekli so jim kar pravljičarke. Novo poetiko so prinesli moški ilustratorji – Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Božo Kos … V ilustratorsko krajino so vstopili tudi stripovski avtorji, kot so Marjan Manček, Božo Kos in Kostja Gatnik, ki so v ilustracije vpeljali tudi stripovske elemente in ustvarjali tudi avtorske stripe. Avtorske slikanice so nekaj res dobrega, a nas je večina delala po naročilu. Zelo dobro se mi zdi, da je v zadnjih dveh desetletjih več avtorskih slikanic. Pomislimo na Lilo Prap, Jelko Godec Schmidt, Majo Kastelic, Damijana Stepančiča, Marjana Mančka … Za avtorske knjige je nujno, da je avtor ali avtorica močan na obeh področjih, tako na nivoju zgodbe kot likovnosti.

Vaše ilustracije, npr. pravljic bratov Grimm, so prešle v slovenski spomin. V kakšnih pogojih so le-te nastajale?
Mislim, da sem vam delno odgovorila že pri prejšnjem vprašanju. K vsakemu delu sem pristopila zelo odgovorno in poglobljeno. Za Andersenovega Slavca sem pregledala veliko knjig o kitajski pokrajini, njihovi kulturi … Poglobila sem se v naravo in ptice. Ko sem delala Staro Ljubljano, sem prebirala Valvasorja. Slikovnega materiala iz tistih časov ni bilo. Seveda so bile moje barve drugačne, rada sem naredila po svoje. Rada sem vnašala humor in igrivost. Fino je, če se otroci ob gledanju slik in branju učijo ter hkrati zabavajo.

Ilustracije pomagajo otrokom (in odraslim) pri razumevanju zgodb, je pa tudi v novinarskih žanrih čedalje bolj pomembno, da so besedila dobro podprta z vizualnimi elementi – fotografijami, t. i. infografikami ... Smo ljudje res tako vizualna bitja, da potrebujemo te stvari za boljše razumevanje vsebin?
Ne vem, najbrž ja in ne. Ljudje smo zelo različni. Dobro je včasih samo brati in si ustvarjati lastne domišljijske podobe. In včasih je dobro iz slik razbirati zgodbe. Jaz zelo rada berem. Včasih sem čisto iz sebe, ko vidim film po književni predlogi in je zasukan čisto drugače, kot sem si predstavljala. Ko prebiraš, vidiš svoj film. Ta je seveda drugačen od videnja nekoga drugega. In to je pri literaturi nekaj najboljšega, da je večplastna. Tudi ilustracije vsak vidi po svoje. Zgleda, da so moje slike nagovorile marsikaterega otroka in odraslega, saj mi velikokrat navdušeno pripovedujejo o knjigah z mojimi ilustracijami.

Po drugi strani pa smo vsepovsod (na družbenih omrežjih, obcestnih plakatih ...) bombardirani in zasičeni z vizualnimi sporočili ...
Ja, čeprav je to popolnoma nepotrebno. Če je vsega preveč in če je prazno, tega nihče več ne pogleda in ne vidi. Prazna preobilica vsega je moteča. Obcestni plakati nam denimo zakrivajo pogled na prelepo naravo in na vse, kar je za njimi. V nekaterih državah so na srečo že prepovedani. Dobro umetniško delo pa nas ustavi. Vanj lahko zremo ure in ure. Ob tem se nam lahko razpirajo vprašanja in razmišljanja.

Otroci se iz likovne upodobljenosti učijo tudi kompozicije, barv, prostorskih dimenzij ... Če pogledamo neko povprečje ilustracij, ki so predšolskim otrokom na voljo dandanes, je to učenje na kvalitetnem nivoju?
O tem žal ne vem veliko, premalo sledim otroški literaturi. Verjamem pa, da drži, kar pravite. V Jugoslaviji in Sloveniji smo bili vedno močni na področju ustvarjanja za otroke in mladino. Pred leti sem veliko delala za Ciciban. To je bila zelo kakovostna revija. Založba Mladinska knjiga je denimo izdajala veliko kakovostnih otroških revij in knjig. Ustvarjalci smo otroke tudi vzgajali in učili, a jih hkrati razveseljevali z zabavnimi stvarmi. Vabili smo jih tudi v svet igre in domišljije. Vem, da je zdaj ogromno novih, izjemno dobrih ilustratork in ilustratorjev, ki zagotovo razmišljajo podobno, kot smo razmišljali mi. Po mojem mnenju ni razlik, ali delaš za otroke ali za odrasle. Oboje te na nek način nagovori, poiščeš primeren način, da ustvariš nekaj dobrega.

Katerih ilustracij se vi še spomnite iz svojega otroštva?
Rdeče kapice od gospe Marlenke Stupica, krasno ilustriranih knjig, pesniških zbirk. Ta hip se ne spomnim naslovov. Na Cicibana smo bili naročeni vsi. Moja mama je rada knjige darovala tudi otrokom, ki jih niso imeli. Spomnim se tudi stripov v srbohrvaščini, ki mi jih je prebirala. Lepo mi je bilo poslušati njen glas, ko mi je zvečer prebirala klasiko. Res, lepe spomine imam na otroštvo. Zdi se mi, da smo bili skoraj vsi otroci ’na postaji’ v Brežicah srečni. Cele dneve smo se zunaj igrali. Kar slišim klice staršev za kosilo, pa zvečer, ko je bilo treba v posteljo …

Kamila Volčanšek je osnovno in srednjo šolo (gimnazijo) obiskovala v Brežicah. Slikarstvo je študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALU) v seminarjih profesorjev Marka Šuštaršiča in Andreja Jemca, diplomirala pa je leta 1978 pri profesorju Janezu Berniku in profesorici dr. Špelci Čopič z nalogo o avstrijskem slikarju Gustavu Klimtu in dunajski secesiji. Po diplomi se je posvetila ilustraciji in v preteklih letih prejela niz strokovnih nagrad za svoje vrhunske knjižne ilustracije. Med zadnjimi nagradami, ki jih je prejela, sta nagrada Ivane Kobilce za slikarski opus (leta 2021), ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL), in Levstikova nagrada za življenjsko delo (leta 2023), ki jo podeljuje založba Mladinska knjiga. Imela je veliko samostojnih razstav, sodelovala je tudi na številnih skupinskih. V novem tisočletju si je postavila nov izziv, z vsem žarom se je posvetila ustvarjanju velikih barvnih platen. Nastal je ciklus slik s prevladujočim motivom ženske figure v zanimivih kompozicijskih razmerjih z moško figuro ali zgolj deli moške figure, deli predmetov in mačk, ki ženske zgodbe postavljajo v duhovite situacije, ki jim ne manjka tudi družbeno kritične osti. Preden je v Galeriji Equrna leta 2004 prvič javnosti predstavila velike ženske figure, sta jo umetniška scena in zainteresirana javnost poznali kot izvrstno ilustratorko, ki je za različne slovenske knjižne založbe ilustrirala več kot sto knjig. Kmalu jo je zamikalo, da bi motive iz velikih akrilnih slik preizkusila tudi v grafični tehniki. Slikarstvo Kamile Volčanšek prinaša edinstveno ikonografijo in posebno formalno zgradbo slike, kajti na njenih skrbno kadriranih podobah narativni fragmenti niso zgolj pomenski označevalci, temveč so pomemben graditelj kompozicije. Poznavalci v njenih slikah vidijo sledi stripovske risbe, ploskovitost japonske grafike, vzdušje secesije in estetiko poparta (vir: Vesna Teržan).

Kaj vam je ljubše – ilustrirati ali slikati?
Oboje, seveda pa lahko počnem le eno ali drugo. Ne mešam teh dveh likovnih področij, ker vsako zahteva drugačen pristop. To sta popolnoma različni stvari.

Ženskim aktom ste dali povsem svojske forme kot slikarka. Kaj pravijo, da je značilnost vaših aktov? Kateri del teh opažanj torej sami sprejemate kot resnične?
O svojih slikah ne govorim rada. Zakaj? Že zelo dolgo nazaj sem delala nekaj podobnega. Svojo sliko sem imenovala mali Akt – mali format. Takrat sem ugotovila, kako te slike ljudje različno vidijo in gledajo. Zato svojim slikam ne dajem niti naslovov. Toliko različnih zgodb sem slišala o njih, da je res bolje, da ne rečem nič. O mojih slikah je res veliko napisanega. Vsakemu prepuščam svojo interpretacijo.

Mladi iz Posavja pogledujejo po Ljubljani, po svetu. V kakšnem stanju pa vi vidite ta naš svet in družbo?
Seveda, mladi morajo v svet. Čim večkrat in vsepovsod. Tako si širimo obzorje. Tudi mi smo že kot gimnazijci hodili v Ljubljano, v teater in na razstave, pa v Zagreb in kasneje po vsem svetu … Moji gimnazijski prijatelji so ves čas potovali po Evropi, skoraj brez denarja. Zdaj pa je vse še bolj blizu. Pomembno je pogledati čez svoj domači prag. Dobro je biti radoveden in odprt. Ob novih znancih, prijateljih, ob opazovanju ljudi, arhitekture, narave, obisku muzejev in galerije … se odpre nov pogled, lahko postaneš bolj širok, veliko novega spoznaš … Nič in nihče te ne moti … Danes imajo študentje vsepovsod popuste. Ojoj, kako sem poučna. Vi ste krivi, ker ste mi dali takšno vprašanje.

Čeprav živite in ustvarjate v Ljubljani, se še vedno zelo radi vračate v rodne Brežice. Kaj je tisto, kar vas najbolj pritegne, da prihajate v te konce?
Moj dom so Brežice, moj dom je Ljubljana. Vsepovsod imam prijatelje, dobre znance, krasne ljudi, ki mi ogromno pomenijo. V Brežicah mi je edino žal, da so izgubile živost, ki se je še dobro spomnim. Saj niso edine, vse se je preselilo na obrobje, v veleblagovnice. To je res velika škoda. So pa še ljudje, ki mi veliko pomenijo, moja hiša, moja drevesa, ki so me videla že kot majhno. In me gledajo še zdaj. Sploh si ne znam predstavljati, da ne bi bila velikokrat v Brežicah.

In še za konec: kaj vam pomeni, da ste postali častna občanka Brežic?
Vsaka nagrada, vsaka pohvala, vse, kar sem do zdaj dobila, mi pomeni ogromno. Brez pohval bi težko delala to, kar delam. Te zadnje pa res nisem pričakovala. Da bom postala častna občanka Brežic. Zelo sem je vesela. Vsem, ki so k temu, da sem jo dobila, pripomogli, hvala za to.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Spodaj si oglejte nekaj izbranih fotografij, ilustracij in slik Kamile Volčanšek. Pogovor s častno občanko občine Brežice je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 26. oktobra 2023.

#povezujemoposavje