Častni priznanji ZKD Brežice Vladu Hotku in Janezu Avšiču

Dva dneva pred današnjim slovenskim kulturnim praznikom so po dveh letih (lani je bila samo na spletu) v dvorani Doma kulture Brežice s slavnostno prireditvijo spet lahko v živo obeležili Prešernov dan. Zveza kulturnih društev (ZKD) Brežice je ob tej priložnosti podelila priznanja in odličja zaslužnim posameznikom in skupinam s področja ljubiteljske kulture, ki delujejo na območju občine Brežice.

Podeljeni eno priznanje, dve bronasti, tri srebrna in dve zlati odličji ter dve častni priznanji ZKD Brežice za leto 2021

Predsednik ZKD Brežice Jože Denžič, ki je v nadaljevanju sodeloval pri podelitvi priznanj in odličij ZKD Brežice za leto 2021, je poudaril, da se mora pomena kulture in njenega ohranjanja zavedati vsak posameznik in v tem duhu ne samo preživeti kulturni dan, ampak vsak dan. »Praznovanje kulturnega praznika je priložnost, da se ozremo po dosežkih našega dela. ZKD Brežice ob kulturnem prazniku podeljuje priznanja in odličja zaslužnim posameznikom in skupinam, ki delujejo na območju občine Brežice,« je pojasnil in dodal, da je priznanje zahvala za najmanj petletno redno, uspešno in odgovorno delo v različnih ljubiteljskih kulturnih dejavnostih, odličje pa priznanje za posebne dosežke, ki jih posamezniki in skupine dosegajo na različnih področjih ljubiteljskega udejstvovanja. Prejemniki bronastega odličja morajo pomembno soustvarjati kulturni utrip vsaj deset let, prejemniki srebrnega odličja vsaj 15 let, prejemniki zlatega odličja pa več kot 20 let. Častno priznanje pa se podeljuje za izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture, ki so sad 35- ali večletnega dela na tem področju. Omenil je še, da je upravni odbor ZKD Brežice skupaj z zunanjimi člani, Mileno Jesenko, Dragutinom Križanićem in Francem Kenetom, na podlagi prispelih 12 vlog sklenil podeliti eno priznanje, dve bronasti, tri srebrna in dve zlati odličji, letos pa so podelili tudi dve častni priznanji.

Najvišji priznanji za člana pevskih zborov

Prejemnika najvišjega, častnega priznanja sta Vlado Hotko (KD Kapele) in Janez Avšič (KUD Brežice). Vlado Hotko je izjemno pevsko kariero začel jeseni 1971, ko se je kot eden najmlajših zborovskih pevcev v občini Brežice s 17 leti pridružil kapelskemu zboru. V Hotkovi družini pomeni petje tradicijo, saj je pri zboru pel z očetom Francem, danes pa poje s sinom Silvom. Nastopov je bilo v njegovi karieri blizu 3000. S svojim izrazitim in močnim tenorjem je prepeval v več skupinah: poleg domačega zbora še 28 let v oktetu Orlica Pišece, kapelskem cerkvenem zboru, zadnjih 15 let pa tudi pri skupini ljudskih pevcev Kapelski pubje. Kot igralec je doslej sodeloval v štirih etnoloških filmih. Najbolj intenzivno se je posvečal Moškemu pevskemu zboru Kapele, ki ga je večkrat rešil iz kadrovskih stisk z aktivnim iskanjem novih pevcev in zborovodij. Bil je tudi predsednik zbora med letoma 1988 in 2001. Še danes je eden najbolj dejavnih članov zbora. V letu 2020 je bil pomemben član uredniškega odbora pri izdaji knjige »Popevamo že 100 let«, ki jo je zbor izdal ob praznovanju 100. obletnice. Vlado Hotko je poznan kot pevec, ki v petju neizmerno uživa in se mu predaja. Lanskoletni celovečerni koncert MoPZ Kapele je bil posvečen 50. obletnici njegovega pevskega ustvarjanja. Je izjemno spoštovan med člani KD Kapele, po njegovi zaslugi pa se v domačem kraju neguje zborovska in ljudska pesem tudi med mlajšimi rodovi.

Za Janeza Avšiča, predsednika KUD Brežice, je zborovska pesem njegova vsakdanjost, življenjska sopotnica in ljubezen. K petju v zbor ga je konec 60. let prejšnjega stoletja zvabil njegov oče Franc, ki je bil basist v takratnem moškem pevskem zboru PD Svoboda bratov Milavcev Brežice. S svojo energijo, ljubeznijo do petja in sočutjem do sopevcev je v zboru gradil odlične medsebojne odnose. Njegove lastnosti zanesljivega pevca, animatorja, včasih psihologa, finančnega strokovnjaka, organizatorja in komunikatorja že vrsto let uspešno botrujejo izjemni življenjski sili društva. Bil je pobudnik in vodja mnogih povezovalnih projektov, med katere zagotovo sodi 50 let štiriperesne deteljice (srečanj štirih slovenskih zborov iz treh držav), 35 let stara tradicija skupnih koncertov zbora KUD Brežice in Tamburaškega orkestra KUD Oton Župančič Artiče, petnajstletno sodelovanje s Pjevačkim zborom Josip Vrhovski Nedelišće. Janez Avšič ne šteje več svojih pevskih let niti mandatov predsednika, ampak še danes vztraja, predvsem zato, ker je to v ljubiteljski kulturi vredno za harmonijo trenutka, ki ga živimo, in žlahtnost časa, ki je pred nami in bo ostal za nami.

Zlati odličji gresta v roke Alji Kovačič, ki je že več kot 25 let članica Tamburaškega orkestra KUD Oton Župančič Artiče, in Mešanemu pevskemu zboru KUD Oton Župančič Artiče (odličje prevzel predsednik zbora Branko Kovačič), katerega neprekinjeno delovanje se je začelo leta 1963, najprej kot moški pevski zbor, nato so se po 20 letih pridružile tudi ženske. Prejemniki srebrnih odličij so profesorica glasbene pedagogike Mateja Rožman Lubšina, ki od leta 2011 v Kapelah vodi Vokalno skupino Iris, član KD Gasilski pihalni orkester Loče pri Dobovi Igor Vučajnk, ki igra saksofon v orkestru od leta 1996 in je tudi član Trobilne sekcije Trobsi, ter župnik v Cerkljah ob Krki mag. Janez Žakelj, ki je kulturnik po duši in srcu ter je s svojim prihodom v Cerklje leta 2008 obudil kulturno dogajanje, v tem času je bilo pod njegovo režijo uprizorjenih že kar šest gledaliških del, v katerih so nastopili igralci iz domače župnije. Bronasti odličji prejmeta Jože Petelinc, ki se je sekciji Dobovski rogisti pridružil leta 1999 in je tudi ustanovni član skupine Mariachi La Paloma ter je bil vrsto let član različnih narodnozabavnih ansamblov, in Sanja Spirić, ki od leta 2017 kot mentorica s skrbno organiziranim, vztrajnim in učinkovitim delom zelo uspešno predaja svoje znanje na mlade plesalce v Plesnem društvu Imani. Priznanje pa si je zaslužila predsednica KD MePZ Viva Brežice Ana Špiler, ki se je leta 2019 soočila z zahtevno organizacijo odmevne turneje po Estoniji, v naslednjih dveh letih pa Vivo uspešno krmarila skozi čeri epidemije.

Avšič: Ne bomo dovolili, da nas pandemija uspava

V imenu vseh letošnjih nagrajencev se je ZKD Brežice ter od nje imenovani komisiji za podelitev odličij in priznanj zahvalil Janez Avšič, ki je dejal, da se dobitniki zavezujejo, da bodo tudi v prihodnje aktivno delovali v dobrobit ohranjanja amaterske kulture »in ne bomo dovolili, da nas pandemija uspava«. Uvodoma je navzoče pozdravil brežiški župan Ivan Molan in med drugim poudaril, da je vesel, da so se lahko po dveh letih spet v živo srečali na prireditvi ob kulturnem prazniku. Občina je poskušala storiti vse, da se je delovanje na področju kulture kljub težkim časom v zadnjih dveh letih uspelo ohraniti, saj je s prilagojenimi programi in nemotenim financiranjem društev omogočila njihov obstoj in delovanje, ki je moralo biti zelo inovativno, saj dogodkov v živo niso mogli izvajati, je še navedel Molan in dodal, da so z nadkritjem grajskega dvorišča zagotovili tudi prostor za organizacijo različnih prireditev, ki jih kljub trenutni situaciji ni bilo tako malo. »Želim si, da bi se čez leto spet srečevali na prireditvah, kot je bilo včasih,« je sklenil župan.

Jesenšek: Kultura sporazumevanja v slovenskem parlamentu je na najnižji možni točki doslej

Slavnostni nagovor je imel dr. Marko Jesenšek, slovenski jezikoslovec in univerzitetni profesor, ki je tudi zdaj že stalni predsednik organizacijskega odbora simpozija Pleteršnikovi dnevi v Pišecah. Izpostavil je, da so Prešernove Poezije povest o tem, kako se je treba srečevati z življenjem, »in če nam današnji način življenja še dopušča resno in poglobljeno branje, potem sezimo po Poezijah in Prešeren nam bo pokazal, kako se je v življenju treba upreti kulturni in s tem tudi vsakršni zaostalosti«. Citiral je tudi Slomška, ki je razmišljal enako kot Prešeren in nas je opozoril na moralnost na vseh področjih, tudi in predvsem v našem odnosu do najpomembnejšega, kar nam je bilo dano in kar imamo, to je do maternega jezika. »Ali se v samostojni Sloveniji zavedamo Prešernove in Slomškove zapuščine in znamo z njo upravljati? Kultura sporazumevanja v slovenskem parlamentu je na najnižji možni točki doslej in daje Slovencem napačen zgled, da lahko vsak reče vse, pa če je to res ali ne, če je to zavestna laž ali neresnični politično-ideološki pamflet. Morala slovenskega političnega in javnega sporazumevanja je tako razkrojena, da ne zmore več zadovoljivo opravljati svoje dejavnosti. Govorjenje sebi in v prazno nam daje zlagan občutek, da ni treba ohranjati in priznavati temeljnih družbenih in osebnih vrednost, ki jih določajo splošna kultura in razgledanost, kultura mišljenja, srčna kultura, visoka govorna kultura ali tehnična kultura naših ljudi. Politika je stvar kulture, in če ni kulturna in ustvarjalna, ni vredna počenega groša,« je povedal Jesenšek in dodal, da je kultura političnega sporazumevanja na psu, kultura kot področje človekovega umskega, zlasti umetniškega ustvarjanja pa je v takem položaju, da se zdi kot nepotrebna skrajnost. Po njegovih besedah je tako razmišljanje povsem zgrešeno, »kultura je namreč mnogo več, je celota vseh dosežkov in vrednot družbe. In naša kultura je slovenstvo, določa nas slovenščina in zanjo moramo stati na mrtvi straži. Slovenskega jezika ne smemo zabarantati za globalno angleščino, ki jo danes v imenu internacionalizacije nekritično sprejemamo za nadomestni jezik na vseh področjih našega javnega življenja, žal tudi izobraževanja. S tem se vračamo v Prešernove čase, ko je bila slovenščina dobra za pogovore ob domačem ognjišču, nemščina pa se je šopirila kot lingua franca omikanega sporazumevanja. Ali želimo, da se povrnejo taki časi za slovenščino še enkrat? Bomo mirno kupili neumno razmišljanje, da je zaradi internacionalizacije treba poklekniti pred angleščino? Bomo začeli razmišljati angleško? Nam bodo kulturo in slovenstvo določali angležarji, kot so nam jo nekoč poskušali že nemškutarji in jugoslovenarji? Jezik je misel, in če nam jo vzamejo, nas izslovenijo. Brez jezika nas ni.«

»Sami moramo spoštovati svoj jezik, literaturo in kulturo, če želimo, da nas bodo spoštovali drugi«

V nadaljevanju je izrekel še pohvalo, da v Brežicah s Prešernovo dediščino odgovorno ravnajo s tem, ko skrbijo za kulturno politiko in kulturno dejavnost ter njeno primerno financiranje s pomočjo javnih razpisov, sofinanciranjem programov in projektov raznih društev, spodbujanjem športa, pospeševanjem malega gospodarstva, dejavnosti na področju turizma, razvoja malih kmetij itd. Naštel je tudi, kaj je v brežiški občini omogočila kultura političnega sporazumevanja, od revitalizacije bivšega doma upokojencev, kolesarskih povezav do pridobitve naziva Evropsko mesto športa in univerzitetnega mesta. Kulturno podobo občine po Jesenškovih besedah prepoznavno določajo tudi Dom kulture, Posavski muzej, stalna razprava o ponudbi Bizeljskega, potujoča knjižnica, pihalna orkestra, lovski muzej Polovič, Banova domačija, zbirka majolik družine Babič, zbirka starin družin Rezelj in Travnikar, kovaški muzej Podgoršek, repnice, atelje Vladke Sumrek, Pleteršnikova domačija v Pišecah, spominska soba dr. Jožeta Toporišiča, predvsem pa Zveza kulturnih društev Brežice, ki vključuje okoli 1400 članov v skoraj 30 društvih. »Občina s 25 tisoč prebivalci, 20 krajevnimi skupnostmi in več kot sto naselji vlaga v kulturo letno skoraj 4 % proračunskih sredstev, za kulturo v brežiškem koncu odgovorno skrbi in povezuje s turizmom. Taka pozitivna in spodbudna kulturna politika, ki je doma v Brežicah, si zasluži, da bi občina postala 13. mestna občina v Sloveniji,« je še poudaril in omenil, da je bilo v zgodovini več kot sto pomembnih Slovencev, ki so sooblikovali današnjo kulturno podobo brežiškega prostora, ter jih nekaj med njimi tudi naštel. Zaključil je z besedami: »V občini Brežice se kultura dogaja 365 dni v letu, ne samo 8. februarja. Klobuk dol županu in njegovi ekipi, predsednikom kulturnih društev in vsem, ki sooblikujete kulturno dogajanje v občini in zajemate kulturo z veliko žlico ter dokazujete, da drži Cankarjeva misel: ’Naša slovenska kultura, kakor je na današnji stopnji, je rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka zavednega narodovega življenja do danes. Zgodovina narodove kulture je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja.’ Simbolno sporočilo praznika slovenske kulture je zato še toliko bolj pomembno glede vprašanja jezika in spoštovanja evropske kulturne in jezikovne raznolikosti v Sloveniji. Sami moramo spoštovati svoj jezik, literaturo in kulturo, če želimo, da nas bodo spoštovali drugi.«

Povezovalec prireditve Benjamin Jeram je prebiral verze in besedila iz del Srečka Kosovela, Jureta Jakoba, Edvarda Kocbeka in Mile Kačič. Za glasbo je s preigravanjem del Franza Liszta in Mauricea Ravela poskrbela pianistka Tea Jeličić, ki je na začetku zaigrala tudi slovensko himno.

R. R.

#povezujemoposavje