Dolgotrajna oskrba: starostnikom bo nujno treba prilagoditi okolje

V Valvasorjevi knjižnici Krško je mag. Marta Kavšek iz Krškega sinoči predstavila konec minulega leta izdano znanstveno monografijo Celostna obravnava dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, ki jo je spisala v soavtorstvu z ddr. Davidom Bogatajem. V njej obravnava in izpostavlja problem zagotavljanja socialne varnosti starostnikom, ki jim upadejo funkcionalne sposobnosti in posledično postanejo odvisni od tuje pomoči.

Dolgotrajna oskrba predstavlja in povzema vrsto storitev, ki jih potrebujejo osebe z zmanjšano stopnjo fizičnih in kognitivnih zmožnosti in so zaradi tega v daljšem časovnem obdobju odvisne od pomoči pri izvajanju dnevnih opravil. Dolgotrajna oskrba je zato povezana z več ukrepi, kot so nudenje podpore oz. izvajanje podpornih dnevnih opravil s strani svojcev ali oskrbovalcev na domu, med drugim pri pripravi hrane, pranju perila, prevozu, čiščenju, nakupih ipd. ter v končni fazi ukrepov, ki sodijo v pristojnost zdravstvene nege, kot je previjanje ran, spremljanje vitalnih funkcij, izvajanje protibolečinskih terapij idr.

V Sloveniji spričo staranja prebivalstva in obolevnosti povpraševanje po dolgotrajni oskrbi raste oziroma že presega razpoložljive kapacitete institucionalnega varstva, kar se med drugim poleg čakalnih vrst za sprejem v domove kaže tudi skozi povečevanje zmogljivosti v obstoječih domovih, zasedenostih negovalnih oddelkov po bolnišnicah in podaljšanih bolnišničnih zdravljenjih. Navedena problematika je toliko bolj zaskrbljujoča, je med drugim povedala mag. Kavškova, ker je že sedaj v Sloveniji okvirno 95.000 državljanov, ki so dopolnili 80 in več let, projekcije pa kažejo, da bo starostnikov do leta 2060 že 250.000, od tega bo vsak tretji obolel za demenco, obolele osebe z demenco pa že sedaj zapolnjujejo polovico razpoložljivih bivanjskih kapacitet po domovih. Zato bo potrebno čim hitreje povzeti ukrepe za iskanje prostorskih rešitev za kakovostnejšo starost, bodisi preko večjega števila prilagoditev matičnih domov starostnikov bodisi z izgradnjo dodatnih domov za starejše občane, ureditvijo dnevnih centrov, večjega števila oskrbovanih stanovanj, stanovanjskih ali gospodinjskih skupnostih ali po vzoru tujine z izgradnjo vasi za starostnike. Po oceni Kavškove bi bilo potrebno kar tretjino obstoječih hiš in stanovanj preurediti v prijazna bivališča starejšim, saj je zagotavljanje primernega bivališča ena od pomembnih potreb starostnikov, je poudarila, kar pa je sedaj prepuščeno samemu starostniku ali njegovim svojcem. Zaenkrat je sama oskrba na domu oziroma nudenje pomoči na domu, ki jo izvajajo v pretežnem delu oskrbovalci CSD, vzorno urejena v občini Krško, ki izkazuje pri tem veliko posluha in tudi v znatnem deležu sofinancira storitve, da lahko občani kljub nižjim funkcionalnim zmožnostim še vedno bivajo doma, kjer se jih po izvedeni anketi tudi večina najbolje počuti. Zato bo morala država oziroma pristojni na resornih ministrstvih, ki pa se navedene problematike še otepajo, čim hitreje poiskati odgovore na vprašanja in z njimi povezane rešitve, kakšen standard bo vzpostavljen na področju dolgotrajne oskrbe in iz katerega naslova zanjo zagotovljeni viri.

Sicer je soavtorica monografije, mag. Marta Kavšek, ki zaključuje doktorski študij na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu in se raziskovalno in strokovno posveča področju staranja prebivalstva, že vrsto let namestnica direktorice za področje zdravstvene nege in oskrbe ter višja svetovalka v Domu starejših občanov Krško, med drugim tudi znanstvena sodelavka Fakultete za zdravstvo Angele Boškin.

B. M.