Doživetja in modrosti Tomaža Miheliča o Caminu in Afriki

V sredo, 24. septembra 2025, smo v Knjižnici Sevnica gostili vsestranskega umetnika, po novem tudi pisca knjige, Tomaža Miheliča.

Tomaž v zadnjih mesecih množično obiskuje slovenske kraje in predstavlja svojo prvo knjigo z naslovom 33, ki govori o njegovi poti po Caminu. »Na Camino sem šel sam, vrnil pa sem se z družino,« je zapisal v uvodu v knjigo, ki je v slovenskih splošnih knjižnicah zelo iskana.

V pogovoru s Carmen L. Oven je zelo slikovito predstavil svoje doživetje Camina in kaj vse ga je tam presenetilo, med drugim tudi arhitektura, predvsem pa so ga navdušile cerkve, čeprav se nima za vernega človeka. Tudi zato je prejel kar nekaj vprašanj znancev in prijateljev, zakaj gre na Camino, če pa ni veren. A seveda se pohodniki za Camino odločajo iz več razlogov, ne samo iz verskega. Nanj je Camino in vse v zvezi z njim, predvsem pa nekateri pohodniki, naredil zelo močan vtis.

Poleg poti, ki jo je prehodil, je veliko govoril tudi o svojem humanitarnem delu za ljudi v Afriki: »Osvobajajoče je spoznanje, da lahko kot posameznik nekomu spremeniš življenje. Ljudje v Tanzaniji, na obrobju mesta Aruša, so me zelo toplo sprejeli in med njimi sem se počutil kot doma. Seveda so se me doživljaji globoko dotaknili, hvaležen sem zanje, četudi so bili trpki. Spoznanje, da v Sloveniji živimo v izobilju in se še vedno pehamo za materialnim, me je privedlo do tega, da spremenim navade,« je dejal popotnik, ki del izkupička od vsake prodane knjige nameni ravno ljudem v Afriki. Pravi, da je Humanitarno umetniški zavod sestre Marlene ustanovil z željo, da bi vsaj nekomu spremenil življenje na bolje in pokazalo se je, da mu je uspelo v Afriki na noge postaviti celo družino. In počasi tudi celotno vas. Ponosen je, da so v kratkem času zgradili hiško, kupili živali, šolali otroke, jih nahranili, vplačali zdravstvena zavarovanja in tako je ljudem, ki so pozabljeni od sveta, vrnili upanje v lepšo prihodnost.

Vse to in še več je nanizal v svojem skoraj dve urnem iskrivem pogovoru, številni obiskovalci pa bi ju z veseljem še kar poslušali. Ob koncu prireditve si je vzel čas tudi za vsakega obiskovalca, ki je želel z njim poklepetati, ali pa je čakal na njegov avtogram v knjigi.

Vir: Knjižnica Sevnica