Dr. Milan Jazbec je svojo stoto knjigo posvetil Mustrovim stripovskim junakom

Veleposlanik in diplomat dr. Milan Jazbec je še pred svojim 70. letom – dopolnil jih bo junija letos – izdal sto knjig. Ta cilj si je namreč zadal pred petimi leti v koronskem času in ga že koledarsko leto prej tudi dosegel. Za jubilejno knjigo se je odločil, da jo bo posvetil lanski stoletnici rojstva največjega risarja stripov pri nas, Mikija Mustra. In tako je nastalo delo z naslovom Zvitorepec in Jazbec.

Na vprašanje, zakaj so dr. Milana Jazbeca, po rodu iz Spodnje Pohance, ki je bil večino svoje karierne poti diplomat, tako navdušili junaki Mustrovih stripov, nam odgovarja, da je za vse ’kriv’ njegov stari oče Albin, ki je delal na železnici in bil naročen na časopis Tedenska tribuna (TT), poleg tega pa tudi na redno letno zbirko Prešernove družbe. To se je Jazbecu zdelo fascinantno. Tako se je še kot otrok srečal z Zvitorepcem, ki je bil v TT objavljen vsak petek. In ta strip ga je spremljal vse življenje, imel je celo dve zbirki, eno doma, druga pa je z njim potovala, kjerkoli je že bil. »Nekoč mi je znani sadjar in prijatelj Darko Jelčič rekel: ’Albin ti je pokazal pot, mama pa ti je dala vsebino.’ Kakšne besede!« se je Jazbecu ta njegova izjava za vedno vtisnila v spomin.

Zvitorepec je kultni strip

Avtor je v svoji jubilejni knjigi, ki je izšla na približno 230 straneh ter v sodelovanju s Strip.art.nico Buch in Kulturnim centrom Maribor, predstavil svoj pogled na ta legendarni slovenski strip. V njej so številne slikice iz stripa, ki popestrijo Jazbečeve ugotovitve. Vsebino zaznamujejo osebne zgodbice in pogledi, hkrati pa ne skriva navdušenja nad tem stripovskim fenomenom in je analitičen do njega. »Mustrovi junaki, Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, so bistveno več kot samo relativno ozek subkulturni krog stripa. Iz njih vejejo vrednote, pravila in način življenja, ne nazadnje tudi družbena kritika,« pojasnjuje Jazbec. Muster po njegovih besedah ohranja vero v dobro, lepoto in ljubezen, upanje in zaupanje, junaki si med seboj pomagajo, se spoštujejo in cenijo, četudi se kdaj tudi zbadajo, ljubijo življenje, »poseben čar pa je v tem, da te napotke, nasvete in priporočila v različnih obdobjih življenja, ko beremo strip, razumemo času primerno«. Jazbec Mustra primerja s pionirjem ameriške industrije risank Waltom Disneyjem in pravi, da je v Zvitorepcu poudarek na sozvočju etike in estetike, pri Disneyju, ki se je posvetil predvsem dobičku, pa je tega zelo malo. Hvali tudi Mustrova jezik in stil, rekoč, da je svoje stripe »ubesedil v žlahtni maniri slovenskega knjižnega jezika«. V tem jeziku ni zanikrnosti, kletvic in primitivizma, najhujša kletvica je ’mejdun’, pristavi. »Če k vsemu temu dodamo, da je Zvitorepec nastajal med letoma 1952 in 1973, se pravi v zlatem obdobju rocka, kar je del tega melosa in sporočil, je v tem smislu vsekakor kultni strip,« še pove Jazbec, ki navaja, da je v načinu izražanja stripovskih junakov večkrat zaznati tudi diplomatski jezik in je pri določenih situacijah v ozadju diplomacija. Predvsem pa Jazbec poudarja, da je diplomatsko ozadje teh Mustrovih zgodb povezano z navezanostjo na domače kraje, naravo, otroštvom, brezskrbnostjo in ustvarjalnostjo. V tem pa se skriva tudi celotno Jazbečevo delo, saj sta svetovljanstvo in patriotizem zavita v njegovih diplomatskih knjigah. Izpostavlja svoj prispevek domačim krajem, s katerimi je tesno povezan ves čas, še posebej s svojo nekdanjo šolo v Artičah.

Vsako leto izda pet avtorskih del

Velja omeniti, da je kot 99. knjigo naš sogovornik izdal Gusarja Jazbeca, še zdaj pa skoraj ne more verjeti, da sta s sestro med pospravljanjem hiše po mamini smrti našla njegovo pravzaprav sploh prvo knjigo, saj je kot otrok prerisal zgodbo Gusarji iz Zvitorepca. »Mislil sem, da je ta dragocenost za vedno izgubljena, a sem jo po skoraj 60 letih našel,« pravi. Preden je odšel za veleposlanika v Severno Makedonijo (leta 2016), je bilo izdanih del 38, ko se je čez štiri leta dokončno vrnil iz Skopja, pa je bil že pri številki 66. Jazbec je tako v 28 letih – prva je izšla leta 1997, ko je objavil priročnik o delu konzulatov – izdal 100 knjig (kot avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi), avtorskih je dobra polovica. Več kot 50 jih obravnava diplomacijo, večinoma slovensko, sega pa tudi na polje poezije in romanopisja. Na leto tako izide povprečno pet njegovih avtorskih del in še nekaj drugih. Je tudi avtor več kot 150 znanstvenih in strokovnih člankov o diplomaciji, varnosti in obrambi, ki so objavljeni v 18 jezikih. Z gotovostjo lahko trdimo, da je edini slovenski diplomat vseh časov s tako obsežnim in raznolikim knjižnim ter književnim opusom.

15. januarja predstavitev v PMB

Ob stoti izdani knjigi bo imel tudi predstavitev v Posavskem muzeju Brežice, ki bo 15. januarja ob 18. uri in bo na nek način kot »inventura vseh knjig, skozi katere se kaže pot domačina, Brežičana, Pohančana, skratka, enega izmed številnih, ki je iz teh krajev odšel v svet«. Jazbec ob tem še dodaja: »Posebej bi se tudi rad zahvalil Posavskemu muzeju za to, da lahko v minulih letih gostujem v tej naši ugledni mednarodni ustanovi, ki nosi pomen naših krajev širom Evrope.«

Jazbec, ki je v začetku osemdesetih diplomiral iz novinarstva in obramboslovja, diplomatsko kariero združuje z akademsko, saj kot redni profesor diplomacije 20 let predava diplomacijo na Fakulteti za državne in evropske študije ter od ustanovitve dalje tudi na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije, oboje na Novi univerzi, včasih je bil predavatelj tudi na Fakulteti za družbene vede ter na kar nekaj univerzah po Evropi (na University American College Skopje predava še zdaj). »V mojem življenju se vse vrti okoli pisanja,« pove za konec in omeni, da je nekaj knjig že napisanih in so tik pred izdajo, nekaj pa je še v nastajanju, tako da si lahko tudi v naslednjih letih obetamo njegovo plodno ustvarjanje.

Rok Retelj

Prispevek je objavljen v prvi letošnji številki Posavskega obzornika, ki je izšla 8. januarja 2026.

#povezujemoposavje