Gaja Prestor: Verjamem v to, kar delam, ker delam s srcem

V lanskem letu je dopolnila 18 let, javnosti je predstavila svojo tretjo avtorsko skladbo, bila na naslovnici znane revije, spoznala srčnega izbranca ... Zdi se, da je zgodba srednješolke Gaje Prestor pravljica, a pogovor z njo razkrije, da je delček naštetega rezultat njenega truda in zaupanja vase ob močni podpori družine.

Začniva s tvojim imenom, se morda v njem skriva katera izmed tvojih osebnih lastnosti?
Hm, ne bi rekla, da se ravno v imenu skriva kakšna moja osebnostna lastnost, lahko pa najdem veliko lastnosti svojega astrološkega znamenja. Sem tipičen primer ’bikice’, saj sem rojena 22. aprila leta 2000. Sem trmasta, ambiciozna, delovna, čustvena in močna oseba. Ime mi je izbrala mama, saj si je vedno želela hčerko Gajo.

Kakšni so spomini na tvoje otroštvo; s kom si preživljala največ časa, v katerih igrah?
Svoje otroštvo hranim v zelo lepem spominu. Večino svojih otroških let sem preživela doma v Radečah in pri starih starših v Širju nad Zidanim Mostom ter na Koroškem, od koder prihaja moja mama. V bloku, kjer še vedno živimo, sem imela in še vedno imam svojo najboljšo prijateljico. Skupaj z njo in njenim bratom smo se zabavali in si krajšali dneve. V spominu mi je najbolj ostala igra z barbikami, imela sem jih okoli 30. Z njimi sem se igrala razne modne revije, nastope, snemala reklame … Z otroki iz soseske smo se na prostem najraje igrali detektive.

V domačem kraju si obiskovala glasbeno šolo in se v njej naučila igrati na koliko inštrumentov?
Prvo leto v glasbeni šoli sem obiskovala vaje klavirja, čeprav sem si vedno želela igrati violino. Spominjam se, da v tistem šolskem letu v glasbeni šoli ni bilo več prostih mest, a so kljub temu ugodili moji prošnji ter odprli še eno dodatno mesto zame za vaje igranja na violino, ker je bila moja želja res velika. Violino sem igrala približno štiri leta, potem sem se prešolala na violo, ki sem jo igrala tudi v šolskem orkestru. Po zaključeni glasbeni šoli v Radečah, sem se odločila še za samostojno učenje kitare. To sem počela sama, doma.

Z začetki igranja kitare je povezana posebna zgodba, mar ne?
Nekega dne, mislim, da sem obiskovala sedmi razred osnovne šole, sem na podstrešju pri babici našla staro kitaro. Odločila sem se, da se bom naučila nanjo igrati. V glasbeni trgovini sem kupila paket novih strun, jih zamenjala in se začela učiti akorde. Pomoč za učenje igranja kitare sem našla na spletnih straneh. Igrati sem se naučila zelo hitro, saj je bila moja želja zelo močna. Vzrok, zakaj sem začela igrati kitaro, pa se skriva tudi v tem, da sem takrat začela s pisanjem besedil za pesmi. Ob igranju so besede lažje stekle.

Nekaj časa si bila tudi radeška mažoreta, se rada spominjaš teh trenutkov?
Na ta čas imam lepe spomine. Takrat je veljalo, da so dekleta, ki so želela biti prave Radečanke (smeh), morala vsaj en teden sodelovati v programu za mažoretke. Radeška mažoreta sem bila približno osem let. Treninge sem rada obiskovala in prav tako tekmovanja. V letu 2014 sem na državnem tekmovanju imela celo solo točko in zasedla sem peto mesto. V nepozabnem spominu so mi ostala poleg državnih tekmovanj tudi potovanja po Evropi. Nikoli ne bom pozabila tudi svojega solističnega nastopa na tradicionalni Oranžni noči, ki je neke vrste praznik radeških mažoret.

Ali je izbrana srednja šola izpolnila tvoja pričakovanja?
Lahko bi rekla, da ja in da ne. Glede na to, da sem si že v osnovni šoli želela postati kozmetičarka, je program na srednji zdravstveni šoli super. Naučili so nas, kar moramo znati v praksi, vendar so se moje ambicije skozi šolanje spremenile in program, takšen kot je, me ni več nadgrajeval. Želela in potrebovala sem več, zato sem marsikaj poskusila kar sama.

Zdi se, da si dekle z več talenti – si vizažistka, blogerka, fotomodel in glasbenica. Bi rekla, da si rojena pod srečno zvezdo ali je vse omenjeno rezultat tvojega vztrajnega in skrbno premišljenega dela?
Ne verjamem v to, da si rojen pod srečno zvezdo. Vsak ima možnost, da sledi svojim sanjam, le vztrajen in dovolj odločen mora biti. Talent je pomemben, vendar brez trdega dela in vaje samo talent nikoli ni dovolj. Če si predan temu, kar počneš, je uspeh zagotovljen; če delaš nekaj zato, da bi ugajal drugim, potem ne bo želenih rezultatov.

Želiš uspeti v glasbenem svetu ali imaš še kakšne druge načrte, postati fotomodel ali priznana vizažistka?
Zagotovo si želim ostati v glasbenem svetu. V to sem prepričana. Ostale dejavnosti bodo ostale z mano, vendar bolj ob strani in za zraven. V glasbenem svetu sem našla nekaj izjemnih prijateljev, s katerimi je zelo lepo sodelovati in vesela sem, ker mi je v lanskem decembru uspela predstavitev moje tretje avtorske skladbe z naslovom Decembra. Gre za čustveno pesem in zanjo sem besedilo napisala sama. V letošnjem letu načrtujem izid debitantskega albuma in nove glasbene uspešnice. Verjamem v to, kar delam, ker delam s srcem.

Tako kot v glasbi imaš tudi v ličenju poseben stil.
Ličenje je zame neke vrste umetnost. Zame je vsak dan posebna priložnost in ličim se tako, kot ustreza meni in dnevu. Rada eksperimentiram. To je del mene, moje zunanje podobe, a vedno sem Gaja, z ličili ali brez.

Z rednimi objavami na instagramu postajaš vzor številnim mladim; kaj ti to pomeni, zabavo ali odgovornost?
Glede na to, kako majhna je Slovenija, je 35 tisoč sledilk in sledilcev, kolikor jih imam trenutno na družbenem omrežju, zelo veliko. S svojimi javnimi objavami se trudim, da so sporočila zanimiva, zabavna in tudi uporabna. Vsaka objava je neke vrste zabava, a hkrati velika odgovornost do vseh, do katerih pride sporočilo, saj imajo besede, in prav tako fotografije, neverjetno veliko moč. Morda se te moči celo premalo zavedamo. Sama sem pred dobrim letom dni prek Instagrama navezala stik s pevko Raiven in dobila priložnost, da sem jo naličila za nastop na EMI, kar je bila zame kot ogromno oboževalko Evrovizije sanjska priložnost. Prek Instagrama sem navezala stik tudi z Žanom Serčičem, s katerim sva začela delati nekatere skupne glasbene projekte.

Katere so prednosti in kje se skrivajo pasti, predvsem za mlade, v virtualnem svetu?
Če si prisoten na družbenih omrežjih s svojimi objavami, te ljudje hitreje opazijo, postaneš prepoznaven, stkeš nova znanstva itd., a preko interneta se lahko hitro zgodijo tudi razne zlorabe podatkov. Težava pri mladih je največkrat iskanje nedosegljivih idealov in želja po perfekciji ter popolnem življenju. Virtualen svet je velika mreža in labirint, v katerega se lahko hitro zapleteš in izgubiš sebe, pozabiš, kdo si v resnici.

Kako vpliva vse večja medijska prepoznavnost nate in na okolico, deluje spodbudno ali morda postaja že moteča?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker je tega ogromno. Opažam, da se je veliko ljudi začelo odmikati od mene; veliko ljudi si je ustvarilo lažno mnenje o tem, da sem se spremenila, a v bistvu so se spremenili oni v odnosu do mene. Na vsako stvar skušam gledati s pozitivne strani in vem, da je vsaka stvar za nekaj dobra.

Kaj najbolj ceniš pri ljudeh?
To sta dve čarobni besedi – iskrenost in zaupanje. Če znaš biti takšen, si srečen.

Kdo ti je bil in ti še vedno je v oporo pri oblikovanju tvoje osebnosti?
Moji starši, predvsem mama, s katero sva preživeli mnogo skupnih trenutkov v številnih pogovorih, v katerih me je spodbujala, naj vztrajam na poti, ki sem jo izbrala. Potem je tukaj skupina prijateljev in seveda moj fant.

Kateri so najlepši trenutki v tvojem življenju?
Trenutki, ko sem z ljudmi, ki jih imam rada, v mirnem okolju. Jutra, ko se zbudim v puhasti postelji in vem, da lahko spim kolikor dolgo želim. Zelo rada uživam v dobri hrani z dobro družbo.

Moto, ki te vodi, usmerja tvojo ladjo življenja?
Delaj dobro in dobro se ti bo vračalo. Življenje je reka, enkrat mirna, drugič zelo deroča – podobna je ljudem.

Smilja Radi

Skrajšan pogovor z Gajo Prestor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 24. januarja 2019.