Glasba ju povezuje že od vsega začetka

Kaj je lepšega kot to, da ljudi s svojo dejavnostjo osrečuješ? S tem se strinjata tudi zakonca Zdenka in Andrej Pinterič, ki že 55 let skupaj počneta to, kar imata najraje – ustvarjata glasbo. Kot upokojenca se nista predala malodušju, ampak polno življenje živita tudi zdaj. Aktivna sta še na drugih področjih, kjer puščata pomembno sled, naj bo to likovno ustvarjanje ali ročnodelska dejavnost.

Prvič nastopila skupaj pred 55 leti

Zdenka in Andrej Pinterič, ki sta si dom in družino ustvarila na Mostecu, sta se spoznala – kje drugje kot na kulturnem dogodku, ko sta leta 1970 v današnji dvorani Glasbene šole Brežice – včasih je tam imelo prostore podjetje Slovin – skupaj nastopila za 8. marec, dan žena. Andrej je igral kitaro, Zdenka je pela – in tako sta s pesmijo Kako je jasno to jutro (Mama Juanita) začela ne samo njuno glasbeno, ampak tudi zasebno pot, ki sta jo pet let kasneje okronala s poroko (letos sta praznovala 50. obletnico). »Pesem imamo že od nekdaj radi. Kamorkoli smo šli, se je povsod pelo, s pesmijo sva dvigovala številne družbe, kar počneva tudi še danes,« pove 69-letna Zdenka, ki je bila in je še vedno aktivna tudi v zborih (včasih je prepevala v Ženskem pevskem zboru Prepelice iz Dolenje vasi, danes pa v Vokalni skupini UP). 74-letni Andrej je imel že prej izkušnje z nastopi v nekaterih ansamblih, pesem so gojili tudi v Zdenkini družini. Naključje pa je hotelo, da je Zdenka že zelo hitro nastopila v oddaji takratne TV Ljubljana, saj je za snemanje nadomestila pevko v ansamblu Hervol, kjer je Andrej igral. Po prigovarjanju je v ansamblu tudi ostala in začeli so se številni nastopi, tudi mednarodni, med drugim so na prehodu iz leta 1985 v 1986 nastopili tudi v ZDA in Kanadi. Leta 1988 se je Zdenka zaradi druge nosečnosti sicer poslovila od ansambla.

Tudi kot upokojenca ne mirujeta

Andrej, po rodu z Mosteca, je bil kasneje tudi član ansambla Majolka, ki se je oktobra letos na slavnostni seji ob brežiškem občinskem prazniku ponovno zbral po verjetno več kot 20 letih in poskrbel za nostalgične trenutke. To je edini ansambel, katerega člani so še vsi živi, doda kot zanimivost. Bil je tudi član zasedbe Mariachi fiesta en jalisco, pri čemer mu je žal, da se je ta zgodba končala. Sčasoma je imel Andrej dovolj ’ponočevanj’ z ansamblom, s katerim so igrali predvsem za vikende pa tudi še ob različnih drugih priložnostih. Ko je prišel čas upokojitve, sta se Zdenka in Andrej odločila, da bosta še naprej skupaj nastopala, začelo se je kot glasbeno presenečenje na 70-letnici znanke, drugače pa ju videvamo predvsem na različnih prireditvah. Poudarjata, da sta se osredotočila bolj na izvajanje starejše slovenske glasbe, t. i. evergreene, ki jih danes na radijskih sprejemnikih skoraj več ne vrtijo. »Vidiva, da nama to zelo uspeva. Vrtiva se predvsem med starejšimi in slednji zelo radi zapojejo z nama,« doda Zdenka, Andrej jo dopolni: »Če lahko prispevava k temu, da je program še lepši, sva rade volje zraven.«

Drugo področje, ki Andreja izpopolnjuje, pa je slikarstvo. Je mentor likovne sekcije Mokrice pri KUD Mokriške vrane, vodja sekcije slikarjev pri DU Brežice, ki po navadi pred prazniki pomagajo tudi članicam delavnice ročnih del ’Zanke’ pri okrasitvi izložbe na glavni brežiški ulici, ki jim jo je lastnik Miran Umek na prošnjo društva prijazno odstopil, in član Likovne družine Dobova, udeležuje se tudi upokojenskih likovnih kolonij v Izoli. »V tem uživam skoraj še bolj kot v glasbi, ker se kot slikar lahko ’potegneš vase’ in ustvarjaš tako, kot je treba,« poudarja Andrej. Zdenko, ki se je v te konce priselila (njena mama je bila iz Arnovega sela, oče pa iz Ogulina na Hrvaškem), pa poleg glasbe veselijo tudi ročna dela – ravno v teh dneh sta oba spet v Izoli na ročnodelskih delavnicah članov društev upokojencev iz vse Slovenije, v sklopu katerih vsak dan poskrbita tudi za glasbo, pri čemer kot zanimivost povesta, da sta v ta namen ustvarila tudi ročnodelsko himno. Zelo aktivna sta tudi v DU Brežice, kjer sta del kulturne sekcije Jagodni izbor, prav tako sta tudi člana DU Dobova - Kapele. »Imeti moraš rad to, kar delaš, in potem je vse lažje in ti gre dobro od rok,« je prepričan Andrej, ki je bil svoj čas dejaven tudi v medijih.

Srečna, da lahko osrečujeta druge

Pri njiju je v tem času resnično veseli december, oba imata namreč rojstna dneva v tem mesecu, poleg tega je v tem času tudi več nastopov. Silvestrski večer zadnja leta preživita predvsem doma z družino ali prijatelji. »Lepo je, ko se zberemo skupaj in seveda tudi zapojemo ter se poveselimo,« ob tem pove Zdenka. Ponosna sta na hčerki Anjo in Nino, za kateri si predvsem želita, da bi s svojima možema dočakali vsaj toliko let skupnega življenja v miru in harmoniji, kot sta ga do zdaj tudi sama dva. Želja za leto 2026 je predvsem tista splošna – da bi jima še naprej služilo zdravje in bi razveseljevala ljudi s tistim, kar najraje počneta – ustvarjanjem glasbe. »To je nekaj, kar oba živiva in nama je lepo v tem, drugače tega ne bi počela. Enostavno je postalo najino življenje,« poudarjata v en glas in dodajata, da tega ne počneta, da bi ju ljudje častili, ampak delata to iz lastnega zadovoljstva, ker sta srečna, ko sta na odru, in osrečujeta druge ljudi, kar je tista dodana vrednost. »Glasba naju je združila in mislim, da naju bo družila do konca,« prijeten pogovor še zaključi Zdenka.

Rok Retelj

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 18. decembra 2025.

#povezujemoposavje