Gledališko društvo Radeče - plodovitih 20 gledaliških let

Gledališko društvo Radeče je ob svoji 20-letnici neprekinjega delovanja v mesecu oktobru pripravilo zabavno, duhovito in nepozabno štiridnevno praznovanje z osrednjo slovesnostjo, ki je potekala 25. oktobra v Domu kulture, kjer so prvič uprizorili stand up šov z žgečljivim naslovom ’O Radečah (ne)pokoče’ ter postregli z obilico iskrenega smeha.

Obiskovalke in obiskovalci, udobno nameščeni na oblazinjenih sedežih, so za uvod prisluhnili odlični vokalistki Nataliji Novak, nato je Tomaž Lavrinec v vlogi gostitelja Lovra napovedal posebno doživetje – stand up šov – in sledila je dobra ura humorja na odru in z veliko smeha v občinstvu.

STAND UP ŠOV: O RADEČAH (NE)POKOČE

Ocenjevalna komisija, ki sta jo sestavljala članica in član radeškega gledališkega društva Alenka Gros in Bojan Sumrak, je želela s pomočjo najglasnejšega in najdaljšega aplavza publike izbrati na javni avdiciji najboljšega komika oz. najboljšo komičarko.

Prva je na oder stopila Vesna Močilar ter navdušila v vlogi naglušne in ostarele Ani Perc, namišljene članice Društva kmečkih žena Arnika s Svibnega, ki je primerjala pretekli in sedanji čas, v katerem skoraj ni več časa za druženje in petje. Rok Železnik je v vlogi kmeta Tončka z Žebnika izpovedoval svojo ljubezen Micki. V vlogo prodajalke ljubezni Vere se je odlično vživela Irena Bervar Suzič, ki ji je skoraj uspelo omrežiti člana ocenjevalne komisije. Franc Gros je v podobi veselega Jokija, ljubitelja rdečega vinca, nasmejal občinstvo s pristnim domačim humorjem. Tanja Žibret Lavrinec se je predstavila kot Kura Mala z Jelovega in razložila, kaj vse počnejo kokoši na domačem dvorišču. V vlogi Matilde, navdušene medicinske sestre, je Jerneja Novak požela velik aplavz s samozavestno predstavitvijo: »Ja, nič se me bat, saj nimam kôse. Sem nova medicinska sestra v Zdravstvenem domu Radeče. So me vzeli, ker sem taka faca ...« Uglajenega politika Andreja, ki je med nastopom zaigral tudi na orglice in naredil še selfi s publiko, je prepričljivo odigral Brane Motoh. S svojo preobrazbo v umetnika distribucije (beri: preprodajalca) Zokija, ki je prišel v Radeče iz Banje Luke, je navdušil Tomaž Lavrinec. Na avdiciji se je pomotoma znašel še hišnik Srečko Abram (Srečko Jazbinšek), ki je ocenjevalcema skušal pojasniti, da je samo pripeljal olje za ogrevanje kulturnega doma. Smešnih besednih pripetljajev je bilo veliko in na koncu je postala zmagovalec – publika, ki je bila s svojim smehom največja in najboljša nagrada.

V vmesnem glasbenem nastopu so se predstavili Rok Železnik, Andrej Barachini, Brane Matošec in Anja Novak.

KORENINE RADEŠKEGA GLEDALIŠČA

Gledališko društvo Radeče, ki je eden glavnih promotorjev kulture v mestu ob izlivu Sopote v Savo, ima svoje »korenine« v okoli leta 1900 v Radečah delujočem gledališkem društvu Kum s tamburaškim orkestrom. Z leti so se začele pojavljati težave z zagotavljanjem materialnih pogojev za delovanje gledališča in v 60. letih 20. stoletja je gledališka dejavnost počasi zamrla. Leta 2005 je bilo na novo ustanovljeno Gledališko društvo Radeče, ki ga vse od nastanka vodi Saša Plevel. Ta je v svojem govoru razkrila, da bi si društvo želelo imeti lastne prostore za lažje delovanje, saj poleg otroške gledališke skupine potrebujejo prostor za vaje tudi mladinske skupine in odrasla gledališka skupina. Doslej je otroška gledališka skupina v 20 letih postavila na oder 25 predstav, mladinske gledališke skupine 10 predstav in prav toliko jih je nastalo v odrasli gledališki skupini. S svojimi predstavami se uvrščajo na regijska in državna srečanja, kjer so za svoj trud pogosto nagrajeni najvišjimi priznanji JSKD RS. Društvo za vsako sezono pripravi dva abonmaja – za odrasle in otroškega (letos se je prvič zgodilo, da je zmanjkalo sedežev). Gledališko dejavnost uspešno dopolnjujejo še z organizacijo prireditev, kjer med drugim poskrbijo tudi za ozvočenje. Skratka, so vsestranski kulturni ustvarjalci, ki si ob rednih službenih obveznostih z veseljem vzamejo čas za delo v veliki gledališki družini.

Na svečanosti ob jubileju so del bogate gledališke dejavnosti razkrili še s priložnostno razstavo, na kateri je bilo mogoče občudovati tudi prekrasne kostume, ki jih je večino sešila Suzana Pinosa. Dosedanje ustvarjalno delo so strnili v publikaciji z naslovom Naših 20 let ter podelili za dolgoletno gledališko delovanje Linhartove značke prizadevnim posameznicam in posameznikom.

Smilja Radi

Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 20. novembra 2025.

#povezujemoposavje