Grajski lutkovni dan za majhne in velike

Minulo soboto, na svetovni dan lutk, je sevniški grad zaživel v družbi prijaznih lutk, za katere že skoraj dve desetletji skrbi Grajsko lutkovno gledališče, ki sta ga ustanovila zakonca Pungerčič.

Nekaj prijaznih in spodbudnih besed sta navzočim na slovesnem odprtju namenila baron Moscon, ki ga je upodobil Sinjo Jezernik, in župan Srečko Ocvirk.

»V tem letu sem veliko potoval in na potovanjih sem marsikaj videl, tudi otroke, ki so lačni, nimajo nimajo dovolj vode, oblačil, nekateri nimajo staršev, ki bi jim brali pravljice. Ni mi bilo vseeno, priznam, a ko sem se vrnil na moj grad in ugotovil, da otroci v Sevnici in Sloveniji ne živijo v pomanjkanju, da zanje skrbijo skrbni starši. Živimo v eni najlepših dežel na tem svetu, v miru in svobodi. Naj tako ostane,« je dejal baron, župan pa je zaželel lep in doživet grajski dan v druženju z lutkami. »Radi imamo Grajsko lutkovno gledališče, ker ustvarja vsebine, ki zelo veliko povedo, a ne samo vam, otroci, ampak tudi nam, starejšim. Lutke so naše prijateljice, z nami in ob nas, nas poslušajo, sprejemajo in se veselijo ali žalostijo z nami. Znajo potolažiti, pohvaliti in grajati, če česa ne naredimo prav,« je še izpostavil župan.

GLEDALIŠČE USTVARJA BOLJŠI SVET

Svečano slovensko poslanico svetovnega združenja lutkarjev UNIMA, ki jo je napisal gledališki režiser in eden vodilnih sodobnih lutkovnih ustvarjalcev Tin Grabnar, je prebrala sevniška likovna pedagoginja Nena Bedek. Ta prijateljuje tudi z lutkami, saj že 12 let v OŠ Boštanj vodi lutkovno skupino Vrtavke. Ali je tudi ona začela z zgodnjim obiskovanjem lutkovnih predstav, kot pisec svečane poslanice ob svetovnem dnevu lutk, je nismo vprašali, a izvedeli smo, da je Tin Grabnar kot otrok vsako soboto prestopil prag mariborskega lutkovnega gledališča in se za nekaj trenutkov preselil v drug svet – kot da bi se odpravil na neko čarobno popotovanje. To popotovanje opisuje tudi v že omenjeni poslanici.

»Gledališče je bilo zame takrat prostor, kjer sem lahko čutil, karkoli sem želel. Lahko me je bilo strah, lahko sem se smejal, lahko sem se navduševal in žaloval. Po vsem tem vrtiljaku doživetij, ko se je ob koncu predstave zastor spustil, sem se vedno znova znašel v varnem zavetju gledaliških sedežev. Ko sem odhajal iz dvorane, sem bil bogatejši za novo izkušnjo. Skozi gledališče sem se učil čustvovati, učil sem se empatije in pridobival neke temeljne osebne vrednote. Uril sem svojo domišljijo,« je zapisal v uvodu in v nadaljevanju predstavil svojo življenjsko pot, ki ga je vodila v gledališče, kjer se sooča z vprašanjem položaja gledaliških predstav v sodobni družbi, v kateri oboroževanje vedno bolj nadomešča občutek varnosti, srčnost in empatija pa nista več razumljeni kot temeljni človeški vrednoti.

Med drugim omeni, da ima lutkovno gledališče znotraj sesuvajočega se družbenega konteksta velik potencial: »Ko se zastor dvigne, so na odru pred nami nepremično razpostavljeni predmeti. Negibna telesa ležijo, kot da bi bila zamrznjena v času. Potem pridejo animatorji in z gibanjem ustvarijo iluzijo življenja. Aktivirajo domišljijo gledalk in gledalcev. Namigujejo nam, da se za tem, kar vidimo, skriva nekaj večjega. Nekaj lepšega in boljšega, nekaj, kar je razumu težko dosegljivo. Z animacijo prebudijo silovito moč človeške domišljije. Moč, ki lahko premika meje, ruši zidove in gradi mostove. Domišljija je tista, ki lahko ustvari boljši svet.« Gledališki režiser Tin Grabnar meni, da se lahko gledališke sanje o bolj strpni in solidarni prihodnosti prevesijo v realnost.

LUTKOVNA PREDSTAVA IN SPREMLJEVALNI PROGRAM

Po spuščanju pisanih balonov v zrak, pri čemer je sodeloval tudi minister za kulturo iz dežele Lutkanije (Lea Pungerčič) se je prizorišče dogajanja preselilo v Albert Felicijanovo dvorano, v kateri so si najmlajši v spremstvu staršev ogledali lutkovno predstavo Grdi raček v izvedbi GLG Sevnica, kjer je ob hčerki Lei zaigrala še Snježana Pungerčič.

Po predstavi si je bilo mogoče ogledati domovanje lutk v eni izmed grajskih soban sevniškega gradu, kjer so bili na ogled tudi izdelki lanskoletne otroške lutkovno-slikarske kolonije Lutkart 2025. V atriju gradu so potekale otroške delavnice, ob zaključku so se vsi posladkali še z odlično torto. Dogajanje je popestrila še Rdeča kapica (Vili Lamovšek) v spremstvu prijaznega psa Umka, ki je z veseljem hrustal piškote.

S. R., foto: S. Radi, N. Flajs

#povezujemoposavje