Časopis za pokrajino Posavje
27.07.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Igranje violine je njeno življenje

Objavljeno: Nedelja, 18.07.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
Tanja Sonc Foto (2)

Tanja Sonc (foto: osebni arhiv)

Pri ribiškem domu na Hotemežu, kjer so se zbirali glasbenice in glasbeniki iz različnih držav, da bi se v mirnem in naravnem okolju pripravili na tri koncertne julijske večere v cerkvi sv. Petra v Radečah, se je odvijal sproščen pogovor z violinistko Tanjo Sonc. Umetnica je ena izmed slovenskih glasbenic, ki se uspešno uveljavlja v tujini, a v kraj ob izlivu Sopote v Savo se vedno znova rada vrača, saj ima tukaj družino in prijatelje, s katerimi preživlja proste trenutke, lepoto klasične glasbe pa z velikim zanosom predstavlja na skrbno pripravljenih koncertih v okviru Sonc Festivala.

Odraščali ste v glasbeni družini, nam lahko predstavite družinski utrip?
Glasba je bila pomemben del mojega odraščanja. Moja mama je pianistka, na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet poučuje klavir. Rada se spominjam, kako je ob večerih sedla za klavir in vadila, sama pa sem hotela sedeti v bližini in poslušati, saj nisem želela v svojo sobo – in včasih sem celo zaspala pod klavirjem. Oče ni bil glasbenik, vendar naju je s sestro, ki je sedem let igrala klavir, ves čas podpiral in se veselil uspehov, ki so sledili najinim prvim nastopom in tekmovanjem. Starša sta naju s sestro nekaj časa najmanj dvakrat na teden vozila iz Radeč na učne ure v Ljubljano; včasih je pomagala še babica. Dve leti so me vozili celo na ure k profesorju Igorju Ozimu in profesorici Vonji Kim Ozim v Salzburg.

Violino sem prvič držala v roki pri štirih letih in pol in potem se nisem več ločila od nje. Celo na počitnice smo običajno hodili tja, kjer se je odvijala poletna šola za violino, kajti mama je v meni dovolj zgodaj prepoznala talent in me je pravilno usmerjala. Rada se tudi spominjam, kako sva se zvečer odpravili iz Slovenije in bili zjutraj na Češkem, kjer sem se udeleževala poletnih glasbenih šol igranja violine. Vse skupaj sem takrat doživljala bolj kot dogodivščino. Vzdušje je bilo vedno prijetno, naučila sem se veliko novega, slišala dobre violiniste svojih let, ki so imeli podobne cilje kot jaz. Vsako leto sem več vadila, imela veliko nastopov, začela sem hoditi na tekmovanja, tudi v tujino. Moje igranje violine je zahtevalo in še vedno zahteva veliko ur rednih vaj, prilagajanja in odrekanja, a brez podpore ter razumevanja mojih staršev ne bi uspela doseči tako visokega nivoja. Zelo sem vesela, da lahko igram z zelo dobrimi glasbeniki, od katerih se še vedno učim in napredujem.

Zakaj violina, kaj je na njej tako posebnega, da ste jo izbrali?
Želela sem igrati violončelo, a so starši to možnost izključili zaradi velikosti inštrumenta. Ker sta mama in sestra vadili klavir, je bila zame violina najboljša izbira. Mama me je kot petletno deklico začela voziti na ure violine k odličnemu profesorju Arminu Sešku, ki me je znal navdušiti in motivirati tako s pohvalami kot s čokolado in drugimi malenkostmi.

Tako kot so pomembni starši, so pomembni tudi profesorji in vi ste imeli zelo dobre, a če bi se še enkrat odločali, bi šli ponovno po isti poti?
Vsak profesor je dodal kamenček v mozaik mojega muziciranja. Vsakemu posebej sem zelo hvaležna in zdi se mi, da je bila to prava pot in verjetno bi jo še enkrat izbrala, kajti to je svet, ki nudi toliko različnih občutij in čustev, da je težko opisati. Ko sem bila mlajša, mi je bilo včasih hudo, ker sem morala vaditi, ampak zdaj je igranje violine že dolgo moj način življenja in pri tem res uživam. Glasba me izpopolnjuje, daje smisel mojemu življenju in nudi zavetje, kadar mi je težko.

Za vami so številna glasbena tekmovanja in prejeli ste kar nekaj nagrad, katera vam največ pomeni in zakaj?
Vsaka nagrada je v tistem trenutku, ko jo dobiš, najpomembnejša, ampak od vseh je vseeno moj največji uspeh zmaga na Brahmsovem tekmovanju leta 2011 v Avstriji. Takrat sem bila stara 19 let in konkurenca je bila huda. Na prestižnem tekmovanju je sodelovalo 114 violinistk in violinistov iz 24 držav iz Evrope, Severne Amerike in Azije. Ponosna sem, da je bila to prva in do danes tudi edina zmaga slovenskega glasbenika na tem tekmovanju.

S tekmovanji ste prenehali, igrate pa v orkestru in v komornih sestavah, v katerem sestavu raje igrate in zakaj?
Od leta 2017 sem članica Zürcher Kammerorchestra, to je 20-članski ansambel odličnih glasbenic in glasbenikov, s katerimi res izjemno rada igram. Pred enim mesecem sem nastopila v Bonnu na 250. obletnici Beethovnovega rojstva. Igrali smo v različnih sestavih in bila sem ponosna, da sem igrala z izjemnimi glasbeniki. Zame ni toliko pomemben sestav, ampak kvaliteta izvajalcev.

Letos ste peto leto zapored pripravili Sonc Festival. Od kod ideja po njegovi pripravi, kako se lotite sestavljanja programa, izbora nastopajočih?
Radeče so lep del Slovenije, ki ga je vredno obiskati in raziskati; zame so najlepši kraj in vanj se vedno rada vračam iz švicarskega Züricha, kjer živim s svojim možem in kjer sem članica tamkajšnjega komornega orkestra. Sonc Festival sem ustanovila v želji, da v domačem kraju pokažem, česa sem se naučila, predvsem pa želim svojim domačim ljudem približati umetnine klasične komorne glasbe, ki je v slovenskem prostoru premalo poznana in cenjena. Pri pripravi festivala odlično sodelujeva z Boštjanom Lipovškom, ki je tudi umetniški vodja festivala. Program vedno pripravljava skupaj – on poskrbi za pihalce, jaz za godalce – in tako se nama vsako leto na koncertu pridružijo vrhunski glasbeniki iz Slovenije in tujine.

Na minulih štirih festivalih se je predstavil tudi moj partner, ki je prav tako glasbenik, igra na violo, a se mi letos zaradi drugih obveznosti na žalost ni mogel pridružiti. Ribal Molaeb namreč ni samo glasbenik, temveč je tudi slikar, saj je od najzgodnejših otroških let povezan s slikarskimi platni in kipi očeta Jamila Molaeba. Že nekaj časa so njegova dela, ki jih navdihujejo hribi in barve rojstnega Libanona, razstavljena v Bejrutu, Zürichu, Amsterdamu in na Dunaju, pred mesecem dni pa je v Zürichu odprl lastno galerijo.

Zakaj je pomembno, da nastopajoči preživite čas pred začetkom festivala skupaj?
To so posebni trenutki, ko v miru in v naravnem okolju skupaj vadimo ter se družimo. Vaje imamo skozi cel dan, običajno začnemo okoli desete ure zjutraj in nato velikokrat zaključimo okoli devete ali desete zvečer. Program festivala je zahteven in ker živimo skupaj, imamo čas za dodelavo podrobnosti, za izvedbo različnih interpretacij. Seveda smo vsi profesionalci, a želim si, da bi dali občinstvu še nekaj več, bogato doživetje pri sprejemanju odigranih skladb, v katerih sami neizmerno uživamo. Smo majhna, ampak skrbno izbrana skupina glasbenikov, ki predstavlja skladbe, ki se jih ne sliši pogosto, na najvišji mednarodni ravni.

Kaj vam pomeni sodelovanje s priznanim radeškim hornistom Boštjanom Lipovškom?
Glasba naju je oba odpeljala iz domačega kraja, a hkrati naju znova in znova vodi k domačim ljudem, ki jim želiva skozi glasbene stavke pričarati nepozabna doživetja. Najino sodelovanje se je pričelo spontano – po zaključenem prvem Sonc Festivalu sva se srečala in omenil je, da si tudi sam želi več ustvarjati v svojem domačem kraju in odločila sva za sodelovanje v okviru Sonc Festivala in tako sva sedaj oba umetniški vodji. Gre za srčno sodelovanje z najinimi glasbenimi prijatelji, a najlepši je sprejem v domačem kraju, kjer čutiva veliko podporo lokalne skupnosti in zelo sva hvaležna za to. Sonc Festival postaja dodana vrednost in idej za nadaljevanje nam ne manjka, ker se je vredno truditi za takšno publiko, kot prihaja v Radeče, ki so doslej vzgojile že mnogo glasbenih talentov, vendar jih ne bi omenjala, ker je seznam dolg.

Imate svojega najljubšega skladatelja, je morda katera izmed skladb stalnica v vašem glasbenem repertoarju?
Moj najljubši skladatelj je Johann Sebastian Bach, vendar rada igram tudi skladbe ostalih priznanih skladateljev, ki so se s svojimi deli vpisali v glasbeno zgodovino ter vplivali na razvoj klasične glasbe. Privlači me avstrijski skladatelj Franz Schubert, tako da z veseljem igram njegovo komorno glasbo. Na Sonc Festivalu vedno izvajamo tudi eno delo slovenskega avtorja in letos je to skladba ’Ob sotočju’. Gre za glasbeno delo mlade radeške skladateljice Klare Mlakar.

Kaj vas je povezalo s Klaro Mlakar, študentko kompozicije in glasbene teorije na ljubljanski Akademiji za glasbo?
Klara je Radečanka in je ena čudovita, skromna ter zelo dobra oseba, s katero je vedno lepo preživeti čas. Poznam jo že iz otroštva in spremljam njen razvoj v glasbenem svetu, nad katerim sem navdušena. Prepričana sem, da bodo njene skladbe pogosto izvajane tako v Sloveniji kot v tujini. Že lansko leto je sodelovala na Sonc Festivalu s svojo avtorsko skladbo in na lanskoletnem ter letošnjem je bil odziv publike izjemno pozitiven, kar me zelo veseli. Verjamem, da bo naše sodelovanje obrodilo še mnogo dobrih sadov.

Bi lahko Klarino letošnjo skladbo ’0b sotočju’ primerjali s skladbo ’Vltava’ češkega skladatelja Bedřicha Smetane?
Seveda, to je bila tudi moja prva asociacija, saj imata obe skladbi napisane sekstole, ki uprizarjajo tok reke. Oba avtorja skušata z različnimi glasbenimi sredstvi – inštrumenti, melodijo, ritmom in spreminjajočim se glasbenim tempom – opisati reko, pot od njenega izvira do izliva. Tok reke je najprej umirjen in počasen, nato je v enem delu razburkan in močno valovit, a v zaključku ponovno umirjen. Gre za skladbo, ki prebuja mnoga različna čustva in občutja.

Ste morda kdaj razmišljali, da bi tudi sami napisali lastno skladbo ter se z njo predstavili na Sonc Festivalu?
Harmonijo sem imela vedno zelo rada, zanimivo se mi zdi tudi analiziranje skladb, ampak nikoli nisem imela prave želje za pisanje skladb. Igranje violine me izpopolnjuje in še vedno se vsak dan naučim česa novega.

Kdaj je mogoče skladbo najbolj doživeto interpretirati, je dovolj samo dobro poznavanje not ali je treba veliko vedeti tudi o skladatelju in sami skladbi?
Nikakor ne, vedno bolj spoznavam, kako je pomembno, kdaj je bilo delo ustvarjeno. Prav tako je zelo pomembna povezava z literaturo in s slikarstvom ter z razmerami, v katerih je skladba nastala. Nekateri skladatelji, predvsem v romantiki, so povezali glasbo s poezijo in njenimi visoko čustvenimi ter pripovednimi strukturami. Vivaldijevi Štirje letni časi, na primer, temeljijo na poeziji, ki jo moraš poznati, da jih lahko doživeto odigraš. Glasba je tesno povezana z gibanji v književnosti, umetnosti in filozofiji določenega časa.

Kako bi opisali čas, ko ni bilo mogoče izvajati koncertov pred publiko v živo? Kaj vam pomenijo nastopi pred občinstvom?
Vsi smo se malo ustavili in umirili. Naenkrat ni bilo nobenih turnej in koncertov. Mi smo sicer imeli veliko ’online’ koncertov v različnih sestavih, ampak nastopi pred publiko so čisto nekaj drugega. Izjemno sem jih pogrešala in zato sem se še toliko bolj veselila letošnjega Sonc Festivala, ki sem ga poklonila svojemu pokojnemu očetu, ki je bil pomemben člen pri organizaciji festivala. Oče je želel, da se odvija v Radečah in temu bomo sledili tudi v prihodnje. Glasba ljudi povezuje in jo v današnjih časih potrebujemo bolj kot kadarkoli prej, saj je univerzalen jezik po celem svetu, ki ga vsi razumemo.

Imate tremo pred nastopom, če, kako jo premagujete?
Tremo imam pred vsakim nastopom, imam pa svoj ritual, da se umirim in čimbolj kontroliram svoje misli.

Kaj vas poleg glasbe v življenju še osrečuje?
Uživam v druženju s svojo družino, prijatelji, rada se sprehajam po gozdu, tečem, plavam, berem. Predvsem pa me osrečuje, da lahko igram in svoja občutja delim z ljudmi v koncertnih dvoranah.

Kje se vidite čez 20, 30 let?
Z violino v roki ob muziciranju z dobrimi glasbeniki.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 15. julija 2021.

#povezujemoposavje



 
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

20.05.2020 | Sporočilo

Skrb za telo in um v objemu narave

10.04.2019 | Redakcija

Zdravi in negovani zobje

07.05.2020 | Redakcija

Mavzoleju povrnili sijaj