Irena Kozole: Ko lutke spregovorijo otroškemu srcu

Senovska lutkarica Irena Kozole s krojačkom Hlačkom

SENOVO – »Lutkarstvo je zelo lep hobi, ki res zahteva veliko časa in priprav, a tisti hip, ko vidiš radost in iskrice v očeh otrok ob ogledu predstav, je prav vsak vložek poplačan in nagrajen. To me preprosto notranje bogati, zapolnjuje in osrečuje,« pripoveduje senovska lutkarica Irena Kozole, medtem ko na kolenih pestuje najljubšo lutko – krojačka Hlačka. Irena je prejemnica več priznanj za kulturno delovanje.

Otroci in lutke se kot rdeča nit prepletajo skozi vse njeno življenje. Že 43 let se obojim posveča tako poklicno kot zasebno. Irena Kozole je, kot sama rada poudari, čisto prava, »avtohtona« Senovčanka. Senovo ni le kraj njenega odraščanja in bivanja, temveč tudi njenega rojstva, saj se je rodila leta 1964 v takrat še delujoči porodnišnici v kraju. Z izjemo dveh let, ko je bila po končani srednji vzgojiteljski šoli zaposlena v enem izmed novomeških vrtcev, se od Senovega, razen med dopustniškimi pohajkovanji, ni nikoli zares ločila. Kljub več kot polni delovni dobi, 43 let v vzgoji in izobraževanju, se z upokojitvijo za zdaj še ne spogleduje. Še danes, tako kot na svoj prvi delovni dan, z veseljem stopa med otroke v Vrtec Senovo, kjer kot pomočnica vzgojiteljice dela že 41 let. Otroci, njihov smeh in radovednost ostajajo njen vsakdanji navdih, toliko bolj, ker ji sami ni bilo dano ustvariti družine. Kljub temu, kot pravi, je srečen človek!

Več desetletij predanosti kulturi

Pomemben del njenega življenja je tudi kulturno in društveno udejstvovanje. Več kot tri desetletja je aktivna članica DKD Svoboda Senovo, kjer v gledališki sekciji deluje kot izkušena šepetalka, občasno pa odigra tudi kakšno manjšo stransko vlogo in sodeluje pri petju. Leta 2010 se je vključila še v ustanovljeno lutkovno skupino, ki je postala njena dodatna, nova ustvarjalna strast. Škarje in papir so ji bili blizu že od nekdaj, zato z njimi – najraje v obliki senčnih lutk – veliko ustvarja tudi v vrtcu. »Senčna lutka je lutka, ki jo animator premika za osvetljenim platnom. Vsako leto pripravimo vsaj eno lutkovno predstavo delavke vrtca, zelo radi pa predstavo pripravijo tudi otroci,« razloži. Senčne lutke so po njenem mnenju izjemen pedagoški pripomoček: razvijajo domišljijo in ročne spretnosti, hkrati pa so tudi svojevrstno zdravilo za bolj zadržane in sramežljive otroke. Skriti za platnom se lažje otresejo treme, saj ne vidijo občinstva. Poleg tega imajo, kot poudarja, lutkovne igre širši pomen pri razvoju otrok, saj skozi njihov ogled otroci pogosto prvič stopijo v stik z gledališčem in uprizoritveno umetnostjo. Ko v vrtcu pripravijo lutkovno predstavo, nanjo povabijo tudi učenke in učence prve triade senovske osnovne šole. Nov vrtec z veliko telovadnico namreč nudi odlične pogoje za tovrstne dogodke.

Od marionet do nadlutk

Poleg senčnih lutk se v vrtcu poslužujejo tudi ročnih lutk, ki se nataknejo na prste, medtem ko v lutkovni skupini DKD Svoboda Senovo uprizarjajo predstave z različnimi vrstami lutk: marionetami, javankami, nadlutkami, mimičnimi lutkami ter lutkami, ki jih animatorji nosijo na odru. »Nekaj časa smo lutke izdelovali sami, a ker je bilo to zelo zamudno, nam je pri izdelavi scene na pomoč priskočil Avgust – Guni Fabjančič,« pove Irena in doda, da lutkovna igra zahteva veliko vaj. »Včasih tik pred koncem ali celo med predstavo ugotovimo, kaj bi lahko naredili še bolje. Najprej pa je seveda treba izbrati temo, glasbo, razdeliti vloge in sestaviti celotno zgodbo.« Začetna vodja, režiserka in avtorica predstav v lutkovni skupini, ki je sprva delovala v sklopu gledališke sekcije in se po dveh letih znotraj DKD Svoboda Senovo osamosvojila, je bila Tatjana Uduč, ki je tudi prva opravila ustrezna izobraževanja. Letos je vodenje lutkovne skupine prevzela Irena. Ob animatorjih so v skupini nepogrešljivi tudi člani družine Kolar (Anja, Iztok, Tatjana in Tilen), ki se aktivno vključujejo v vse faze, od priprave rekvizitov do uprizoritve z lutkami, ter Frančiška Beba Urbanč, odlična šivilja, ki lutke obleče, »da jih ne zebe«.

Senovski lutkarji so doslej uprizorili več lutkovnih iger in njihovih ponovitev: Pravljica o soli, Srajca srečnega človeka, Cesarjeva nova oblačila, Butalci, Lisička išče ženina, Zmajeve dogodivščine, Zaljubljeni zmaj, Lepo je biti srečen, Krojaček Hlaček in Pravljica o zlati roži. Z njimi ne nastopajo le na senovskem odru, temveč tudi gostujejo po drugih krajih in se udeležujejo regijskih lutkovnih srečanj in tekmovanj. Največ ponovitev – kar dvanajst – je doživela predstava Lepo je biti srečen. Lutkovnih iger bi lutkarji z veseljem pripravili še več, a so člani skupine večinoma še vedno delovno aktivni, zato žal ne morejo uprizarjati predstav v dopoldanskem času za vrtce in šole, poleg tega je večina članov, tako kot Irena, aktivnih tudi v drugih delujočih sekcijah DKD Svoboda Senovo, s tem pa so vezani tudi na vaje in pripravo nastopov v njihovem sklopu.

Nov veter v jadrih

Kljub temu ostajajo Irena in ostali senovski lutkarji zvesti svojemu poslanstvu: s pomočjo lutk razveseljujejo otroke, širijo domišljijo in ohranjajo živ stik z gledališčem. Svež veter v jadra jim je namreč s svojim prihodom vdahnila nova režiserka, senovska rojakinja Melita Osojnik (roj. Avsenak), sicer širše v slovenskem prostoru poznana kot pevka, avtorica in izvajalka predstav za otroke ter koncertov za odrasle. Podpisala se je pod režijo zadnje lutkovne igre Pravljica o zlati roži, ki jo v teh dneh uprizarjajo v sklopu prednovoletnih prireditev, pod njeno taktirko pa bodo senovski lutkarji kmalu po novem letu začeli z vajami novega lutkovnega dela – priredbe koroške narodne pripovedke Hvaležni medved. Tudi ta predstava bo nedvomno pritegnila številne mlade gledalce, starejše pa nostalgično popeljala v čas njihovega odraščanja. Kot vselej Ireno njej najljubša lutka – krojaček Hlaček.

BOJANA MAVSAR

(Članek je bil objavljen v 18. decembra 2025 izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje