Ivana Vatovec in Rudi Mlinar z novima romanoma

18. maja je v Mestni hiši Brežice potekala predstavitev najnovejših literarnih del znanega posavskega ustvarjalnega para Ivane Vatovec in Rudija Mlinarja. Vatovec je izdala roman z naslovom Anine kresnice, njen soprog pa roman o Prežihovem Vorancu Nemirni duh.

Vatovec napisala resnično zgodbo o rejniških otrocih

Z avtorjema se je pogovarjal Drago Pirman in iz njunih pripovedi uspel izluščiti marsikatero zanimivo stvar. »Dva pisca, ustvarjalca kulturne, pisane besede, ki sta iz iste družine, živita v Brežicah in še kaj bi lahko naštel. Takšnega dogodka, da bi kar dva naenkrat iz iste družine predstavljala knjižni deli, verjetno še nismo imeli,« je začel Pirman in nato najprej predstavil Ivano Vatovec, katere korenine izvirajo iz Bele krajine. Zanjo je dejal, da je obojestranska ustvarjalka – pomeni, da piše tako pesmi kot tudi prozo, nekaj knjig je napisala tudi v soavtorstvu z možem, na seznamu njenega literarnega ustvarjanja je veliko besedil za narodnozabavno glasbo, tudi narečnih, za kar je prejela že več nagrad, ne nazadnje so na tem seznamu tudi uglasbene pesmi za zbore. Kot je dejala Vatovec, knjiga Anine kresnice, ki govori predvsem o rejniških otrocih, ni napisana iz njenih grenkih izkušenj ali česa podobnega, ampak jo je ta zgodba »našla«, napisana je po resničnih dogodkih, v določenih delih knjige je vnesla tudi nekaj svojega, »ker smo vsi v otroštvu doživeli kaj takega, kar nam je ostalo v spominu, in veš, kako se otrok počuti«. To je njena druga knjiga, v kateri ni uporabila pravih imen oseb in krajev, a to, kar je napisano v njej, se lahko dogaja tako v Sloveniji kot drugod ter se lahko kdo mogoče celo najde v tej na trenutke zelo pretresljivi in ganljivi zgodbi. Pogovor sta zaključila z nekaj besedami o stanju skrbništva v naši državi, pri čemer je avtorica izpostavila, da bi bilo najprej treba našo zakonodajo prečistiti in jo narediti malo bolj življenjsko.

Mlinar se je lotil življenja in dela svojega koroškega rojaka Prežihovega Voranca

O Mlinarju, ki prihaja s Koroške, je Pirman najprej hudomušno povedal: »Po srečni naselitvi v Brežicah pred 24 leti se mu je – malo za šalo, malo zares – malce poslabšala dosedanja koroška bolezen, imenovana pisec, v Brežicah pa je dobil hujši virus – romanopisec. In ker je to neozdravljiva bolezen, kar se je izkazalo v obliki njegovih številnih romanov – v času bivanja v Brežicah jih je napisal že 23, 24. pa je tudi že napisan –, se začudeno sprašujem, kaj ga je gnalo, da se je v najnovejšem romanu lotil prav Prežihovega Voranca, njegovega koroškega rojaka, ki mu je v marsičem podoben.« Mlinar je odvrnil, da je že dolgo časa razmišljal, da bi napisal biografski roman tudi o njem, saj je poleg tega, da je že dal nekaj Brežicam – napisal je romane npr. o Maksu Pleteršniku, Janezu Mencingerju in Francu Vadnalu –, želel dati tudi še nekaj svoji rodni Koroški. Pirman je še povedal, da je v vsakem njegovem romanu glavno osebo čutiti tako, kot da je živa, saj avtor kar »zleze v te like in jim vdihne življenje, podobno kot reanimator pri prvi pomoči«. Mlinar mu je pritrdil: »Res je, skušam se popolnoma vživeti v lik, ki ga opisujem, pri tem mi pomaga tudi moja izkušnja iz prejšnjega obdobja, ko sem na Koroškem napisal več kot 20 iger za otroke in mladino.« Nato sta se podrobno lotila življenja in dela Prežihovega Voranca, s pravim imenom Lovro Kuhar, in izdala marsikatero zanimivo podrobnost, ki je navedena tudi v knjigi.

Ob koncu je bilo s strani Pirmana še poudarjeno, da je kar malo škoda in tudi žalostno, da v bralnem projektu Posavci beremo skupaj ni skoraj nikoli nobenih knjig Rudija Mlinarja in Ivane Vatovec oz. so bile te obravnavane že dolgo časa nazaj.

Na dogodku, ki sta organizirala KD Franc Bogovič Dobova in Mohorjeva družba Celovec, je nastopil MePZ KD Franc Bogovič Dobova pod vodstvom Aljaža Božiča, ki je zapel tudi nekaj pesmi Ivane Vatovec, ki tudi sama poje v zboru.

R. R.

#povezujemoposavje