Ivankina nit življenja pretrgana pri 20-ih letih

Na Ta veseli dan kulture, 3. decembra, je bila v Mestnem muzeju Krško odprta dopolnjena stalna razstava Prvi krški borci. Dan pred tem, 2. decembra, je namreč minilo 71 let od prekopa krške partizanske skupine iz gozda Dobrava pri Brežicah v skupni grob na krško pokopališče.

Obstoječa stalna razstava Prvi krški borci, ki je bila v sklopu praznika KS mesta Krško v sodelovanju muzeja, matične KS in Združenja borcev za vrednote NOB Krško odprta 12. 6. 2015, je po novem dopolnjena s plaketo Ivanke Uranjek, ki jo je izdelal akademski kipar Vladimir Štoviček. V bodoče bodo namreč, kakor so si zadali ob otvoritvi stalne razstave, to dopolnjevali s posamično predstavitvijo življenjepisov devetih fantov in dekleta, ki so tvorili krško partizansko skupino, ki še danes velja za prvo zajeto in ustreljeno borbeno skupino na Slovenskem oz., kot je na otvoritvi dopolnjene razstave povedala kustosinja razstave Irena Fürst, je šlo za prvo skupino na Slovenskem, katere člane so Nemci ubili in njihovo smrt tudi objavili z Razglasom.

Ivanka Uranjek - Angelca je bila rojena 7. 4. 1921 v Grižah pri Celju v rudarski družini, v kateri so bili, kot je v spominih zapisala njena sestra Marija, večkrat lačni kot siti. Kljub revščini je Ivanka po osnovni šoli nadaljevala šolanje na gimnaziji v Celju, ki ji je širilo obzorja (njeni sošolci so bili Vera Šlander, Karel Destovnik - Kajuh, Janko Vrabič, Dušan Finžgar idr.). Vedno bolj se je namreč zavedala socialnih prepadov in razlik med revnimi ter bogatimi, zaradi česar, kot je dejala Fürstova, je pričela prebirat napredne knjige in navezala stike z naprednimi komunistično usmerjenimi somišljeniki, kar je privedlo že leta 1940 do njene aretacije in zapora, iz katerega so jo zaradi premalo zbranih dokazov o njeni krivdi po treh tednih izpustili. Po končani maturi se je sicer Ivanka želela vpisati na rudarsko fakulteto, a ker ni imela denarja za študij, je delala kot učiteljica.

Po nemški okupaciji se je še bolj aktivno vključila v revolucionarno delo in postala kurirka PK KPS za Severno Slovenijo. V tej vlogi je bila 28. 7. 1941 tudi napotena v Krško, da preda Radu Kaplanu propagandno gradivo in navodila za nadaljnje delovanje krške skupine. Njeno iskanje Rada Kaplana je bilo brezuspešno, kar jo je verjetno tudi zmedlo, da je v frizerskem salonu v Krškem pozabila torbo s prinesenim gradivom: »Če ne bi bilo nemških ovaduhov, ne bi bilo dvojne izdaje in ne bi prišlo do zajetja devetih mladih fantov in Ivanke. Člane skupine so zajeli in njihova mlada življenja so 30. 7. 1941 ugasnila v dobravskem gozdu,« je dejala Furstova. Ivanka je tedaj štela le 20 let.

Na izkop in prenos posmrtnih ostankov iz dobravskega gozda je tedanja oblast pozvala tudi njihove sorodnike. Med njimi sta bila tudi Ivankin brat Miha in sestra Marija, ki je v spominih o Ivanki to žalostno dejanje opisala, med drugim, da so pri izkopavanju njihovih posmrtnih ostankov našli tudi razne predmete: pisma, glavnik, denarnico, slike, ročno uro in oblačila. Ivankino truplo je bilo najbolje ohranjeno. Oblečeno je bilo v obledelo krilo in modro črtasto bluzo, za katero je Marija vedela, da je Ivankina. Njeni črni lasje so bili še vedno skodrani. Ivankino truplo so položili v posebno, manjšo krsto, posmrtne ostanke vseh preostalih borcev pa so dali v tri večje krste in jih 2. decembra 1945 pokopali v skupnem grobu na krškem pokopališču.

Kalvarijo in tragedijo je doživljala cela Ivankina družina, ki je bila verjetno zaradi nje še posebej nadzorovana. Ivankina sestra je bila izgnana v Srbijo, sestri Marija in Pepca sta bili nekaj časa zaprti, v jetništvu sta bila tudi Pepcin mož Jože, njegova mama in sestra. Ko so Jožeta izpustili sta s Pepco odšla v partizane, kjer sta 8. 1. 1943 padla kot borca Pohorskega bataljona. Nemci so zaprli tudi Ivankino sestro Elo, ki so jo internirali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, pa Mihovo ženo Vali, leta 1944 pa tudi brata Miho in ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.

B. M., vir: Irena Fürst, foto: Mestni muzej Krško