Janez Wolf – nosilec posavske kulturne dediščine

Ob 200. obletnici rojstva Janeza Wolfa, posavskega rojaka iz Leskovca pri Krškem, se spominjamo njegovega življenja in ustvarjanja, bil je namreč eden najpomembnejših slovenskih cerkvenih slikarjev 19. stoletja. S svojo nazarensko usmerjeno umetnostjo in vzgojo mladih ustvarjalcev je močno vplival na razvoj realizma ter poznejše smeri v slovenskem slikarstvu.

Iz rodnega Leskovca, kjer je obiskoval osnovno šolo, ga je pot vodila v Novo mesto v takratno frančiškansko gimnazijo. Že tam so ga zaradi izkazane nadarjenosti posebej poučevali v risanju. Najprej se je učil pri dveh soboslikarjih, slednji ga je pripeljal do slikarja Janeza Borovskega, s katerim je prijateljeval vse do smrti. Kmalu zatem je šel v avstrijski Linz in pomagal pri poslikavi cerkve, leta 1845 pa šel k vojakom in tam strmo napredoval do nadporočnika. Po skoraj desetletju vojaštva in življenja v več evropskih krajih je šel v Benetke, kjer je študiral na umetnostni akademiji. V času študija se je preživljal kot modelski risar v livarni bronastih izdelkov. Kljub temu da se je leta 1858 poročil z Nežico Sernec in z njo imel otroke, njegovo družinsko življenje ni bilo srečno. Dva otroka sta mu umrla kmalu po rojstvu, tako mu je ostala le hči Josipina.

Večina njegovih fresk je žal propadla

Po študiju, poroki in vrnitvi v domovino je Wolf postal osrednji akter nazarenske smeri v slovenskem cerkvenem slikarstvu. Njegovo mojstrstvo se je najbolj odražalo v cerkvah na Vrhniki in Vipavi pa tudi v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in seveda v domačem Leskovcu pri Krškem. Njegove freske so žal propadle, od približno 30 del je uničenih ali večina zamenjanih. Wolfove freske so pogosto slabo ohranjene ali uničene predvsem zaradi tehničnih razlogov. Pri pripravi podlage, t. i. slikovnega ometa, so bile namreč pogosto uporabljene neprimerne sestavine, kot je mivka iz rek, ki ni dobro vezala barve. Prav tako je slikal počasi in v več plasteh, kar pri klasični fresko tehniki ni priporočljivo. V nekaterih primerih so bili primorani freske zamenjati s kopijami, ker originali niso bili rešljivi, trajnejši del njegove zapuščine pa ostajajo oljna dela. Največ veselja so mu prinašali njegovi učenci, ki jih je poučeval v svoji ljubljanski delavnici. Skrbel je za njihovo splošno in umetnostno izobrazbo, spremljal njihovo delo in jih spremljal tudi kasneje. Pozitivno je vplival na naslednjo generacijo slikarjev, med njegovimi učenci so tudi Anton Ažbe ter Janez in Jurij Šubic.

Akademski slikar Alojz Konec o Wolfu pravi tako: »Vesel sem tako pozitivnega dediščinskega odnosa do Janeza Wolfa kakor pripravljanja samega članka o njem. Nedvomno sodi med velika imena slovenske likovne umetnosti 19. stoletja. Njegovo ime se kapilarno pretaka skozi slovensko zgodovino umetnosti tudi preko njegovih učencev. S svojimi freskami in slikami si je ustvaril ime, ki pa ga je, ekonomsko gledano, nosil precej preskromno. Sodi v umetnostno-zgodovinsko strujo nazarencev, ki so romantično obujali krščansko cerkveno slikarstvo z značilnim renesančnim videzom izdelave in idealiziranimi krščanskimi prizori. Lahko bi rekli, da so odzvanjali prava načela romantike, samo na izključno religiozni namesto siceršnje posvetne slikarske tematike, vendar zelo iskreno doživeto in likovno dodelano. Ob 200-letnici njegovega rojstva smo v Posavju upravičeno ponosni nanj, kar je videti tudi z extemporom in razstavo Hommage Janezu Wolfu krškega društva likovnikov OKO pod mentorstvom Vlada Cedilnika.«

»Janez iz Leskovca«

Zabeleženo je, da se je nekajkrat pod svoja dela podpisal kot Janez iz Leskovca, čeprav večina njegovih del sploh ni bila podpisana, kar nakazuje skromnost in ponos na domači kraj. Wolfa so kritiki že razglasili za enega najbolj izvirnih slikarjev pri nas. Jožef Hašnik je leta 1863 v katoliškem časopisu Zgodnja Danica pisal, »da imamo domorodca, ki je to izvrstno delo ne po tujih vzorih, ampak po lastnih izumih, tako primerno, naravno in dobro izvršil ...«

Ustvarjal je v nazarenski smeri, ki se je začela v 19. stoletju v Nemčiji, zlasti med študenti Dunajske akademije. Nazarenci so navdih iskali pri zgodnjekrščanskih in renesančnih mojstrih, kot so Giotto, Fra Angelico in Rafael. Njihova vsebina je bila verska in moralna, poudarjali so svetopisemske, zgodnjekrščanske in nabožne teme. Liki so delovali skoraj brezčasno in brez čustvenega pretiravanja. Wolf je smer prevzel po študiju v Benetkah in stiku z italijansko renesančno umetnostjo in jo prenesel v slovenski prostor ter prilagodil lokalnim potrebam, zlasti v cerkvenem slikarstvu. Njegova dela, še posebej freske, poudarjajo čustveno razpoloženje, intimnost in pripovednost. Kot nazarenski slikar je sicer zastopnik idealizma, pojavlja pa se tudi nekaj realističnih prvin. Z vnašanjem te smeri v slovenski prostor je postavil temelje, na katerih so gradili realisti, kasneje pa tudi impresionisti in modernisti. Ob 200. obletnici rojstva Janeza Wolfa, ki je umrl leta 1884 v Ljubljani, se lahko ponosno spominjamo posavske kulturne dediščine.

Hana Zupanc, Rok Retelj

Prispevek je v rubriki Tlakovali so pot objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 12. junija 2025.

#povezujemoposavje