Katarina Bogdanović - Kukla: Vsak film je manjši finančni ekosistem

Katarina Bogdanović (prej Rešek) z umetniškim imenom Kukla je vsestranska umetnica vizualnega pripovedovanja mlajše generacije, ki je temelje svoje režiserske in scenaristične poti navdušujoče gradila že v domačem Krškem. Njen zadnji izdelek, celovečerec Fantasy, od premiere v avgustu 2025 niza uspeh za uspehom.

Kukla je za vse, ki te spremljamo od malih nog, pravzaprav sestavljanka, odsev nekega kompleksnega bitja, ki ga žene reformuliranje okvirjev, pretakanje identitet, predvsem pa vlog, ki jih preizkuša – od glasbenice, DJ-ke, režiserke videospotov, kratkih filmov, nazadnje tudi večkrat nagrajenega celovečerca, vizualne umetnice ... So tudi mnoge druge vloge, ki ti jih je mimogrede prineslo življenje. Katera od vlog ti predstavlja največji izziv?
Definitivno mi trenutno materinska vloga predstavlja največji izziv, ker je tako vseobsežna in velika, prepleta se z vsem, kar sem in delam. Vse umetniške ali poklicne vloge so nekako odsev tako mojega interesa kot delovanja, materinska vloga pa je ta, ki mi nenehno kaže fluidnost obstoja, postavlja nove izzive in zahteva od mene dobro balansiranje poklicnega ter osebnega sveta. Mislim, da se tega vsaka mama, vsak starš zaveda. V umetniškem poklicu pa je zaradi narave »freelancanja« to še toliko bolj izziv, včasih se denimo zgodi, da mi, kot prejšnji vikend v Brestanici, otrok sedi v naročju med okroglo mizo, na kateri sodelujem kot ustvarjalka.

Katarina, je stavek »tukaj sem doma« gnezdil v veliko različnih okoljih, je to trenutno v Beogradu?
Iskreno, nikjer se nisem nikoli zares počutila doma, ta občutek pa se mi je prvič zgodil v Parizu. Zelo skromno (smeh). Mislim, da zato, ker je to mesto vseh, ki tam živijo, ne glede na to, od kod so prišli. Ker sem sama mešanih korenin, se najbolje počutim v mestih »sodobnih nomadov«, ta fluidnost, ta pretok ljudi, kultur, jezikov in energij mi je zelo pomemben. Beograd čutim kot začasni dom.

Lahko je hitro nehvaležno, a če bi morala izbrati šest oseb/skupin, ki so določile tvoj umetniški razvoj?
M.I.A., David Lynch, Andrea Arnold, Želimir Žilnik, Celine Sciamma, Simone de Beauvoir. Če bi lahko dodala še dve, bi to bili Björk in Frida Kahlo.

To je eno tistih vprašanj, ki se zdijo skoraj preveč klasična: kaj doživljaš kot svoj največji dosedanji poklicni uspeh?
Opredelitev 'poklicni' je zelo dobrodošla ob vprašanju o uspehu, saj se mi zdi, da zadnje čase ob besedi uspeh takoj začnemo iskati dosežke s poklicnega ali materialnega področja, uspeh pa je tako široka in relativna stvar. Vsekakor je to, da sem film Fantasy uspela ustvariti do konca, velik uspeh, vsi festivali, kamor je bil uvrščen, in nagrade, ki jih je dobil, tudi. Moj poklicni uspeh je tudi kratki film Sestre pa številni videospoti, kjer si za uspeh štejem to, da sem uspela začutiti glasbenike in prenesti pesem na ekran, kot tudi to, da mnoga sodelovanja nadaljujem.

S Kuklo smo se srečali v Brestanici, kjer je navdihujoče nagovorila mlade filmske ustvarjalce na zaključku Luksuz festivala poceni filma v klubu Pod lipo in jih opogumljala, da ostanejo svojski pri izrazu: »Jaz izhajam iz dialogov, spominov ali zgolj podob likov; nato gradim; grem torej obratno: slišim like govoriti in potem ustvarjam. Ne racionaliziram pripovedovanja zgodb, preprosto pustim vse pri miru. Filmsko ustvarjanje je tako polno pravil, a pravila so tudi zato, da se kršijo. Kot filmski ustvarjalec moraš čutiti, izkusiti, izraziti – morda to ni način gledanja, ki prvenstveno prodaja, ampak je še vedno moj način.«

Kako občutek, da si opažena, prepoznana, vpliva na tvojo ustvarjalno samozavest, ko si že kmalu po študiju na AGRFT nanizala uspehe mednarodnega slovesa?
Na letališčih pogosto vidim znane ljudi, predvsem s področja Balkana, ko letijo na koncerte, in vedno mi je zanimiva ta meja – tako države kot njihove prepoznavnosti, ker pogosto, ko letijo preko meje svoje države, niso več toliko prepoznavni in so spet samo običajni ljudje. Tako da se tudi jaz zavedam svoje vsakdanjosti. Mislim, da me sicer dosti majhen krog ljudi prepozna, seveda pa je to, da je bilo moje delo opaženo s strani pravih ljudi, zame predstavljalo blagoslov, saj sem hitro lahko začela delati na zelo zanimivih in meni pri srcu projektih. Se pa vsakič na snemalnem setu počutim, kot da sem prvič tam, vedno sem enako živčna, vedno je prisotno isto vznemirjenje, nimam občutka neke grandioznosti. Moje delo je pač delo kot vsako drugo, ga pa jemljem zelo resno, odgovorno pa tudi čustveno.

Včasih dobesedno, včasih posredno se poigravaš tudi z mislijo »ta svet ni za nas«. Za koga pa je? Kje, med katerimi generacijami, najpogosteje zaznavaš to vprašanje?
Na svet gledam s pozicije mlade ženske, ki kljub temu, da sem mama in mogoče je videti tako – ne živim ravno po klasičnih heteronormativnih standardih in v skupnosti podobnih pogosto slišim to misel. Mislim, da se mlajše generacije pogosto sprašujejo, kako smo prišli do oblike sveta, v katerem živimo – svet vojn, razlik, turbokapitalizma, homofobije, transfobije, mizoginije. Jo pa zaznavam vse več pri več skupinah ljudi, kar mi da misliti, da se ogromno število ljudi počuti neumeščenih, neslišanih. Če je tako, je med nami več podobnosti kot razlik in verjamem, da bi se bolje slišali in umestili, če bi bilo med nami več solidarnosti. V filmu s to mislijo seveda apeliram na ostanke patriarhalnega okolja, ki so globoko zakoreninjeni v nas, in sistem kontrole pod krinko tradicionalnih vrednot. Želim si živeti v svetu, ki je toleranten, svoboden, miren in vključujoč.

Če danes zapreš oči in srečaš tisto deklico Katarino, ki radovedno opazuje utrip na posavskih ulicah in se sprašuje, kako se človek samouresniči in kaj ga lahko osreči – kaj bi ji danes rekla?
Čeprav se pogosto tako počutiš, nisi sama. Potem pa bi jo samo objela in ji povedala samo še en stavek, ki ga izreče Fantasy Jasni v filmu: »Svet je velik.«

Na zaključku Luksuz festivala poceni filma preteklo nedeljo si mladim položila na srce, da naj poskusijo vsaj en film posneti na pravi filmski trak, češ da je to izjemna filmska in življenjska izkušnja, ki te prisili v zbranost. Se ti morda zaradi uporabe drugačne tehnike starejši filmi zdijo boljši, bolj osredotočeni?
Ne nujno, ker niso vsi delovali v istih pogojih niti na iste načine, se mi pa zdi, da filmski trak ponudi ustvarjalcu nekaj izjemnih lekcij in daril. Ker je načeloma to dandanes dosti draga reč in traku ponavadi nimaš toliko kot npr. prostora na pomnilni kartici na digitalni kameri, moraš res dobro predvideti, kaj in kako želiš to povedati in to zahteva ogromen fokus. Zdi se mi dobra vaja, ki te lahko malo prestavi iz ustaljenega načina, na kakršnega smo mogoče vajeni delati film. In vsakršna vaja, ki ti predstavi novo perspektivo, je dobrodošla. Potem pa je tu še element presenečenja, ko daš razviti trak in čakaš, kaj bo prišlo nazaj. Vznemirjenje. Magija. Sama si želim čim več snemati na filmski trak, saj je filmsko zrno zame najlepše, zaenkrat ga digitalni efekti še vedno ne morejo nadomestiti. Vedno me je zanimal spoj preteklosti in prihodnosti, nekakšno prepletanje časov in uporaba različnih tehnologij lahko pričara tak hibrid.

Priporočala si jim tudi iskrenost pri delu, saj da bodo takšni filmi našli svoja občinstva. Kaj pa, ko mora iskrenost trčiti ob proračun – filmi so praviloma dragi projekti? Se mora umetnik naučiti sprejemati kompromise, da preživi?
Da, da in da. Čeprav je naša kinematografija napredovala tudi v aspektu letnih proračunov, še vedno delujemo v podhranjeni industriji. Seveda je to povezano z velikostjo države in trga, je pa slovenski film zadnje čase vse bolj prodoren tudi v tujini. Proračuni so še vedno, v primerjavi s filmi, ki jih snemajo moji kolegi iz Evrope, dosti manjši in na veliko načinov moraš biti kreativna, da lahko ustvariš film. Film je drag projekt, ker obsega toliko sektorjev, vanj je vključenih ogromno ljudi, vsak film je za krajše obdobje nekaj let manjši finančni ekosistem. Že v času priprav in snemanja vlaga nazaj v gospodarstvo. Honorarji kreativnih ekip so na koncu dneva majhen delež filmskega proračuna. Vem, da veliko mojih projektov je videti veliko bolj »bogatih«, kot so v resnici bili veliki proračuni zanje, a to zato, ker se s sodelavci res z vsem srcem trudimo in ogromno energije vložimo v to, da projekt dobi svojo pravo obliko, s katero prenese vsebino do gledalca. Sama delam tudi dosti komercialnih projektov ali projektov, ki so na stičišču komercialnega in umetniškega sveta, da lahko vlagam v svoje avtorske projekte. In preživim (smeh).

Katarina Bogdanović enako prepričljivo govori skozi kadre, barve, tone in glasove. Z glasbo se je od nekdaj preizkušala tudi sama, od petja, bobnanja do Dj-jevstva, vedno je bila inovativna, s svojimi kreativnimi idejami pa je hkrati režijsko prepričala mnoge uveljavljene glasbenike, med drugim Dina Merlina in Senidah. Odraščala je v Krškem, kjer smo jo poznali kot Katarino Rešek, diplomirala na AGRFT v Ljubljani. Odmeven filmski uspeh je dosegla leta 2021 s kratkometražnim filmom Sestre, ki je slavil doma in v tujini, saj je na največjem svetovnem festivalu kratkega filma Clermont Ferrand osvojil glavno nagrado Grand Prix. Lani so Sestre doživele še 'nadaljevanje' v celovečerec Fantasy, ki izpoveduje odraščajoče tegobe mladih in kvirovsko tematiko ter že niza nagrade, od domače Vesne za posebne dosežke na Festivalu slovenskega filma do strokovne nagrade Cineuropa in priznanja žirije na nedavnem Trieste Film Festivalu. Katarina danes s sinom in možem, direktorjem fotografije Lazarjem Bogdanovićem, živi v Beogradu, a jo ustvarjalne poti vodijo povsod, kjer najde nove zgodbe, ki kličejo po pripovedi.

Kako doživljaš vlogo slovenske kinematografije danes – kot del regionalne, evropske ali globalne 'slike'? Je to zate relevantna kategorizacija ali gre za druge oblike mreženja in identifikacije?
Slovenski film cveti, postaja del evropske, počasi tudi del globalne slike. Filmska industrija avtorskega filma deluje na tak način. S komercialnimi filmi ameriških ali azijskih trgov se težko primerjamo, ker so proračuni le-teh svetlobna leta daleč od naših. Danes je načinov mreženja ogromno, iščejo se vsi možni načini, kako priti do gledalca, potrebno je inovativno razmišljanje in promocija, ker se načini gledanja vsebin tako spreminjajo, so pa VOD platforme prevzele velik del tržišča. Sama si želim, da bi se pri nas obudila kino kultura. Časi se spreminjajo in filmi tudi, kino izkušnja pa je nekaj posebnega. Na velikem platnu z dobrim ozvočenjem s prijatelji ali pa s totalnimi neznanci doživeti kolektivno izkušnjo gledanja filma, je čarobno.

Katarina, za zaključek – kako pa danes vidiš Krško? Če primerjaš s časom svojega odraščanja?
Dolgo nisem bila v Krškem in minuli vikend mi je bilo zelo toplo pri srcu. Najprej so me ganili gledalci filma Fantasy, ki jih je bilo v Kulturnem domu Krško veliko več, kot sem pričakovala. Potem se je odvil Luksuz filmski festival, ki je v Krško pripeljal mnogo mladih filmskih ustvarjalcev iz celega sveta in biti v žiriji na tem festivalu je bila zame res lepa izkušnja, nekako sklenjen krog, saj sem tu začela s filmom. Želim si, da bi se več ljudi zavedalo, kako pomembna je Luksuz produkcija, koliko urbane kulture prinese v mesto in v celo regijo ter kako odprta vrata ima vedno za filmske entuziaste. Sama sem začela snemati pri enajstih letih in to zato, ker so mi v roke zaupali kamero, mi pokazali, kako se uporablja računalnik, kaj je internet in program za montiranje filmov. Ko sem kasneje pogledala nazaj in se spomnila, da so bili eni mojih prvih mentorjev ikona jugoslovanskega filma Želimir Žilnik pa Boris Petković, Marko Cvejić, Jure Černec in drugi, sem začutila ogromno hvaležnost do ljudi, ki že skoraj 30 let delujejo in spodbujajo filmsko kulturo v Sloveniji. Žalosti me, da urbane kulture skorajda ni več v Krškem, da ni toliko vsebin za mlade, ni nočnega življenja, ki je pomembno za mlade ljudi, za njihovo socializacijo in razvoj interesov. Verjamem, da si mladi želijo veliko več kot le kozarec rujnega in prav je, da se jim to omogoči. Kultura in zabava sta toliko pomembni kot šport, za katerega se mi zdi, da je v Krškem res lepo poskrbljeno in to cenim. Je pa Krško lepo obnovljeno, v veliko bolj pastelnih barvah kot v času mojega odraščanja.

Maruša Mavsar

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 5. februarja 2026.

#povezujemoposavje