Kozma Ahačič: »Vsak od nas je lahko Jurij Dalmatin ...«

Na sinočnji slovesnosti v počastitev dneva reformacije v krški Dvorani v parku je bila, potem ko je leta 2010 Valvasorjeva knjižnica Krško pridobila originalen izvod Dalmatinovega prevoda Biblije iz leta 1584, slednja, v celoti restavrirana, prvič na ogled javnosti.

V poldrugem letu so zahtevne postopke restavriranja Biblije, ki so jo s sredstvi omogočile družbe GEN energija, NEK, HESS in Elmont, opravili na Centru za restavriranje in konserviranje Arhiva RS pod vodstvom dr. Jedert Vodopivec - Tomažič, ki je v pogovoru z bibliotekarko Polono Brenčič te na kratko tudi povzela. Izpostavila je, da gre za avtorsko delo devetih restavratork-konservatork, ki so v Biblijo vložile 2000 ur dela, da jim je uspelo ohraniti vse sledi preteklosti in posebnosti knjižnega bloka, v originalu sestavljenega iz dveh, po velikosti različnih formatov knjig z obojestranskimi grafičnimi listi, zaradi česar gre za drobno, precizno in postopkovno zelo zahtevno filigransko delo. Najpomembnejše postopke obnove je za knjižnico v tem obdobju s kamero beležil tudi Sven Mavsar iz Zavoda Neviodunum in jih povzel v krajšem dokumentarnem filmu, ki so si ga obiskovalci slovesnosti lahko ob tej priložnosti tudi ogledali.

»Živeti v občini, ki jo je s svojim rojstvom zaznamovala tako velika osebnost, kot je Jurij Dalmatin, je vsekakor privilegij,« pa je v slavnostnem govoru poudaril slovenski jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. Izpostavil je veliko vlogo slovenskih protestantskih piscev pri oblikovanju sodobnega slovenskega knjižnega jezika, kateremu je s prvimi knjigami v slovenščini začrtal pot Primož Trubar, v nadaljevanju pa s prevodom Biblije zgradil avtocesto, kot je dejal, čudežni deček Jurij Dalmatin, ki je že pri svojih 25-ih letih poslal iz študija v tujini v Ljubljano »svoj prevod prve Mojzesove knjige, pri dobrih tridesetih letih pa je imel pripravljen že celoten prevod Svetega pisma«. Jezik Dalmatinove Biblije, nad katerim je o njegovi jezikovni in pravopisni podobi bdel njegov učitelj Adam Bohorič, je vplival na vse sodobnejše prevode Svetega pisma in ohranitev slovenskega jezika.

Jurij Dalmatin (okoli 1547, Krško - 31. 8. 1589, Ljubljana), ki se je do 18. leta šolal v Krškem pri avtorju prve slovenske slovnice Adamu Bohoriču (okoli leta 1520, pri Brestanici - 20. 11. 1598, Nemčija), je pod njegovim vplivom postal protestant. Po končani latinski šoli je študiral filozofijo in protestantsko teologijo v nemškem Tübingenu, kjer je tudi magistriral. Za razliko od slovenskih pridigarjev, ki so študirali v tujini in so se morali po vrnitvi domov ponovno učiti slovenščine, je za konstantno ohranjanje znanja Dalmatinovega maternega jezika z vajami med študijem skrbel Primož Trubar (1508, Rašica - 28. 6. 1586, Tübingen). Dr. Ahačič je povedal, da se je tudi izdaja Biblije razlikovala od drugih izdanih protestantskih knjig, saj pri njej niso nobene stvari prepustili naključju, jezikovno pa so besedilo pilili kar šest let: »Postala je tudi jezikovni zgled, ki ga niso omajala niti burna prihodnja desetletja.« Finančno je šlo zaradi stroškov tiska, vezave in transporta za zelo zahteven projekt, katerega končna cena ni mogla povrniti vložka.

»A vse to so financerji morali upoštevati, če so hoteli, da pride med naslovnike prava stara krščanska vera, kot so jo imenovali. /.../ Skupni stroški za izdajo Biblije so tako znašali približno 8000 goldinarjev. Kranjski stanovi so prispevali okoli 3300, štajerski in koroški pa okoli 1300 goldinarjev. Ostanek, slabo polovico, so prispevali podporniki iz drugih dežel, ki sploh niso znali slovenščine! Prodajna cena vezanega izvoda je bila 4 goldinarje in 30 krajcarjev. To pa ni bilo malo. Za Biblijo je moral plačati tedanji človek približno tako vsoto, kot bi jo danes plačal za nov avto,« je še med drugim povedal eden največjih poznavalcev slovenskega knjižnega jezika 16. st. na Slovenskem, ki se je v zaključku opisa Dalmatinovega dela navezal na pomen dneva reformacije kot praznika, ki ga mnogi govorniki izkoristijo za opozarjanje na razlike in spore med protestanti in katoličani, s čimer poudarjajo »našo sedanjo razdeljenost na leve in desne.« A usoda Biblije uči ravno nasprotno, je poudaril, saj je Dalmatinova Biblija Slovence povezovala v času najhujših evropskih verskih sporov: »Ob dnevu reformacije zato želim, da bi nas slovenski jezik povezoval še vnaprej. Da bi nas še vnaprej povezovalo vse, kar je narejeno dobro, ne glede na to, kdo je to naredil. Prav vi, občani mesta in občine, ki je tako odločilno povezana z Biblijo, simbolom, ki nas povezuje, lahko sledite svojemu predniku Juriju Dalmatinu. Lahko delate dobro in s srcem ter z majhnimi ali velikimi dejanji začnete vračati notranji in politični mir med Slovence. Vsak od nas je lahko Jurij Dalmatin, vsak lahko po svoji moči z dobro opravljenim delom, dobro voljo in prijaznostjo poveže najprej svojo okolico, nato svojo občino in slednjič nas vse, ki v srcu dobro mislimo.«

O pomenu originalnega izvoda Biblije, ki se je tako, restavriran v prvotni podobi, po skoraj sedmih desetletjih vrnil v Krško, sta spregovorila še župan občine mag. Miran Stanko in direktorica knjižnice Urška Lobnikar Paunović, ki je ob tem še poudarila, da bo delo širši javnosti dostopno na ogled v prostorih dograjene knjižnice, katere gradnja naj bi stekla v bližnji prihodnosti, v prihodnjih mesecih pa bo dokončan in zainteresirani javnosti predvajan tudi celoten dokumentarni film o postopkih restavriranja tega dragocenega knjižnega dela. Prireditev je povezovala Polona Brenčič, spremljajoči kulturni program pa so izvedli godalni kvartet Simfoničnega orkestra Krško, učenci Osnovne šole Jurija Dalmatina Krško in pevci Krščanske adventistične cerkve iz Krškega, katere pripadniki so poskrbeli tudi za pogostitev.

B. M.