Krško in Krčani: dr. Janez Mencinger

V okviru programa Krško in Krčani, predstavitev osebnosti, ki so pustile vidne sledi v zgodovini mesta Krško in občine, so v Mestnem muzeju včeraj popoldne pripravili kolokvij o pisatelju, odvetniku in politiku dr. Janezu Mencingerju (26. 3. 1838 – 6. 4. 1912). Ob tej priložnosti so v muzeju postavili na ogled tudi občasno razstavo o dr. Mencingerju, ki jo je odprla podžupanja Ana Somrak.

Kolokvij so pripravljavci – slovenistka Jasmina Spahalić s predstavitvijo Mencingerjeve biografije, knjižničar Vili Planinc družbeno kritičnega pisateljevega dela Abadon, publicist Iztok Ilich o ideološkem spopadu med dr. Mencingerjem in Antonom Mahničem, prof. dr. Miloš Budnar je predstavil pisateljevo rojstno hišo na Brodu v Bohinju nekoč in danes, konservatorka Alenka Železnik obnovo Mencingerjeve hiše v Krškem, znanstveni svetnik dr. Boris Golec pa o domovanju Mencingerja in polihistorja Valvasorja v objektu z naslovom Krško 37 in 38 – pripravili ob 130. obletnici naselitve dr. Janeza Mencingerja v Krškem in 100-letnici njegove smrti.

Mencinger in Valvasor prebivala na istem naslovu Med zanimivostmi naj izpostavimo razpravo dr. Golca, ki na raziskovalnem področju sodeluje z Mestnim muzejem vse od začetka obnove Valvasorjevega kompleksa. S proučevanjem katastrov in zgodovinskih arhivov  je namreč prišel do zaključkov, da je zmotno prepričanje, da je v sedanjem Valvasorjevem kompleksu kratek čas živel in umrl polihistor Janez Vajkard Valvasor, temveč je baron, po njegovi smrti pa tudi njegova soproga z otroci, živel v južni Mencingerjevi hiši. Da gre za napačno hišo, ki so jo prisodili za domovanje Valvasorja, je, čeprav ne vedoč, da je Valvasor pravzaprav živel na istem naslovu kot on (poleg njega pa je bila hiša nekaj časa tudi v lasti Anastazija Gruna), pisal tudi že dr. Mencinger v Meniških spominih. Napačne informacije, na podlagi katerih je bila na severno pročelje tedanje hiralnice, kjer se nahaja še danes, leta 1894 postavljena spominska Valvasorjeva plošča, je posredoval prvi avtor monografije o polihistorju Valvasorju Peter pl. Radics (1836-1912), ki se je tedaj uprl na nepreverjene trditve ljubljanskega ljubiteljskega zgodovinarja Antona Jellouscha, ki je sicer našel kupoprodajno listino o Valvasorjevi hiši, a napačno pretolmačil podatek, za katero hišo dejansko gre. Zmotno prepričanje je tako obveljalo vse do obnove Valvasorjevega kompleksa, ko se je dr. Golec temeljito lotil raziskovanja.  Ob tem meni, da bi bilo zaradi verodostojnosti zgodovinskih podatkov in v izogib še nadaljnjemu napačnemu tolmačenju smotrno obstoječi Valvasorjev kompleks preimenovati v Hohenwarttovo hišo, del hiše je bil namreč v drugi četrtini 19. stoletja v lasti muzealca Antona pl. Hohenwartta, ki je imel v njej tudi dejansko urejeno muzejsko zbirko, in da se da Janezu Vajkardu Valvasorju ustrezno obeležje na objektu njegovega bivanja, to je na Cesti krških žrtev 2 (nekdaj Krško 37 in 38), kjer je kasneje prebival tudi dr. Janez Mencinger.    

Opis Krškega v Meniških spominihSicer je na Brodu pri Bohinju rojeni odvetnik in pisatelj dr. Janez Mencinger po zaključeni gimnaziji v Ljubljani nadaljeval študij na Dunaju in Gradcu, kjer je doktoriral iz prava. Leta 1862 je postal odvetniški pripravnik pri dr. Radoslavu Razlagu v Brežicah in v njegovi odvetniški pisarni v Ljubljani, po opravljenem pravosodnem izpitu  pa je v Kranju odprl odvetniško pisarno Leta 1872 se je poročil z Marijo Barbo iz Vidma pri Krškem in se deset let kasneje preselil v Krško, kjer je nadaljeval svoje odvetniško delo. Med bivanjem in delovanjem v Krškem je bil leta 1894 tudi izvoljen za krškega župana, a je zaradi bolezni dve leti kasneje funkcijo opustil. Umrl je leta 1912, pokopan pa je na nekdanjem pokopališču, danes parku zaslužnih občanov. Dve leti pred pred smrtjo si je sam sestavil nagrobni napis (na dan pokopa so vstavili le datum smrti): Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912. Bodi mu sodba milostljiva. Nastopal je kot odločen narodnjak, čeprav je odklanjal aktivno sodelovanje v politiki. S pisateljevanjem, najprej poezije in kasneje še proze, se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih, nekaj let pred smrtjo se je začel ukvarjati tudi s prevajanjem ruske literature, kot pisatelj pa je najbolj poznan po delih Moja hoja na Triglav, Abadon in Meniški spomini, ki so ostali v rokopisu in bili natisnjeni šele po drugi svetovni vojni in v katerih opisuje zgodovino svoje posesti na Trški gori.

Program kolokvija sta povezovali Polona Brenčič iz iz Valvasorjeve knjižnice in Alenka Černelič Krošelj iz Mestnega muzeja, sicer pa so se kolokvija udeležili tudi svojci dr. Janeza Mencingerja, med njimi njegova vnukinja dr. Jelena Mencinger, pred nakupom Občine Krško solastnica Mencingerjeve hiše, pa tudi predstavniki rojstne Mencingerjeve občine Bohinj, v imenu katere je zbrane pozdravil Miro Sodja, direktor občinske uprave občine Bohinj.

B. M.