Krško je bilo vselej uporniško območje

Ob obletnici Hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573, na današnji dan namreč mineva natanko 440 let od poraza upornih kmetov, kateremu je 9. februarja 1573 sledil še konec upora, so v Mestnem muzeju Krško na predvečer tega zgodovinskega dogodka pripravili predavanje znanstvenega svetnika dr. Staneta Grande na temo Krško in kmečki upor leta 1573.

Kot  pravi dr. Stane Granda, ki se v zadnjem obdobju intenzivno posveča preučevanju zgodovine slovenskega kmeta in z njim povezanega kmetijstva, je bilo Krško z okolico vselej klasično uporniško območje, podobno kot Kočevsko, ali območje južne Štajerske med Savinjo in Sotlo. Za kmečke upore je značilno, da gre za socialno gibanje kmetov, ki je trajalo v času kmečkega podložništva in se zaključilo z obdobjem odprave fevdalizma leta 1848. Rdeča nit kmečkih uporov je, je poudaril Granda, da so se kmetje upirali proti kršitvi osnovnih človekovih pravic. Hrvaško–slovenski kmečki upor se je začel kot odraz slabšanja položaja podložnikov v posameznih gospostvih, saj so se ta razlikovala znotraj dežel, na našem območju je bil denimo bolj trd, krut in neizprosen do kmetov kot denimo na območju Gorenjske.

V veliki meri ga je sprožil odziv na režim ogrskega posestnika Franja Tahija, ki je zvišal in uvedel nove obveze, davke za kmete, tlako, itd. Zemljiški gospod je imel namreč nad podložnikom gospodarsko-upravno, sodno, pa tudi versko oblast, kmetje pa so zahtevali, da bi bili odvisni vladarja in ne krajevnih posestnikov. Sprva je upor zajel Hrvaško Zagorje in se zatem razširil čez Sotlo in Štajersko, kjer so se upornikom pridružili še uporniki iz Krškega, Podsrede in Radeč. Za Hrvaško-slovenski upor je značilno, da je bil  sicer do tedaj najbolje organizacijsko pripravljen upor, saj so kmetje že oblikovali kmečka bratstva, da so bile oblikovane večje bojne skupine in tudi več voditeljev upora, med katerimi sta bila nosilca Matija Gubec – Ambrož in Ilija Gregorič. Kot prepoznavni znak upora so kmetje povzeli petelinje pero. Pri uporu je kmete podprlo tudi meščanstvo, računali so tudi na podporo uskokov, vendar so se ti postavili na stran fevdalcev.

Najprej so kmetje napadli in zavzeli Cesargrad pri Klanjcu, nakar sta se vdala oskrbnika gradov Bizeljsko in Kunšperk, nato so zavzeli Pišece, krenili proti Mokricam, 3. februarja 1573 zavzeli Brežice in dva dni kasneje, 5. februarja, prišli do Vidma in Krškega, ko so bili poraženi. Vzroke za propad upora, ki je bil že vnaprej usojen na neuspeh, pravi Granda, je bila predvsem v neenotnosti kmetov zaradi raznolikosti njihovega položaja, zaradi česar so se ti upirali predvsem znotraj fevdalnih posestev, poleg tega so bili tudi slabše oboroženi in brez konjenice.

Davek poraza je bil velik, saj je bil Matija Gubec usmrčen, kmete pa so masovno obešali. Samo na našem območju naj bi jih bilo obešenih preko 300. Veliko kmetov je bilo tudi ranjenih, ti pa so bili obsojeni zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe in pomanjkanja zdravil obsojeni na počasno in mučno umiranje.   

B. M.