Krmeljski rudarski praznik

V Krmelju, nekdanjem rudarskem kraju v sevniški občini, so 3. julija, na dan rudarjev, šesto leto zapored pripravili prijetno prireditev. S svojo prisotnostjo sta jo dodatno popestrila dva rudarska škrata – krmeljski Knapec in zasavski Perkmandeljc.

»Drobni ostanki zgradb skriti v bližnjih gozdovih, vodna zajetja v obliki bajerjev ter dobro poseljeno naselje Krmelj pričajo o rudarski preteklosti našega kraja. Rudarji so verjeli v dobre in zle duhove, ki naj bi prebivali med njimi v temnih jamah. Napravljeni v zelene suknjice in pokriti z rdečo kapico so rudarjem kazali najdišča rude ter preprečevali jamske nesreče. Krmeljski škrat Knapec, ki je živel in strašil pa tudi pazil na rudarje v bližnjih rovih v času delovanja rudnika v Krmelju, je danes maskota krmeljske osnovne šole. Po natančnem opisu Rada Kostrevca in Staneta Pečka je škrata Knapca upodobil Miki Muster,« je opisala škrata, ki je delal družbo rudarjem v temnih rovih krmeljskega rudnika, moderatorka dogodka Milena Knez. »Jamski škrat Perkmandeljc, katerega ime je skovanka popačenk iz nemščine, ki pomenita goro (berg) in moškega (mandelc) in bi v dobesednem prevodu pomenil gorski mož, buri duhove v Zasavju. V eni od zgodb nekdanjih zasavskih rudarjev je zapis, ki pravi, da knapi niso potrebovali fizičnih dokazov o prisotnosti Perkmandeljca. Nikoli ga ni nihče srečal ali videl, slišal, ampak bili so stoodstotno prepričani, da obstaja,« je obudila še eno zgodbo iz življenja rudarjev. K besedi sta bila povabljena tudi oba omenjena škrata, dve maskoti, v kateri sta se oblekla Marjan Frelih (Perkmandeljc), ki je prišel v Mirnsko dolino iz Zasavja, in domačinka Enja Papež (Knapec).

Pred odprtjem razstave o rudniških in drugih škratih, ki jo je v Galeriji Krmelj postavila na ogled predsednica krmeljskega društva Svoboda Nevenka Flajs, je zapela moška vokalna skupina Šentjanški jurjevalci, ki deluje pod vodstvom Metoda Pečarja že skoraj dve desetletji ter skrbi za ohranjanje slovenske ljudske pesmi in običaje. Eden izmed običajev je »voglarjenje«. To pomeni, da na poročni dan pevci pridejo nepovabljeni na ohcet dobro uro pred polnočjo ter zapojejo priložnostno pesem na čast nevesti in ženinu.

Poletni večer se je zaključil z druženjem ob pogostitvi, na kateri so sogovornice in sogovorniki obudili še nekaj prijetnih spominov na čas, ki je omogočil razvoj manjšega zaselka ob potoku Hinja.

S. R.

#povezujemoposavje