Leskovec pri Krškem skozi čas v besedi in sliki v knjigi

Krajevna skupnost Leskovec pri Krškem je ob podpori donatorjev v začetku meseca novembra izdala knjigo Leskovec skozi čas. 12. novembra so v krajevnem večnamenskem domu organizirali tudi njeno javno predstavitev in pričeli z njenim razdeljevanjem. Brezplačno jo bo prejelo vsako gospodinjstvo na območju leskovške krajevne skupnosti, ki obsega naselja Gorenja vas, Ivandol, Kobile, Loke, Libelj, Leskovec, Nemška Gora, Selce, Velika vas, Veniše, Volovnik in Žadovinek.

Jože Olovec, predsednik sveta KS Leskovec pri Krškem, je 300 strani obsegajočo knjigo, ki so jo izdali v nakladi 800 izvodov, pospremil na pot z željo, da bi našla viden prostor v sleherni hiši, predvsem pa v srcih krajanov ter da jo bodo ti z namenom ohranjanja korenin hranili in prenesli tudi na bodoče rodove. Uredila jo je Jasmina Spahalić, deset poglavij, ki se navezujejo na prve omembe naselja in izkopanine v kraju do društvenega delovanja skozi čas, pa je spisalo šest avtorjev in avtoric, in sicer Eva Župnek Petelin, Katja Puntar, Jernej Rihter, Slavko Pirc, Ljudmila Šribar in Zdenka Horvat. Slednji štirje so njeno vsebino tudi predstavili okoli 80 zbranim krajankam in krajanom.

Jernej Rihter z Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU, sicer domačin z Drnovega, je predstavil staro pokopališče ob leskovški župnijski cerkvi sv. Žalostne Matere Božje. Na bogato zakladnico arheoloških odkritij so naleteli ob prenovi cerkvenega dvorišča in neposredne okolice v letu 2006, ko so gradbeni delavci naleteli na človeške kosti in dele noše iz 18. st. V preteklosti so se namreč pokopališča nahajala ob cerkvah, z njihovimi prestavitvami na obrobja naselij pa so po Evropi pričeli šele v drugi polovici 18. st. »V Leskovcu se je prestavitev zgodila razmeroma pozno, v 70-ih letih 19. st., ko so pokopavanje prenesli na novo lokacijo na Črnile,« je povedal Rihter. Pri že omenjenih delih so našli kar 262 okostij pokojnikov z značilnimi deli noše (gumbi, medeninaste sponke, križci, svetinjice idr.) iz obdobja med 17. in 19. st. Ugotovili so tudi, da so v 18. st. razširili SV predel pokopališča ob cerkvi in ga omejili z zidom ob današnji Pionirski cesti, v katerem so naleteli tudi na večje število vgrajenih rimskodobnih kamnov z antičnega Neviodunuma ter rimski miljnik, ki ga je mogoče danes videti postavljenega poleg leskovškega prangerja na trati pred vhodom v cerkev. Med drugim so odkrili, da so imeli že tedaj urejeno odvajanje padavinskih voda s cerkve, saj so naleteli na zidan podzemni kanal, ki naj bi datiral v 16. stoletje, še večje presenečenje pa je predstavljalo odkritje leskovške kostnice sv. Mihaela, katere lokacija je bila neznana, omenjal pa jo je že Valvasor. Gre za eno od treh v Sloveniji ohranjenih kostnic, ki so služile shranjevanju kosti po prekopavanju grobov, njena notranjost pa je založena s človeškimi lobanjami. »Z največjo gotovostjo lahko trdimo, da je na teh dobrih 30 arih, kolikor meri cerkev in njeno dvorišče, shranjena domala celotna, najbolj neposredna, skoraj tisočletna dediščina – to so telesa naših prednikov,« je v zaključku dejal Rihter in še poudaril: »Torej za nas, krajane, župljane leskovške fare, ni nikjer na svetu svetejšega prostora, kot je ta, ob leskovški cerkvi, kjer imamo pokopane skoraj vse prednike do 20. st.«

Upokojena bibliotekarka Ljudmila Šribar se je v predstavitvi navezala med drugim na kmetijsko zadružništvo in krajevno skupnost v starih urbarjih ter v obdobju nekdanje Jugoslavije. Celotno območje današnje krajevne skupnosti je bilo v 16. st. pod Kranjsko deželo in pod gospostvom Šrajbarskega turna, medtem ko je imela cerkveno oblast župnija Gurkfeld oz. Leskovec (Pfarr Haselbach). Glavne panoge so bile poljedelstvo, živinoreja, vinogradništvo pa tudi čebelarstvo, saj je bil med do 18. st. edino sladilo, vosek pa je služil za izdelovanje sveč. Tedanje življenje kmetov v hubah je opisano po naseljih, ta pa so se imenovala Haselbach (Leskovec), Kobildorf (Kobile), Sellzach (Selce), Loghk Bey Selzach (Loke), Iuuandoll (Ivandol), Libelberg (Libelj), Teutschperg (Nemška Gora), Vollaulekh (Volovnik), Oberdorf (Gorenja vas), Grossdorf (Velika vas) in Vinitsch (Veniše). Gospostvo Šrajbarskega truna je bilo obsežno, saj je, je povedala Šribarjeva, segalo v Krško hibovje, na Krško polje in na vrh Gorjancev. O kmetijskem zadružništvu je med drugim dejala, da je bila kot prva zadruga v Leskovcu – njegovo ime najverjetneje izhaja po tedaj številnih rastočih leskah na tem območju – leta 1901 ustanovljena denarna Hranilnica in posojilnica Leskovec, kot zadnja pa leta 1953 Zadružno kmetijsko posestvo Matija Gubec, nakar so imele vse kasneje ustanovljene sedež v Krškem ali drugje, saj je leta 1955 občina Leskovec postala del občine Videm-Krško. Ob poljedelstvu je bila zelo razširjena panoga tudi vinogradništvo, zato so se pridelovalci vključevali tudi v leskovško Vinorejsko zadrugo, a do kdaj je ta delovala, ni znano, saj je izredno malo ohranjenega arhiva. Na leskovškem Bregu je od poznih 20-ih let prejšnjega stoletja delovala tudi trsnica, ukinjena leta 1940. Živinorejska zadruga Leskovec je delovala med leti 1930–1940, po 2. sv. vojni pa je delovala kot zadružna v Žadovinku. KS Leskovec pri Krškem je ob ustanovitvi leta 1963 zajemala okoli 16 % površine občine Videm-Krško, leta 1979 pa je bila razdeljena na KS Leskovec, KS Krško polje, KS Senuše in KS Veliki Podlog.

Zdenka Horvat, pred upokojitvijo učiteljica zgodovine na OŠ Leskovec, avtorica jubilejnih zbornikov šole ter pred štirimi leti soavtorica knjige o Veliki in Gorenji vasi, je na predstavitvi med zanimivostmi povzela obrt in trgovino skozi čas, migracije ter delovanje društev nekoč in danes. Predniki, kot je povedala, so bili obrtniki, trgovci, gostilničarji, nekateri pa tudi furmani. Pred 2. sv. vojno je imel Leskovec peka, mesarja, več krojačev, mizarjev, kovačev, kleparja, sodarja, šivilje, čevljarje, tesarja idr., v kraju pa je bilo v obdobju med obema vojnama kar devet gostiln in prav toliko trgovin. Četudi ne prvih ne drugih v novodobnem času ni več toliko, pa danes na območju KS deluje več močnejših obrtnikov. Do 2. sv. vojne so se ljudje izseljevali iz območja KS predvsem zaradi iskanja boljših pogojev za življenje, največ v ZDA pa tudi zahodne evropske države, kot sta Belgija in Francija, kjer so predvsem rudarili. V začetku 2. sv. vojne je bila večina prebivalstva ali okoli 5040 oseb izseljenih, iz občine Leskovec je doma ostalo le 118 družin ali okoli 590 oseb, konec leta 1942 pa je na tem območju bivalo le še 48 družin ali skupno nekaj čez 160 oseb. Domačine je okupator »nadomestil« s prek 300 kočevarskimi družinami. Te so bile naseljene na izpraznjene domačije, več Kočevarjev pa je v okoliških vaseh zgradilo celo nove hiše – t. i. Blokhaus. Domačini so se začeli vračati na svoje zapuščene, razdejane pa tudi požgane domove po končani vojni, zadnji so prispeli 1. 6. 1945. Še živeči izgnanci – teh naj bi bilo trenutno še okoli 370 – z območja Leskovca in zalednih naselij so se povezali v KO DIS Leskovec. V času razpada nekdanje države se je na območje KS priselilo kar nekaj družin z območja nekdanjih republik, ki so tu tudi ostale, življenje tu pa si je ustvarilo tudi več oseb, ki so prišle v državo kot sezonski delavci. V letošnjem šolskem letu obiskuje leskovško šolo 46 učencev priseljencev, največ s Kosova pa tudi po eden iz Moldavije, Kitajske, Grčije in Romunije, po nekaterih podatkih naj bi na območju KS živelo okoli 150 priseljenih družin. Najstarejše društvo v Leskovcu je gasilsko društvo iz leta 1892, sledi mu čebelarsko, ustanovljeno v letu 1928, zatem pa kulturno, ki je v 20. stoletju delovalo pod različnimi imeni, danes pa kot KD Leskovec pri Krškem.

Kot zadnji izmed soavtorjev knjige pa je zgodovino naselja Žadovinek povzel Slavko Pirc. Območje je bilo naseljeno že med 8. in 9. st. pr. n. št., o čemer pričajo tudi izkopanine na tem območju. Okoli leta 1780 je na zemljevidu Jožefinske izmere označeno kot Krška gmajna, v urbarju leskovške župnije iz leta 1718 pa kot Petrovci. Kot Žadovinek oz. Sodovinig je zabeležen okoli 1870. leta, slabo desetletje kasneje pa Zodovinek. Velik del današnjega območja Žadovinka je v poznem srednjem in začetku novega veka sodil v pomerij Krškega, do leta 1946 pa je bil sestavljen iz treh sklopov, na zahodu iz t. i. Petrovcev, na vzhodu iz Srednjega Marofa, med tema dvema pa se je nahajal Žadovinek. Ime naj bi izhajalo po legi vasi, ki leži za ovinkom Save (Zadovinek oz. Žadovinek.)

Za obširnejši zapis predstavitve navedene knjige na spletni strani Posavskega obzornika smo se odločili, ker objavi v časopisu Posavski obzornik ne moremo nameniti tako obsežnega prostora, poglaviten razlog pa je, da knjige Leskovec skozi čas ne bo mogoče kupiti v prosti prodaji. Zato vsem (razen gospodinjstvom na območju KS, ki bodo knjigo prejela), ki bi jo želeli prebrati ali imate korenine v Leskovcu oz. na območju krajevne skupnosti Leskovec, pa v njej več ne prebivate ali celo svojci ne, priporočamo, da si knjigo izposodite v branje v Valvasorjevi knjižnici Krško, kateri naj bi po zagotovilih predsednika Jožeta Olovca dostavili zadostno število izvodov navedene knjige.

B. M.