Mateja Bučar, Prešernova nagrajenka za življenjsko delo: Starejši se še spomnimo, kakšna je bila čista Krka ...

Ena od dveh letošnjih Prešernovih nagrajencev za življenjsko delo je poleg oblikovalca Saše Janeza Mächtiga plesalka in koreografinja Mateja Bučar, po rodu Kostanjevičanka. Dan pred podelitvijo prestižne nagrade v Cankarjevem domu so jo v njenem nekdanjem domačem kraju povabili kot slavnostno govornico na občinsko proslavo ob kulturnem prazniku, mi pa k pogovoru za naš časopis.

V Kostanjevici in tudi delno v Novem mestu, pri dveh babicah, sva s sestro preživljali – mislim da – zelo srečno in skoraj pravljično otroštvo, kljub kdaj pa kdaj tudi težkim časom. Posebej v Kostanjevici je bila zame prava pravcata 'enajsta šola pod mostom'. Babica Angela je bila izjemna, imela je eno samo zelo, zelo železno pravilo: biti na kosilu ob 12.00, ostalo je bila svoboda znotraj in zunaj doma, pod pogojem, da prideš zvečer cel domov, seveda!
  Hm, ne vem, če sem takrat to kakorkoli povezovala … Gotovo je bilo zelo impresivno veliko časa preživeti v okolici in v samem gradu – kot smo takrat rekli sedanji Galeriji Božidar Jakac, ki je bila takrat v dolgotrajnih obnovah – in grad je bil tudi naše neizčrpno igrišče. Tudi moja druga babica in njena družina Likarjevih je odraščala prav v tem gradu in bilo je veliko zgodbic o njem, Gorjancih, starih vaščanih in meščanih ... V parku, kjer so nastajale skulpture Forme Vive, smo poleti lahko viseli, kolikor smo hoteli, gledali kiparje, kako tolčejo les in kako nastaja katera od skulptur. To je bilo res super in nepozabno! Bilo pa je tudi babičino stanovanje nad bivšo gostilno takrat neznansko čarobno, delno je bilo skoraj kot skladišče premnogih stvari širše družine, ki se je med vojno morala preseliti k njim. Bilo je neizčrpen vir skrivnostnih predalov, predmetov vseh vrst in oblik, tudi glasbil, knjig, celo slikovnih leksikonov v gotici, ki so še kako burili domišljijo. Kasneje, ko sem že zavila v plesne vode, je bilo to kostanjeviško okolje vedno nekako zelo podporno in razumevajoče, v smeri umetnosti še posebej.
  V zadnjih 30 letih je širši evropski prostor zelo razvijal in po svoje pozorno spremljal sodobne umetnostne trende in dogajanja, zlasti v sodobnem plesu, saj je le-ta postal nekako ne le 'glas', temveč tudi 'telo' sodobnosti, emancipiranega posameznika/ce in družb, v katerih živimo, demokratičnosti in pluralnosti življenj, razmišljanja in seveda tudi novega v umetniškem ustvarjanju, k čemur se je zavezoval evropski prostor. To je pomenilo nekaj pozornosti tudi našemu prostoru. Plesni teater Ljubljana s Ksenijo Hribar je bil zasnovan v takem duhu in v povsem mednarodno relevantnih merilih, tudi sami smo zelo spremljali, kaj se dogaja v centrih, kjer je sodobni ples posebej prosperiral. Ko je nastalo delo, ki je bilo nekako presežno, je bil zanj interes, saj sta tudi zelo rasla število in mreža festivalov ter novih centrov po Evropi (čez lužo je bilo le težje tudi zaradi sredstev poti in transportov), ki so se posvečali izvirnim delom, angažiranim temam, drugačnim formatom, ki so v zadnjih 30 letih intenzivno nastajala širom sveta. Dela pa so morala velikokrat biti tudi dovolj ekonomična v smislu sredstev in velikosti izvedb, saj tudi festivali sodobnih umetnosti, z izjemami seveda, še niso razpolagali z neomejenimi sredstvi kot, recimo, veliki operni ali gledališki festivali z dolgimi tradicijami. Seveda smo tudi mi ustvarjali z izjemno omejenimi sredstvi in dosegli presežke z idejami, ki so bile izvedljive tudi nam, kar je včasih lahko tudi po svoje produktivno – tudi v estetskem smislu.
  Res je, nastala pa so ne samo z vidika, opisanega zgoraj, ampak tudi iz razloga: delaj, ustvarjaj, s čimer lahko! Zaradi tako omejenih pogojev dela se vprašaš: kako naj uspem dostopati do odrov za 10–20 ponovitev predstave? To je bilo nemogoče – tudi če bi imeli sredstva za promocijo, so tu še najemi dvoran, honorarji … In naenkrat se zaveš, da je prostor kot prazen prostor marsikje, da pravzaprav vabijo h gibanju in plesu tako mesto kot raznorazne arhitekture mesta, le treba je bilo najti, kako in kakšne ideje so lahko del naših skupnih javnih prostorov, kjer se že tako in tako gibljemo. In sem začela razmišljati na tovrsten način. Recimo: prehodi za pešce, zebre s semaforji, so že napol koreografija, ki jo izvajamo vsak dan, in odločili smo se jo le 'dokoreografirati'. Tako se je nekaj vsakdanjega in navadnega, s skupinico plesalk/cev, ki so koreografirano-sinhrono prehajali cesto skupaj z meščani, za kratek čas spremenilo v nenavadno in nevsakdanje, kar tam na istem mestu, kjer se to urbano gibanje dogaja že tako ali tako. Podobno tudi na parkiriščih, kjer je naenkrat steklo močno koreografirano pakiranje torb in kovčkov v kakšnih štiri do šest avtomobilov in iz njih, kot povsem nenavadna etuda vsakdanjosti, v času, ko ljudje hodijo iz ali v službe, v trgovine; umetnost kot del, trenutek vsakdanjega ritma življenja.
  Plesna umetnost je bila že v preteklosti in še vedno je povezana z odrom in gledališčem. Imamo plesno gledališče, ki je vrhunski izum legendarne Pine Baush, imamo baletno gledališče, ki sta ga pri nas posebej vzpostavila tudi Pia in Pino Mlakar ter je danes nekako prevladujoče, vsaj pri nas, na baletnih odrih. Mene je bolj kot gledališkost zanimala samosvojskost telesnega, gibalno-plesnega, koreografskega: kaj nas giblje, mi prostore ali prostori nas? Danes se še bolj lahko to sprašujemo zaradi pospešene tehnologije, ki že giblje nas bolj kot mi njo, kot se zdi. Kako gibanje in telo z njim ali v njem oblikuje oz. določa naš prostor in obratno? Zanima me filozofija telesa ali telesnega kot, recimo, nekakšna analognost filozofiji kot izključno miselni disciplini. Danes je znano, da ima tudi telo svojo inteligenco, in obe sta gibanje, telesna in umska inteligenca. Skozi tovrstna vprašanja so se pojavile neke ideje, recimo, da golo belo kocko galerijskega prostora in njene stene oživimo s pomočjo posebne projekcije tako, da tla, stene in strop naenkrat zagibljejo, da oživijo ter postanejo živ, plesoči partner plesalki v njej. Za ta namen je bilo treba izumiti nekaj tehnološko ustreznega, da je omogočilo svetlobno projekcijo prostora samega nase in zatem njegovo (navidezno) gibanje – oživitev. Tudi drugje smo vedno sledili ideji in neke tehnologije so se začele vključevati ne zaradi njih samih, pač pa zato, ker so bile dosegljive za utelešenje neke dovolj zanimive ali nenavadne ideje.
  Res, če smo iskreni, je velikokrat tako, tudi sama nisem izvzeta! Ampak dobro je, če se, recimo, pretvarjamo, saj bomo najverjetneje prej ali slej po knjigi poezije tudi posegli in odkrili tako krasne stvari in misli, ki se jih sploh še ne zavedamo. Če že nismo bralci, recimo, tudi poezije in se niti malo ne pretvarjamo, pa je precej manj možnosti, da odpremo knjigo in ji dovolimo njeno družbo.

Mateja Bučar (1957, Novo mesto) je leta 1974 končala baletno šolo v Ljubljani, leta 1978/1979 pa zaključila študij klasične in sodobne baletne tehnike v Cannesu (Francija). Leta 2015 je doktorirala s področja koreografije v Londonu. Od leta 1980 je bila članica baletnega ansambla v SNG Opera in balet v Ljubljani, kjer je v 24 letih plesala v domala vseh predstavah. Leta 1986 se je pridružila tudi Plesnemu teatru Ljubljana, ki ga je dve leti prej ustanovila Ksenija Hribar. Leta 1999 je ustanovila DUM – Društvo umetnikov, kjer umetniško sodeluje z Vadimom Fiškinom. Njena dela in predstave, ki nastajajo od leta 1992 dalje, so bile poleg Ljubljane in Slovenije predstavljene na Dunaju, Salzburgu, Berlinu, Moskvi, Milanu, Firencah, Varšavi, Budimpešti, Zagrebu, Reki, Stockholmu, Rotterdamu in še kje. Predstave, ki jih ustvarja, so umeščene na odre, v galerije in mnogokrat tudi v zunanje urbane in mestne prostore. Poučevala je koreografijo na plesni akademiji Alma Mater Europaea. Leta 2005 je prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, leta 2014 Ann Sayers Award v londonskem Laban centru, leta 2015 pa nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije.​

Ideologija potrošništva je res neustavljiv stroj, ki nas uspe prepričati, da je vse OK, dokler kupujemo, kupujemo in kupujemo, še posebej, če nekaj diši ali je vsaj napisano, da je ekološko in bo rešilo vsa ta zahtevna vprašanja, ki se jih inertno poizkušamo izogibati še naprej. Moja generacija je zrasla v zelo viden prelom, iz še zelo neoporečnega okolja v močno oporečno. V Kostanjevici je bilo to zelo očitno s Krko, ki je sredi 70. let prejšnjega stoletja doživela prve precej izrazite polucije in nato vse bolj in bolj – zadnjih deset let morda se čuti napor, da bi se stanje ne videlo kot tako, morda celo izboljšalo, a bo za to potreben veliko bolj resen in pravi napor. Vsi, ki smo, recimo, stari čez 55 let, se še spomnimo, kakšna je bila čista Krka, in vemo, kako zelo je obremenjena zdaj. Mladi žal ne vedo več, kako je videti čista in res zdrava … Zadnjih 15 let spremljam še potok Studena, ob katerem je hiša mojih staršev v Kostanjevici, iz zelene studenčnice se spreminja v rjavo, včasih že kar odtočno strugo, pa teče komaj kilometer dolgo od izvira. Kljub temu da je dandanes mogoče, z doslednim ukrepanjem, v odtočnih in čistilnih sistemih, malih in velikih, tudi v kmetijstvu, vse to že uspešno preprečiti! Prišli smo do spoznanja, da so že v 30. letih 20. stoletja pozorno in odgovorno misleči, tako v Ameriki kot Evropi, misleci, inteligenca, tudi ne tako redki ekonomisti in kmetje, opozarjali na potrebo po skladnosti industrije in kmetijstva v smislu obremenjevanja in izčrpavanja okolja, ki so seveda bili močno preslišani, kot, recimo, John Steinbeck v knjigi Sadovi jeze, ki je klasika književnosti iz leta 1939, ali Aldo Leopold – znanstvenik ter Bernard Charbonneau – pionir politične ekologije in še mnogi.
  Ta umetniška disciplina ali to polje obstaja že dolgo, pravzaprav že stoletje ter je hkrati polje sodobnosti in refleksije časa ter vsega, kar se v času odvija. A doslej je delovalo v zelo neenakih pogojih dela kot ostale umetniške zvrsti, predvsem v smislu nestabilnega sofinanciranja in infrastrukturnih pogojev. Ustvarjalnost, ki vključuje tudi sodobni ples, je v svetu zelo vidna in prodorna v polju umetnosti in tudi tu imamo odlične avtorje ter avtorice, ki pa še vedno ne dostopajo do normalnih pogojev dela in tudi do širše publike prav zaradi pomanjkanja sistema ali sistemov, ki to omogočajo. Sodobni ples ima tudi izjemno veliko odvodov v smislu umetnosti in terapije, somatskih praks za mlade in starejše ter gibalno ali drugače ovirane posameznice/ke, kar tovrstna institucija lahko uspešno posreduje in razvija širom prostora, v katerem deluje. Širša javnost je enostavno prikrajšana za to, kar obstaja in je kvalitetno, če je ne doseže.
  Kar precej smo povezani, če le imam čas, sem tam, zlasti poleti sploh. Še vedno iščemo prihodnost za to nekdanje gostilniško poslopje, ki je po dolgi denacionalizacijski kalvariji le bilo vrnjeno in v njem že več kot 20 let delujejo kostanjeviška godba in mladi glasbeniki, pa še kaj, za kar društva nimajo drugega prostora, čeprav je poslopje že nujno potrebno obnove in zaščite. Iščemo sredstva, evropske razpise v tej smeri. Spodbudna sta vsekakor dogajanje in razvoj Galerije Božidar Jakac, ki se z Goranom Milovanovićem zelo razpira tudi vsem poljem in publikam sodobne umetnosti doma in mednarodno. Nastal je nov poletni festival FKK, knjižnica je tudi dragocenost, čeprav nujno potrebuje nove prostore. Domačini, ki jih poznam, so prav tako navezani na Krko, mostove, bregove Krke, ki jim zdaj vedno bolj grozi nekakšno mehansko preoblikovanje kot poplavno-varnostni ukrepi, a hkrati z njimi izginjajo prav te edinstvene in občutljive konture bregov in dostopov do Krke, konture tudi razlivnih površin, kakor so jih skozi stoletja oblikovali reka in domačini s svojimi vrtovi, dostopi, čolnarjenjem, kopanjem, ribolovom … Res gre tu za delikatno vprašanje, saj Kostanjevica brez teh svojih naravnih kontur, polj in vrtov okoli rečnih in potočnih strug lahko povsem izgubi svoj čar. Kako jih zavarovati kot naravno in kulturno dediščino ter jih v tem smislu zaščititi in vzdrževati še naprej v dialogu s strokami in domačini? Zaenkrat še pogrešamo tovrstno pozornost, domačini se bojimo strojev, ki spreminjajo brežine, in najlepše, kar lahko ta otok in bregovi na obeh straneh nudijo, izginja! Tudi sami smo na novo ogroženi z dvigom brega pritoka Studene do te mere, da zdaj poplavlja bolj vrt in poslopje namesto prej izjemno idilične poplavne nižine nasproti nas, ki je grdo zasuta. Takih naravnih in kulturnih posebnosti, kot je Kostanjevica, ni nikjer, zato si gotovo zasluži posebno obravnavo in ohranitev svojih delikatnih, a enkratnih naravnih in kulturnih značilnosti v celoti.

Sicer tudi v drugih mestih, tudi v Ljubljani, izginja nekakšno mestno življenje. Kostanjevica je živela kot mesto (sredi prečudovitega parka sicer – obratno kot drugje, kjer živijo parki sredi mesta) s trgovinami, gostilnami (tudi naša je bila del tega), pošto, postajo, trgom, trafiko in kinom, kulturnim domom, šolo, galerijo z vaščani in meščani, ko sem odraščala in še lep čas zatem. Pristoji ji tako življenje in upam, da bo nekako ponovno tako zaživela in da ne bomo oz. bodo pustili ali popustili glede ohranjanja in vzpostavljanja res vseh njenih občutljivih okoljskih dragocenosti.

Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje