Misijonar med Indijanci Ludvik Pernišek odslej tudi v knjigi

Ob 70-letnici smrti misijonarja salezijanca Ludvika Perniška (1891–1953) so v njegov spomin pripravili zajetno knjigo, ki so jo predstavili 10. decembra 2023 v domači župnijski cerkvi v Svibnem po maši, ki jo je daroval upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar, tudi salezijanec. Knjiga je sicer izšla v času slovenskega knjižnega sejma ravno na dan Rudolfa Maistra (23. 11. 2023).

Publikacijo z naslovom Ludvik Pernišek, misijonar med Indijanci, Župnijski urad Svibno, 2023, je uredil novinar časopisa Družina Jože Potrpin, Perniškov življenjepis je prispeval zgodovinar, arhivar in teolog dr. Bogdan Kolar, precej gradiva pa je zbral domači svibenski župnik Janez Jasenc.

Ludvik Pernišek se je rodil 3. 9. 1891 na Jagnjenici (župnija Svibno, občina Radeče), umrl pa v Argentini 14. marca 1953.
V njem je tlela želja, da bi bil misijonar, zato je leta 1909 prišel na salezijanski zavod na ljubljanskem Rakovniku in kmalu vstopil v noviciat na Radni (ki je bil tedaj v gradiču Teriška vas, kasneje je to bilo upravno poslopje tovarne Jutranjka, sedaj podjetje Siliko), po letu dni se je vrnil na Rakovnik in opravljal zadolžitve zakristana. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican in vključen v vojaške enote na Karpatih in nato ob Soči. Po vojni se je spet podal na Radno z željo, da postane duhovnik, zato so ga poslali v Veržej na gimnazijo, noviciat pa je opravil na Poljskem v zavodu Klecza Dolna. Višjo gimnazijo je končal na Radni.

Želja, da bi postal misijonar, se je Ludviku izpolnila leta 1925, ko je z večjo misijonarsko skupino odšel v argentinsko Patagonijo, da bi se še v času študija teologije naučil jezika in se seznanil s krajevnimi razmerami. V letu 1930 je bil posvečen v duhovnika, novo mašo je ponovil še 21. julija 1931 v domači cerkvi v Svibnem. To je bil njegov edini obisk domovine po posvetitvi. Po vrnitvi je v letu 1933 postal pravi misijonar v pokrajini Cordilleras, njegova župnija je bila velika kot cela Kranjska. O njem so v argentinskem Zborniku Svobodne Slovenije zapisali: »Po predgorjih mogočnih Kordiljer je začel z misijonskimi potovanji meseca oktobra vsako leto. Potoval je iz naselja v naselje do meseca aprila. Samo tisti, ki pozna razsežnost tamkajšnjega andskega gorovja, si more predstavljati razdalje in težave teh misijonskih potovanj. V teh šestih mesecih je redka prikazen potujočega misijonarja, ali kakor so mu domačini rekli "gauchicleriga", razširjala svoj blagoslov in varstvo med redkimi prebivalci planinskih pašnikov in kamenitih pustinj. Do 2000 km je na taki misijonski poti prejezdaril in prehodil in na takih potovanjih je krstil do 1900 novih kristjanov, uredil lepo število zakonov, blagoslavljal domove, pridigal, pripravil bolnike in starčke za srečno smrt, poravnaval stare spore med družinami in vasmi, branil brezpravne Indijance pred objestnimi mogotci, ki so si krivično prisvajali njihovo zemljo in njena bogastva ter njihove pašnike. Poiskal je skrite evropske emigrante in jih pripravil, da so po dolgih letih uredili svoje skrite račune z Bogom. V občevanju z ljudmi je bil rahločuten, prijazen, preprost. V nikogar ni silil, tako da mu nikjer in nikdar niso bila vrata zaprta.«

Dr. Kolar je zapisal, da je za domačine bil 'padre Ludovico' (oče Ludvik). In takšen naslov je povsem zadoščal, da je prišla pošta do njega.Med Indijanci plemena Mapuče je spoznal tudi Janeza Benigarja, inženirja, ki se je priženil v njihovo okolje in kot antropolog proučeval araukansko narečje in narodopisje. Njegova mati je bila iz Radeč, v Radečah pa so v še obstoječem grobu pokopani oče, mačeha in sestra. Ob Perniškovi smrti so v reviji Duhovno življenje zapisali: "Ludovika, ki je večji del leta indijanski misijonar, so poznali vsi, indijanski Araukanci in beli ljudje. Tiste tedne pa, ko je doma, posveti velik del svojega dela rožicam in vrtu, gospodinjstvu in gospodarstvu kot praktičen Kranjec, ki vse ve in zna od kovaškega in kolarskega dela. … Njihova kapelica je kaj skromna, toda prelepa in snažna. Tudi to je zasluga gospoda Ludvika, ki je sam preslikal in prebarval stene in svetnike, okusno preuredil notranjost kapele in s svojo ljubeznivostjo dosegel od dobrih ljudi tudi denar za nabavo novih potrebščin.«

Ob novembrskem obisku misijonarja Pedra Opeke je rektor katoliškega doma prosvete v Tinjah na Koroškem Jože Kopeinig povzel, da so misijonarji »garači, ponos in ambasadorji slovenskega naroda.« Vse to velja tudi za misijonarja Ludvika Perniška, ki se je razdajal v svoji župniji v argentinskih divjih pokrajinah Patagonije. Z delom in usodo misijonarja Perniška se je mogoče seznaniti v knjigi, ki jo lahko nabavite pri uredniku Jožetu Potrpinu ali pri Župnijskem uradu Svibno na Jagnjenici (031 885-718).

Drago Samec, foto: Jože Potrpin, Družina