Moja brazgotina, moje življenje

V Zdravstvenem domu Sevnica je v galeriji Esculap, ki je del hodnikov, na ogled fotografska razstava »Moja brazgotina, moje življenje« priznanega sevniškega fotografa Mirana Juršiča, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Ta je v sodelovanju z zavodom Slovenija Transplant in Slovenskim društvom Transplant naredil izjemne umetniške fotografije teles pacientk in pacientov, ki so po presaditvi notranjih organov dobili novo življenjsko priložnost, čeprav z vidnimi brazgotinami.

Fotografije so precej zatemnjene, ob njih pa je krajša osebna izpoved fotografiranih oseb. Razlog, da so fotografije zatemnjene, je po Juršičevih besedah preprost: »Če želimo nekaj izpostaviti, moramo vse ostalo malce zakriti, zatemniti. Bistvo te razstave sta portretiranec in njegova brazgotina, zato sem želel usmeriti gledalčev pogled prav tja. Zaradi tega sem ozadje pustil v črnini, portretiranca malenkost osvetlil, brazgotino pa izpostavil z ločenim modrim snopom svetlobe. S tako postavljenim konceptom sem lahko prilagajal osvetljenost portretiranca tudi glede na njegovo sramežljivost, brazgotino pa kar se da izpostavil in tako ohranil rdečo oziramo modro nit skozi celotno serijo fotografij.«

BRAZGOTINA, KI POMENI ŽIVLJENJE

Ena izmed tistih, ki živi s presajenimi jetri neznanega darovalca, je Nina Žitek, ena od enajstih članic in članov Slovenskega društva Transplant, ki so pogumno odvrgli oblačila, stopili pred fotografski objektiv in pokazali svoje brazgotine, nastale po presaditvi jeter, srca, ledvic ali pljuč. »Vemo, kako dragocene so izkušnje vseh nas, ki smo že prehodili to pot – od priprav na transplantacijo in čakanja na organ do rehabilitacije po presaditvi. Te naše izkušnje, te naše zgodbe delimo naprej, da podpremo moč tistih, ki se srečujejo s presaditvijo organa. Morda ravno čakajo na klic, ki je priložnost za novo življenje. Sami smo nekoč potrebovali ob sebi ljudi, ki so nas skozi lastno izkušnjo opolnomočili, da nam je bilo lažje preživeti to zahtevno pot. Naše poslanstvo je, da glasno delimo svojo zgodbo, in če je potrebno, tudi odvržemo oblačila in pokažemo brazgotino. Ta brazgotina pomeni življenje. Ta naša najdaljša zašita črta nas ohranja pri življenju – vse nas, ki imamo presajen organ. Brazgotina, ki smo jo izpostavili, je zgodba o strahu, o žalosti, o razočaranju, o jezi, a hkrati je tudi zgodba o pogumu, o upanju, o bitki za življenje in veliki želji po življenju. Neizmerno smo hvaležni, da živimo; živimo pa zato, ker se je nekdo opredelil za darovalca ali pa so to storili svojci ob njegovi smrti. Del nekoga, čigar življenje se je zaključilo, živi v nas ...« je dejala na odprtju razstave hvaležna prejemnica darovanega organa, ki ji omogoča, da še vedno živi. »Presaditev jeter je bila zame nova pot v življenje. Pred tem sem imela nešteto vprašanj, dvomov, strahov. Bala sem se, da sama ne bom zmogla sprejeti tujih jeter. Strahovi so izginili v hipu, ko sem po transplantaciji odprla oči in začutila, da živim. Veliko ljudi v tem trenutku čaka na klic, ki jim bo spremenil življenje; klic, ki jih bo odrešil negotovosti in strahu ter jim omogočil kakovostnejše življenje s presajenim organom. Brez darovanja, brez darovanih organov to ni možno. Naj vsak, ki čaka na nov organ, dobi priložnost, da bo lahko še naprej slavil svoje življenje. Vsem nam pa želim, da ostanemo zdravi,« je zaključila splet misli, ki so prebujale mnogo različnih občutij in čustev o pomenu življenja, zdravja, pomoči …

Smilja Radi

Članek je objavljen na tematskih straneh Zdravi in vitalni v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 30. marca 2023.

#povezujemoposavje