Narečja se spreminjajo, a ne izginjajo

Izredna profesorica za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru dr. Melita Zemljak Jontes v pogovoru osvetljuje pogled na bogastvo slovenskih narečij in njihovo rabo v medijih, na radiu in televiziji. Med študijem je pozornost namenjala tudi posavskim govorom, saj je odraščala v Sevnici.

Kako pomembno je, da človek pozna in ohranja narečje svojega okolja?
Vsi se rodimo v jezikovno okolje, ki nas, v to sem prepričana, zaznamuje za vse življenje, zato je zelo pomembno, da se svojega, tudi jezikovnega doma zavedamo, ga poznamo in ga ohranjamo, prav tako kot to počnemo z vsem drugim nefizičnim in fizičnim domačim, v kar se rodimo. Claude Levi Strauss, francoski etnolog, antropolog, sociolog in filozof, eden vodilnih evropskih strukturalistov 20. stoletja, je zapisal, da je jezik proizvod kulture, del kulture in tudi pogoj kulture. Je torej neločljivo povezan z vsem, kar pravzaprav smo.

Rodimo se v izoblikovan in funkcionalen jezik, tj. v jezik skupnosti, ki ga vsak njen član, vsaka njena članica pomaga soustvarjati, ga spreminja, opušča katere njegove dele, ki nimajo več svoje funkcije, kot na primer besedje za dele lesenega voza, ker ga danes pač ne uporabljamo več, in v njegovo jedro sprejema novosti, za katere čuti, da jih jezik potrebuje. Na primer nove besede odmestiti (računalniški program), kolopark (angl. pumptrack), drugačne pomene že obstoječih besed, kot je kartica v pomenu razglednica, pa še telefonska, zvočna, bančna, kartica zaupanja itd.

Naš skupni jezik torej živi svoje življenje in, kot je nekoč zapisala dr. Ada Vidovič Muha, so zanj potrebne minimalne družbene okoliščine, saj gre za jezik subjekta (še) žive jezikovne skupnosti. Te družbene okoliščine vplivajo na njegov nenehen razvoj. Pa vendarle se mora vsak od nas najprej tega jezika naučiti, torej se kot posameznik uči jezika skupnosti.

Potem pa nanj tudi vpliva, mar ne?
Seveda. Vsak posameznik se mora najprej jezika skuposti tudi naučiti kot svoj prvi, materni jezik. Dr. Jože Toporišič je v Slovenski slovnici materni jezik označil kot tisti začetni, prvi jezik, ki se ga otrok nauči od svoje matere, tj. od govornega okolja, s katerim je v stiku, ko se jezika uči nekako nagonsko, kot se je izrazil. Vsaka družina to doživlja pri odraščanju svojih otrok. In vsaka družina se kdaj znajde v situaciji, ko so njihovi otroci v jezikovnem razvoju hote ali nehote primerjani z drugimi, češ, kaj vse že zna izgovoriti, koliko razume ipd. Tudi v slovenskem prostoru so na podlagi številnih empiričnih raziskav, ne le s področja psihologije, ampak tudi s področja jezikoslovja – mimogrede, med njimi je tudi kolegica dr. Simona Kranjc, po rodu iz sevniške občine – postavljene splošne značilnosti razvoja jezika otroka na t. i. mikroravni. Torej, kako poteka usvajanje jezika od prvih glasov, samoglasnikov in soglasnikov, njihovega povezovanja v dvoglasovne in večglasovne zveze, do tvorbe prvih besed, njihovega povezovanja v prve dvobesedne in večbesedne izjave s postopnim usvajanjem različnih vrst besed in njihovih funkcij v sporazumevanju. A kljub temu vsaka družina pri svojih otrocih ugotavlja, da je ta razvoj lahko tudi malce drugačen, pri nečem hitrejši, spet drugič počasnejši. Bolj kot se jezika (na)učimo, bolj smo vešči njegove uporabe, bolj samozavestni postajamo na primer pri tvorbi čisto novega izrazja, bolj vplivamo na jezik skupnosti. Vsaka družina ima v zvezi s tem kakšne hudomušne jezikovne zgodbice, ki postanejo del 'družinske folklore', kot radi rečemo.

Zdi se, da se v javnosti vedno znova razpravlja o tem, katerega jezika, katere zvrsti jezika, bi se morali 'bolj' naučiti kot maternega jezika: narečja ali knjižnega jezika. Kako je s tem?
Najprej moram izpostaviti, da se jezika, še posebej, če imamo v mislih slovenski jezik, najpogosteje učimo v narečju. Le redki so tisti, ki se rodijo v knjižni jezik, ker ga npr. med seboj uporabljajo starši in ga nato tudi z otroki uporabljajo v vseh okoliščinah sporazumevanja. Jezik, ki ga uporabljamo, postane pomemben del otrokove osebne identitete, torej vsega tistega, kar ga kot osebo, individuuma resnično tudi določa. O tem je veliko pisala in govorila dr. Zinka Zorko, vodilna dialektologinja druge polovice 20. stoletja, ki je še posebej poudarjala, da se rodimo v narečje, da se knjižnega jezika šele učimo. Posebej je izpostavljala, kar je bilo prej skorajda nezaslišano, da ni lepo samo knjižno, ampak tudi narečno.

Včasih se je, predvidevam, v dobri veri, da bi se mladi v šoli čim prej in čim bolje naučili knjižne norme, poudarjalo, da je treba govoriti lepó, in se s tem mislilo, da je treba govoriti knjižno. Tako se je neknjižne zvrsti jezika – pri tem govorimo o narečnih skupinah, nadnarečjih oz. pokrajinskih pogovornih jezikih, tj. govorih večjih pokrajinskih središč, narečjih in najmanjših narečnih enotah, krajevnih govorih – torej (ne)hote že čisto z vidika tvorbe besede, ne plus knjižen, postavilo v nepriviligiran, manj vreden položaj. Pri tvorbi besed namreč tisti ne običajno pomeni nekaj negativnega, slabega, nasprotnega. Na primer lep – nelep, vesel – nevesel, močen – nemočen. Vendar: neknjižni materni jezik je z bogastvom vseh svojih značilnosti, z vso pretanjeno in skozi rodove oblikovano strukturo visoko funkcionalen jezik, s katerim je marsikdaj mogoče izraziti neprimerljivo več in bolje kot v knjižnem jeziku!

Strinjam se z dr. Vero Smole, ki poudarja, sta knjižni jezik in naravni narečni (krajevni) govor le dva enakovredna nasprotna pola istega jezika, med katerima je kot spirala množica različic pogovornega jezika. Od enega do drugega pola prehajamo vsak dan, saj govorimo drugače, če govorimo uradno v javnem položaju na občinski proslavi, ko urejamo zadeve v banki, ko srečamo svojega nadrejenega v službi ali ko ga srečamo na plaži, ko imamo v šoli govorni nastop ... Razlika je v tem, da gre na eni strani za naravno, organsko narečno obliko jezika, na drugi pa za normirano, neorgansko obliko jezika, ki je iz organske oblike tudi nastala.

O bogastvu narečnega v primerjavi s knjižnim jezikom, sploh v zadnjih skoraj tridesetih letih, je kot odgovor na to opazno negativno konotacijo nastalo tudi precej jezikoslovnih razprav, ki neknjižne zvrsti jezika postavljajo knjižnemu jeziku v bolj ali manj enakovreden položaj. Dragocena zbirka etnoloških zapisov je zbirka Glasovi, ki jo dolga leta ureja dr. Marija Stanonik. Gre za zbirko knjig zapisov posameznega geografskega območja, ki jih večinoma pripravljajo nejezikoslovci, pri zapisovanju glasov, besed tudi z nekaj strokovne pomoči jezikoslovcev, dialektologov. 19. knjigo z naslovom Vse sorte je že blou je leta 1999 za posavsko narečje pripravila Marija Krejan.

Vse to kaže, da ljudje močno občutimo ohranjanje narečja svojega okolja kot pomemben del naše celotne dediščine. Ker je torej materni jezik velike večine govorcev slovenskega jezika narečno, je še kako pomembno, da ga ne 'samo' uporabljamo, ampak obvladamo vse njegove razsežnosti, poznamo tudi njegove sistemske zakonitosti, tako kot jih moramo spoznati, ko se učimo knjižnega jezika. Za vsak krajevni govor, kot v dialektologiji imenujemo najmanjšo narečno enoto, bi namreč lahko zapisali tri normativne priročnike, kot so nujni in jih imamo tudi za knjižni jezik: slovnico, torej vsa slovnična pravila, ki jih v narčnem normirajo govorci sami, enojezični slovar, kot je za knjižni jezik Slovar slovenskega knjižnega jezika2, in pravopis, če bi narečno več tudi pisali, kot je za knjižni jezik Slovenski pravopis.

Se značilnosti slovenskih narečij izgubljajo ali se ohranjajo?
Rekla bi takole: določene značilnosti slovenskih narečij se izgubljajo, druge se vzpostavljajo na novo, skupno vsemu pa je, da se narečja pač spreminjajo, kakor se vseskozi spreminjajo vsi jeziki. Do sprememb prihaja na vseh jezikovnih ravninah: v glasovni podobi – kot smo na primer dialektologi ravno pred kratkim razpravljali o enem izmed koroških narečij – oblikoslovno npr. v katerih končnicah, v besedišču, kar pravzaprav najprej opazimo, in še bi lahko naštevala. Res je, da jezika naših babic in dedkov ni več, kot je bil, je pa jezik naših otrok in vnukov, ki je še kako živ, le malo drugačen je!

O izgubljanju ali ohranjanju značilnosti slovenskih narečij, tudi o tem, ali morda celo dolgoročno izumirajo, s študenti slovenisti, študentkami slovenistkami na mariborski Filozofski fakulteti kar pogosto razpravljamo. Zanimivo je opazovati, kako raznolika so lahko njihova mnenja, večinoma pa vidim, da, sploh zadnje generacije, na narečno gledajo kot na vrednoto, na del identitete, ki se sicer spreminja, ker se pač izražajo drugače kot dedki in babice, a sami lastne govorice ne zazanavajo kot 'manj' narečne, tudi ko razmišljajo o njeni rabi na različnih jezikovnih ravninah. Ravno o tem smo pri enem izmed predmetov kar burno razpravljali. In takih razprav sem vesela, ker to pomeni, da jezik, tudi narečno, med mladimi živi in jim je zanj mar. Tudi za zaključna, magistrska dela na temo dialektologije, tudi sociolingvistično obarvana, je med študentkami in študenti vedno veliko zanimanja. Lahko gre za klasične dialektološke raziskave, ki pomagajo razreševati dileme narečne rabe ali preprosto preučiti tista narečna področja, ki še niso bila raziskana, hkrati pa so to običajno domači kraji naših študentk in študentov, s katerimi se čutijo seveda še posebej povezane, povezani, kot tudi sociolingvistične raziskave, ki narečno rabo postavljajo v širši kontekst.

Po vzoru tovrstnih raziskav dr. Maje Bitenc z ljubljanske Filozofske fakultete je naša študentka Katja Kotnik opravila raziskavo variantnosti govorjene slovenščine pri geografsko mobilnih mladih govorcih, govorkah izbranega koroškega narečja z njihovimi strategijami govornega obnašanja, pri čemer je ugotavljala povezave med idiolektom ter identiteto, mobilnostjo, prestižnostjo in izkušnjami z rabo lastne govorne varietete v različnih okoliščinah. Študija primera je jasno pokazala, da posameznik ne uporablja 'zgolj' knjižnega oz. neknjižnega jezika, ampak gre za širšo variantnost govora glede na socialnopsihološke dejavnike, tudi v povezavi z regionalnim karakterjem.

Govorili ste o tem, kako o razmerju knjižno – neknjižno razmišljajo študenti, študentke; kako je s tem v osnovni in srednji šoli?
Šola je ključni dejavnik ohranjanja in razvoja jezikovne identitete, navzven vidne predvsem nacionalne, ki se kaže v obvladovanju knjižne norme. Dejstvo pa je, da obvladovanje knjižne norme temelji na obvladovanju maternega jezika, kot že rečeno, običajno neknjižnega govora. Odrasel posameznik naj bil po koncu šolanja zmožen ustrezno komunicirati v vseh govornih položajih in v vseh jezikovnih zvrsteh, ne samo v knjižnem jeziku, prilagajanja spremembam v jeziku, novim sporazumevalnim potrebam. Tovrstno zavedanje je v šoli še posebej izpostavljeno na predmetnem področju slovenščine, je pa nujno potrebno medpredmetno povezovanje z vsemi predmetnimi področji, saj gre posredno ali pa tudi čisto neposredno za jezikovnokulturno vzgajanje, oblikovanje jezikovne zavesti posameznika in narodne/nacionalne skupine.

Zapis velike začetnice v krajevnem poimenovanju Dolenji Boštanj je pač isti na glede na to, ali ga zapisujemo pri slovenščini, geografiji, zgodovini ali matematiki. V slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu je ta sistematičnost zastavljena od vrtca, še posebej pa od vstopa v osnovno šolo, in je zapisana (s tem tudi uzakonjeno) v učnih načrtih. Pri tem naj bi temeljila med drugim tudi na načelu naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učečih se, kot je zapisal že dr. France Žagar.

S kolegico dr. Simono Pulko se v zadnjih dvajsetih letih med drugim ukvarjava ravno s tovrstnimi vprašanji. Narečno se pogosto uporablja ne zgolj v domačem, zasebnem okolju, ampak tudi v umetnostnih besedilih, v filmu, gledališču, v poeziji, tudi uglasbeni, in na spletu. Avtorje in dela sama lahko mlademu bralcu/gledalcu/poslušalcu skozi učne načrte približamo kot pokrajinske avtorje, ki živijo ali so živeli v njihovem domačem okolju, in s tem čisto naravno vključujemo narečno v sam pouk. Opazimo lahko, da v umetnostnih besedilih narečno pogosto prevzema vlogo umetnostnega jezika. Vloga narečnega kot nosilca umetniškega izraza se lahko pojavi bodisi na ključnih mestih v besedilu (npr. ekspresivna moč besede pobič v Vorančevih Solzicah, ko mati spozna sinovo žrtev premaganega strahu, ki je knjižna beseda nikoli ne bi (z)mogla), bodisi s pomenskimi širitvami ali z različicami knjižnega enopomenskega izraza (Miško Kranjec npr. piše o tem, da ptice piskajo, črčkajo, hepajo, štorklje klopotajo, čajce kričijo, kobilarji se derejo, vrabec črika; za knjižni jezik je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika zapisano zgolj, da ptice čivkajo, pojejo, vreščijo).

Z dr. Alenko Valh Lopert sva npr. raziskovali vlogo narečnega primerjalno med umetnostnima besediloma Ivana Potrča in postavitvijo besedil v filmski jezik, kjer je jezik (lahko) še posebej problematičen, če narečno ne odraža vseh značilnosti filmskega lika, gledalci pa to takoj opazimo; oboje je dragoceno tudi za šolsko rabo. Podobno je tudi v animiranih filmih (npr. v Avtomobilih), kjer so posamezni liki zaznamovani tudi z različno narečno podstavo (z rabo npr. štajerskih, dolenjskih, primorskih in drugih narečnih govorov).

Prav je, da je po osamosvojitvi Slovenije zaradi občutka neogroženosti slovenskega jezika prišlo tudi do revitalizacije narečnega, moramo pa biti pozorni, da takšne sproščenosti v izražanju vendarle ni preveč, saj lahko vodi tudi v popolno nasprotje, tj. v banalizacijo narečnega.

Pri vsem tem je seveda zelo pomembno vedeti, kako neknjižno in knjižno uporabljajo mladi in kakšen odnos imajo do zvrsti jezika, da jih lahko ustrezno tudi usmerjamo. Pred dobrimi desetimi leti sva z dr. Simono Pulko v monografiji Slovensko ali knjižno – kako je prav? objavili rezultate raziskave rabe socialnih zvrsti jezika na vzorcu skoraj tisoč anketiranih osnovnošolcev.

Rezultati so pokazali marsikaj zanimivega: učenci, učenke doma najpogosteje govorijo krajevni narečni govor; s sokrajani (nevrstniki) govorijo predvsem narečno; s sokrajani (vrstniki) govorijo predvsem narečno, včasih tudi sleng; pri urah slovenščine najpogosteje govorijo knjižno ali pa se kaže težnja k približevanju h knjižni izreki; v šoli pri urah drugih predmetov precej izenačeno uporabljajo knjižni jezik in nadnarečno obliko govora, ki se približuje knjižni izreki; v šoli s svojimi sošolci, sošolkami in z vrstniki, vrstnicami najpogosteje govorijo v slengu; z drugimi zaposlenimi na šoli najpogosteje težijo k rabi knjižnega govora. Izpostavljava, da mladi v veliki večini menijo, da svoj krajevni govor obvladajo dobro ali zelo dobro, do svojega govora imajo pozitiven odnos, še več, nanj so ponosni in ga radi uporabljajo. In dokler je tako, sem nam tudi za narečno ni bati.

Opažate razlike med govorom na nacionalnih in lokalnih radijskih postajah? Zdi se, da na lokalnih radijskih postajah v govoru prevladuje več narečnih značilnosti.
Seveda razlike med govorom na nacionalnih in lokalnih radijskih postajah so, in prav je tako, tudi poslanstvo enih in drugih je v veliki meri drugačno. Nujna pa je vloga nacionalne RTV Slovenija, ki je tudi zakonsko zavezana k ohranjanju in dvigu jezikovne kulture. Zato je zelo pomembno, da nacionalna RTV ostane nacionalna, saj ohranja in goji knjižno socialno zvrst jezika, ki je za Slovence še kako pomembna kot povezovalni jezik, torej uradni jezik države, jezik. Seveda pa to ne pomeni, da neknjižnega, narečnega na nacionalni RTV ne sme biti, saj so tudi oddaje zelo različne. V razvedrilnih oddajah je rahljanje zborne norme v določeno stopnjo pogovornosti nujno, pri intervjujih na terenu je pravzaprav nesmiselno pričakovati, da bodo intervjuvanci (vedno) govorili knjižno, sploh če gre za poročanje o kakšnih naravnih nesrečah, kjer so prisotna tudi čustva.

Pred leti sem med študenti, študentkami slovenistike v Mariboru izvedla raziskavo o socialnozvrstni jezikovni zastopanosti na RTV Slovenija glede na vrsto oddaj, v katerih se pojavlja. Menili so, da je raba glede na vrsto oddaj večinoma ustrezna, poudarjajo pa velik pomen rabe knjižnega jezika, sploh v povezavi z nacionalno identiteto.

O kulturi govora radijskih postaj v Mariboru, tudi primerjalno med nacionalno postajo in regionalnimi postajami, se poglobljeno ukvarja jezikoslovka dr. Alenka Valh Lopert. Ugotavlja na primer, da tudi poklicni govorci na Radiu Maribor, čeprav knjižno normo obvladajo in bi jo morali tudi gojiti in širiti med svoje poslušalce, v pogovornih oddajah preklapljajo iz knjižnega jezika v neknjižnega.

Menite, da poslušalke in poslušalci bolj cenijo pravilno rabo slovenskega knjižnega jezika ali jih bolj pritegne sproščen, domač govor?
Eno in drugo, odvisno od tega, kaj želijo poslušati, kdaj, v katerih okoliščinah. Morda se na poti domov po napornem delu v službi želijo sprostiti, tako da raje poslušajo 'domač', njim bližji govor, ki ob poslušanju ne zahteva toliko truda. Ni pa nujno, da je sproščen govor le domači, narečni govor; tudi knjižni govor je pravzaprav lahko sproščen, vsaj v splošni (še knjižni) pogovorni različici. Je pa res, da je poslušalcem in poslušalkam mar, kakšen govor se uporablja. Če jim ne bi bilo, ne bi obstajala npr. skupine na Facebooku o rabi slovenščine, o napakah v slovenščini, o rabi dvojine, o štajerskem árgu, ne bi bilo radijskih oddaj o jeziku, na primer pred časom Al' prav se reče na Radiu Maribor, ne bi obstajale jezikovne in terminološke svetovalnice, na primer na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ne bi bilo priročnikov, kot je Tako je bolje ustvarjalk na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, podkastov o jeziku na MMC RTV Slovenija ...

Kakšen je vaš nasvet glede rabe narečja v javnem medijskem prostoru?
Ključni se mi zdita upoštevanje okoliščin rabe jezika in še posebej spoštovanje sogovorca, sogovorke, tudi jezikovno, še posebej takrat, ko ne gre za pogovorne oddaje, ko odgovora 'v etru' ni. Temu ustrezno je treba z občutkom izbrati stopnjo knjižnega ali neknjižnega jezika in se tako premišljeno približati prejemnikom sporočila. Da pa je to mogoče doseči, je treba dodobra obvladati tako neknjižni kot knjižni jezikovni sistem; le tako lahko bogato krmarimo v celotnem jezikovnem sistemu slovenskega jezika.

Smilja Radi, foto: L. Motore, osebni arhiv M. Zemljak Jontes

Del pogovora je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 11. junija 2026.