Časopis za pokrajino Posavje
20.05.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Nekoč biser, danes podrtija

Objavljeno: Petek, 05.02.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
srajbarski turn (44)

Šrajbarski turn ima bogato zgodovino – se mu končno obeta tudi svetlejša prihodnost?

Leskovški grad Šrajbarski turn je še en del arhitekturne dediščine, ki ga država kot lastnica prepušča nezadržnemu propadanju. Njegova obnova je bila predvidena po dogovorjenem protokolu med Občino Krško in državo v letu 2008, a ga tedaj ni želel podpisati minister Vasko Simoniti, ki kulturni resor vodi tudi v tem mandatu.


Gospostvo in grad, prvotno imenovana Burg zum Hard, zatem Turn am Hart, naj bi datirala iz leta 1445. Medtem ko prvi lastnik ni znan, prvi zapisi iz 16. st. navajajo kot lastnika Janeza Krstnika Valvasorja, ki je brez naslednikov grad zapustil nečakom, baronom Mosconom. Ti so imeli grad v posesti do leta 1653, ko so ga prodali plemiški rodbini Auersperg, katere osem rodov je imelo grad v posesti kar 250 let. Iz obdobja lastnika gradu Antona Aleksandra Auersperga, bolj znanega pod pesniškim psevdonimom Anastastasius Grün, se je gradu iz nemške besede ’schreiben’ (pisanje) oprijel naziv Šrajbarski turn. Dokončno je poimenovanje gradu zakoličil eden njegovih zadnjih lastnikov, pisatelj Friderik Gagern, ki je grad prevzel po 1. sv. vojni. V vmesnem obdobju so bili lastniki gradu še posestnika Karl Kotnik in Jože Lenarčič med leti 1903 in 1910 ter zatem do Gagerna še Hrvatsko-Slavonska banka. Zaradi dolgov, ki sta jih po Gagernovem odhodu na Dunaj ustvarili njegova soproga grofica Adaška Lepel in njuna hči Ruth, je grad prešel v last njunemu posojilodajalcu dr. Ferdinandu Trenzu, njegova sinova pa sta grad po 2. sv. vojni prepustila Občinskemu ljudskemu odboru Krško. Zemljišče gradu je leta 1964 uradno postalo družbena lastnina, tri leta kasneje pa je bilo za imetnika pravice uporabe obgrajskega zemljišča vpisano podjetje Agrokombinat Krško. Z odlokom o razglasitvi območja Šrajbarski turn za kulturni spomenik državnega pomena je leta 1999 grad, ki sicer ni zapadel pod denacionalizacijski postopek, prešel v lastništvo države in v njenem imenu Ministrstva za kulturo.

Veš, minister, svoj dolg?

Skozi desetletja pred tem so grajski prostori služili za bivalne enote socialnim upravičencem, zato je občina med leti 1980 in 1999 na objektu kot neformalni upravljavec financirala zgolj nujna vzdrževalna dela, ki so v propadajočem objektu zagotavljala vsaj minimalne pogoje bivanja. Medtem so stanovalci nenadzorovano z raznimi posegi in prostorskimi prilagoditvami dodobra uničili pomembne elemente arhitekturne in kulturne dediščine. Po načrtih o investicijskih vlaganjih države bi moralo Ministrstvo za kulturo leta 2003 po opravljenem posnetku gradu, njegove konstrukcije ter izdelani dokumentaciji pričeti z obnovo gradu, v sklopu katere je bila v njem predvidena ureditev prostorov za izobraževalne, kulturne, razstavne, gostinske ter gospodarske dejavnosti, a do nje brez kakršne koli obrazložitve ni prišlo. Do naslednje namere za obnovo, ki se je prav tako izjalovila, je prišlo leta 2007, ko je Občina Krško obnovo gradu Šrajbarski turn uvrstila v enega izmed sklenjenim protokolov z državo na račun umeščanja odlagališča NSRAO na območju Vrbine. Poleg Občine Krško so bili tedaj podpisniki protokola, ki se naj bi realiziral v začetku leta 2008, še Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO), ministrstvo za gospodarstvo ter ministrstvo za kulturo oz. v njegovem imenu tedanji, pa tudi aktualni minister dr. Vasko Simoniti, ki protokola ni hotel podpisati kot edini izmed sopodpisnikov protokola. In to kljub sklepu vlade, da se ta podpiše in zagotovi v proračunu od pet do šest milijonov evrov sredstev, kolikor bi po tedanjih ocenah znašala obnova gradu. Po 1. členu protokola naj bi bila obnova gradu vključena v dejavnost ministrstva za kulturo na področju obnove državnih spomenikov, za katere je bilo v tedanji finančni perspektivi mogoče pridobiti znaten delež sredstev sofinanciranja iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, pojasnjujejo na Občini Krško. V ta namen so na občini pripravili tudi celovit vsebinski program gradu po njegovi obnovi, opredeljen v 3. členu navedenega protokola, po katerem bi bil v gradu sedež (ARAO), poleg tega pa še informacijski center, več razstavnih prostorov, prostori za gostinsko-hotelske storitve, za izvedbo seminarjev, konferenc ter drugo turistično ponudbo. Medtem je bila naloga ministrstva za kulturo, da po podpisu pripravi postopke za obnovo, prijavo za evropska sredstva ter v nadaljevanju realizira obnovo.

srajbarski turn (55)

Stanovalci gradu so ga skozi desetletja z raznimi posegi dodobra uničili.

V pričakovanju podpisa in izvedbe protokola je Občina Krško iz gradu izselila vse družine – skupno naj bi šlo za 20 stanovalcev – in jim zagotovila neprofitna stanovanja, sama pa, v obnovi spomenikov kulturne dediščine s pomočjo črpanja sredstev iz evropskih skladov naklonjenemu obdobju, pričela z obnovo gradu Rajhenburg, ki jo je v letu 2012 tudi uspešno zaključila. Ker rajhenburški grad ter še nekaj obnovljenih objektov v starem mestnem jedru Krškega z vidika vzdrževanja predstavljajo občini kar zajeten zalogaj, ta ni zainteresirana za prenos lastništva Šrajbarskega turna z države na lokalno skupnost. Ne nazadnje tudi zaradi tega ne, kakor pravijo na občini, ker bi pričakovali, »glede na to, da država na našem območju načrtuje vedno nove državne prostorske načrte, da se bo ob umeščanju večjih, za državo pomembnih in strateških objektov, držala dogovorov z lokalno skupnostjo,« ne pa da ostaja po skoraj 13 letih protokol, ki ga nobena vlada do sedaj še ni razveljavila, nepodpisan. Ministrstvo za kulturo je Šrajbarski turn sicer že trikrat uvrstilo na listo za prodajo: v letu 2010 za 1,4 milijona evrov, dve leti kasneje za 1,27 milijona evrov, leta 2014 pa za izklicno ceno 510.000 evrov, k čemur bi moral kupec primakniti še davek za promet z nepremičninami. Vsem trem nameram o prodaji je Občina Krško nasprotovala. Po ovrednotenju kulturnih spomenikov iz leta 2009 je še vedno dopuščena možnost prodaje, vendar takšen postopek trenutno ni predviden, so nam sporočili iz kulturnega ministrstva. K temu so dodali, da je bilo v preteklih letih na objektu izvedenih nekaj manjših vzdrževalnih del, v letih 2022–2023 pa je predvidena sanacija strehe in strešne konstrukcije, za kar je bila novembra lani že sklenjena pogodba z izvajalcem.

Eden redkih gradov, ki bi se (skoraj) sam tržil

Naj na tem mestu omenimo, da je bil leta 2007 ob umestitvi gradu v protokol in posledično pričakovani obnovi za zapolnitev njegovih prostorskih kapacitet izkazan interes, ki je presegel vsa pričakovanja. Zavedajoč se zelo dobre in v vseh letnih časih lahko dostopne lege gradu, bližine državne meje, avtoceste, mesta in povezav do drugih turističnih znamenitosti in ponudnikov so tedaj interes za ureditev več deset nastanitvenih kapacitet v gradu izkazale Terme Olimia, Kmečka zadruga Krško pa za ureditev vinoteke. Kot nam je povedal zdajšnji direktor Jure Grubar, bi si v primeru obnove gradu vsekakor še vedno želeli biti eden izmed ponudnikov v njem. Še toliko bolj, ker imajo danes v kleti izdelano vizijo razvoja in trženja svoje posebne ponudbe vin, ki so jo, zasnovano prav na mitih in legendah iz Šrajbarskega turna, zasnovali na blagovni znamki Turn, kakor so poimenovali tudi lani poleti novourejen vinsko-gastronomski center v kleti.

V zvezi z gradom nerealizirani protokol pa dobiva toliko bolj ironičen prizvok ob dejstvu, da v krškem občinskem svetu na nezadržno propadanje grajskega poslopja že dva mandata vztrajno opozarja občinski svetnik Jože Olovec (nazadnje na januarski seji občinskega sveta), ki prihaja iz iste politične stranke kot minister Simoniti.

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v tiskani izdaji časopisa Posavski obzornik 4. februarja)

 
« Nazaj na seznam
»