Nevenka Flajs: Skrbi me, da ljudi kultura preprosto ne zanima več

Življenje Nevenke Flajs je kot vrtiljak, na katerem so sedeži namenjeni umetnosti, raziskovanju krajev in običajev. Njene slike, fotografije in potovanja so zgodbe, ki puščajo sledi. V domačem okolju številne ideje uresničuje tudi kot dolgoletna predsednica Društva Svoboda Krmelj.

Vaša ustvarjalna pot je povezana z grafičnim oblikovanjem, fotografijo in slikarstvom, kaj vas je pritegnilo k vsaki od njih?
Odraščala sem v naravnem okolju, v katerem mi je vsak letni čas ponudil mnogo različnih barvnih odtenkov in podob ter me navdihoval. Del tega sem želela deliti s svetom in najprej sem se poigravala z mislijo, da bi postala modna oblikovalka, a obrnilo se je drugače. Življenjska pot me je po zaključeni srednji tekstilni tehnični šoli v Celju odpeljala v Ljubljano, na naravoslovnotehniško fakulteto, na katedro za oblikovanje tekstilij in oblačil. Še pred zaključkom študija sem spoznavala delo v grafičnem podjetju, kjer sem se navdušila nad delom z vizualnimi mediji, zato sem se vpisala še na Fakulteto za dizajn. Na njej sem imela krasne predavatelje in zanimive predmete, tudi s področja slikarstva in fotografije. Zdi se mi, da sem na nek način oživela, našla svojo pot. Danes sem diplomirana inženirka konfekcijske tehnike in diplomirana dizajnerka. Dizajn, grafično oblikovanje, je postalo način mojega življenja. Kot oblikovalka vizualnih sporočil sem si skozi leta nabrala veliko izkušenj in znanj. Ob tem sta postali fotografiranje in fotografija moji stalni spremljevalki. Risanje je del mojega odraščanja. Kot otrok sem rada risala, a nikoli si nisem predstavljala, da bi se lahko iz tega razvilo kaj bolj resnega. Življenje pa piše nenavadne zgodbe in tako bom kmalu zaključila magistrski študij na Visoki šoli za risanje in slikanje.

Katere veščine so po vašem mnenju ključne za uspeh v grafičnem oblikovanju, katere so odlike dobrega izdelka, kot je, na primer, plakat?
Postopek je zanimiv, a ne najdem pravega izraza za to. Gre za skupek likovnih elementov, kot so barve, tipografija in kompozicija, ki morajo biti v ravnovesju. V grafičnem oblikovanju je pomemben občutek za estetiko, tehnično znanje in sposobnost pripovedovanja skozi vizualne elemente. Pomemben je tudi individualen pristop, s katerim lahko ustvarim inovativno oblikovanje, če želim, da izstopa. Dober plakat, na primer, mora najprej pritegniti pogled, nato jasno in hitro sporočiti bistvo informacije. Plakat je zgodba v sliki in besedi, s katero želi naročnik doseči čim širši krog ljudi, da se bodo udeležili nekega dogodka, prireditve. Je tiskan medij, ki ljudi nagovori, vabi, informira ali celo izziva, a slednji so redki, so pa seveda izzivalni plakati takoj opaženi.

Kako običajno poteka ustvarjalni proces od ideje do končnega izdelka; ali se kdaj spopadete z ustvarjalno blokado?
To ni delo, pri katerem bi preprosto tlesknil s prsti in je stvar narejena. Seveda pridejo dnevi, ko mi ne gre, ko ideje obmirujejo, roka zastane, oko ni zadovoljno z ničemer. Včasih ob katerem izmed naročil potrebujem nekaj časa za razmislek o tem, na kakšen način naj podam informacijo. Upoštevati moram tudi željo naročnika. V tem procesu je pomembno tudi, ali gre za tiskani ali digitalni medij. Popravek pri digitalnih izdelkih je enostavnejši kot pri tiskanih. Ustvarjalen proces je iskanje in pogosto je nepredvidljiv in prav v tem je njegov čar – nikoli ne veš, kaj točno bo nastalo.

Ste avtorica knjige Krmelj nekoč do danes, kjer se predstavite kot besedna ustvarjalka, fotografinja in oblikovalka. Kaj je bil največji izziv pri nastajanju tega knjižnega dela?
Nekega posebnega izziva pri nastajanju knjige 'Krmelj nekoč do danes' nisem občutila, saj sem imela pred tem že precej izkušenj z oblikovanjem drugih knjig. Pisno in slikovno gradivo sem načrtno zbirala daljše časovno obdobje, ob tem pa pripravljala tudi tematske razstave – ena pomembnejših je bila ob 110-letnici železnice, ki jo je Krmelj dobil leta 1908 zaradi takrat še delujočega rudnika. Danes na ta čas spominja restavrirana lokomotiva v središču kraja, rudnik pa je zaprt že več desetletij. Večino informacij za nastanek knjige sem črpala iz diplomske naloge domačega zgodovinarja Rada Kostrevca, veliko slikovnega gradiva so mi dali domačini in sevniški fotograf Ljubo Motore. Poseben trenutek je nastal, ko sem knjigo prvič prelistala, ko je še dišala po tiskarski barvi. Priznam, bila sem ponosna – knjiga je dokument nekega preteklega časa, ki se bo na ta način ohranil.

Kdaj ste se začeli intenzivneje posvečati fotografiji; kateri motivi vas najbolj privlačijo, zakaj?
S fotografiranjem sem se začela ukvarjati že v srednji šoli, a bolj resno sem se temu posvetila v času študija, ko sem dobila profesionalen fotoaparat. Težko pa odgovorim, kateri motivi me najbolj privlačijo. To je podobno, kot če bi me vprašali, katera je moja najljubša barva, ker me vsaka na svoj način privlači. In tako kot barve ima tudi vsak motiv svoj čar. Mika me portretna fotografija, a za kakovosten izdelek moraš imeti na voljo studio in vrhunsko opremo. Največ fotografij ustvarim na dogodkih, kjer lahko spontano ujamem ljudi v gibu, izrazu, pogledu. Uživam, ko uspem na fotografijo ujeti pristno čustvo ali gib – nekaj, kar se zgodi le za hip. Mnogo motivov najdem v naravi, med drugim tudi na krmeljskem bajerju, kjer zeleno gladino krasijo prekrasni cvetovi lokvanja. Za seboj imam že kar nekaj letov s helikopterjem, iz katerega sem delala neprecenljive posnetke pokrajine pod seboj. Rada se ukvarjam s fotografiranjem, to je kot voda, ki jo potrebujemo za življenje. Če se ukvarjaš s fotografijo, lahko prideš, kamor sicer ne bi, in srečaš ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli.

Vaša strast so koncertne fotografije; kako se pripravite nanje, imate kakšen poseben oseben pristop; potrebujete posebno dovoljenje?
Na koncert skoraj nikoli ne grem brez fotoaparata. Posebnih priprav običajno nimam – najpomembneje je, da imam dovolj časa, da se lahko prepustim vzdušju, ki ga ustvarita glasba in svetloba. Za fotografiranje večjih koncertov bolj uveljavljenih skupin je potrebna akreditacija, dovoljenje organizatorjev ali izvajalcev, kar pa ni vedno preprosto pridobiti.

V nepozabnem spominu mi bo ostala skupina Laibach. Na njihovem koncertu, ki je potekal v Delavskem domu Trbovlje pred več leti, sem z njihovim dovoljenjem ustvarila serijo res dobrih fotografij, a sem bila ves čas na kolenih – pa še v petah, ker v resnici nisem verjela, da mi bodo dovolili fotografirati, tako da sem po koncertu kar malo težko vstala. Kasneje sem naredila razstavo in člani zasedbe Laibach so bili zadovoljni. Izbor za razstavo s spremnim tekstom je naredil priznani fotograf Janez Pelko, s katerim rada sodelujem.

Nepozabne fotografije nastajajo tudi na vaših potovanjih, kaj vas v tujem in neznanem svetu najbolj navdušuje – narava, ljudje, običaji, arhitektura?
Potovanja so moja velika ljubezen, tako najlažje opišem občutja, ki jih doživljam. Gre za kombinacijo neznano privlačnega. Največkrat obiščem sever Evrope, kjer je narava tista, ki jo lovim v fotografski objektiv. Običajno se odločim za potovanje v zimskem ali jesenskem času, ker takrat skoraj ni turistov in ni gneče. Prva na mojem potovalnem seznamu je Škotska, ki je znana po hitrih spremembah vremena. Včasih tako piha, da misliš, da te bo veter kar odnesel. Na Ferskih otokih, kjer sem bila že dvakrat, skoraj ni dreves, so pa ovce in zanimivi ljudski običaji. Dvakrat me je premamila Malta, Sicilija, Poljska in še nekatere države. Povsod nastajajo prekrasne fotografije, med katerimi izberem najbolj zanimive in jih postavim na ogled, da lahko z obiskovalkami in obiskovalci delim del svojih popotnih vtisov. Potovanja so nekaj, kar napolni dušo in srce.

Kakšne so vaše dosedanje potovalne izkušnje; vam je ostala kakšna v posebnem spominu?
Takšnih in drugačnih peripetij je več. V nepozabnem spominu mi bo ostal obisk tradicionalnega 24-urnega festivala v glavnem mestu Šetlandskih otokov leta 2020. Festival, ki vedno poteka zadnji torek v januarju, po tradiciji traja samo en dan. Zanj je treba imeti vstopnico, ki jo je kar težko dobiti. V začetku letošnjega leta sva s sestrično želeli opraviti rezervacijo za prihodnje leto 2026, a je nisva mogli, je bilo že razprodano. To veliko pove, kakšen je interes. Ta festival, ki je namenjen čaščenju Vikingov, je res nekaj izjemnega, nikjer nisem še videla česa podobnega. Začne se z nekakšno jutranjo budnico, nato se po ulicah sprehajajo ljudje, oblečeni v Vikinge. Zvečer vse luči ugasnejo in temno noč razsvetljuje samo goreče bakle. Takrat se začne sprevod skupin v različnih maskah, pod katerimi so samo moški, ne glede na to, kaj predstavljajo – lahko so tudi nune. Vsa hrana je zastonj, le pijačo moraš prinesti s seboj. Gre za pristno izkušnjo, ki preseže zgolj turistični obisk, res začutiš duh skupnosti in stoletne tradicije.

Vaše popotovanje skozi življenje bogati tudi likovno ustvarjanje, kaj vas najbolj navdihuje – motiv, tehnika, sporočilo?
Za izrazom 'likovno ustvarjanje' se skriva marsikaj. Moji prvi začetki so povezani z risbo, nato sem nekaj svojega časa posvetila akvarelu, kar precej zahtevni likovni tehniki. Nadaljevala sem z akrilom na platnu, medtem ko me oljna slika ni tako pritegnila. Kasneje sem se ponovno vrnila k risbi, ker me je pomirjala. Temu je sledila fraktalna risba. Njene osnove me je učila ustanoviteljica te tehnike, ki je bila nad mojimi izdelki navdušena. Spodbujala me je, naj ostanem pri tem likovnem izrazu in učim druge, a sem se odločila, da grem dalje svojo pot učenja in raziskovanja. V zadnjem času me navdušuje asemblaž, ker omogoča ustvarjanje z različnimi materiali in odpira vrata k novim izraznim možnostim. Ob vsem tem se rada udeležujem likovnih kolonij, ki prinašajo nove navdihe – predvsem zaradi dela v naravi in druženja z ljudmi, ki dihajo z umetnostjo. Vsako delo seveda nosi sporočilo, a to je odvisno od percepcije gledalke, gledalca.

Kakšno vlogo ima umetnost v sodobnem svetu?
Z umetnostjo se srečujemo na vsakem koraku, ne le v galerijah in na koncertih, temveč tudi v vsakdanjih stvareh, kot je, na primer, arhitektura tako urbanega kot podeželskega okolja. Tudi oblikovanje časopisa je oblika umetnosti. Naše življenje je v resnici prepleteno z umetnostjo, le opaziti jo moramo, a če se osredotočimo na umetniško ustvarjanje v ožjem pomenu, imajo pomembno vlogo film, glasba, literatura, slikarstvo … Vse te oblike umetnosti nam pomagajo razumeti svet in drug drugega, nas navdihujejo, spodbujajo k razmišljanju ter včasih nudijo tudi zatočišče in tolažbo.

V lokalnem okolju puščate pomembno sled tudi kot predsednica Društva Svoboda Krmelj; kako vidite vlogo društva v skupnosti in kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Naše društvo ima dolgoletno tradicijo, deluje že več kot 80 let. V njem smo predani posamezniki, a nas je žal vse manj. Kljub temu se trudimo na različne načine pritegniti obiskovalke in obiskovalce na naše prireditve in delavnice. Obiskanost pa žal upada. Pogosto se zdi, da marsikdo v kraju sploh ne ve, da se kaj dogaja, bodisi v kulturnem domu bodisi v galeriji ali v prostoru lepo obnovljene nekdanje rudarske kolonije. To me žalosti in hkrati skrbi, da ljudi kultura in druženje preprosto ne zanimata več. Mi bomo kljub vsemu vztrajali. Še naprej bomo pripravljali likovne in fotografske razstave, koncerte, literarne večere in še kaj. Likovna in fotografska delavnica lepo živita, skupina ročnodelk je izjemno pridna in se povezuje tudi s sosednjimi ročnodelskimi skupinami. Veseli nas, da je znova oživela literarna sekcija; srečanja potekajo vsak zadnji petek v mesecu, nanje so vabljeni vsi ljubitelji lepe besede. Ob prazniku rudarjev, 3. julija, se tradicionalno povezujemo z rudarji iz Zasavja. Letos v Galeriji Krmelj gostimo likovno razstavo članic in članov Društva revirskih likovnikov Relik iz Trbovelj, ki na svojih slikarskih platnih upodabljajo težko življenje in delo rudarjev.

Kje se vidite čez 20, 30 let? Kaj bi si želeli doseči?
Predstavljam si, da bom tudi čez 20 ali 30 let počela podobne stvari kot jih zdaj – ustvarjala ter bila del kulturnega in družbenega utripa moje skupnosti. To me izpopolnjuje, bogati in daje mojemu življenju smisel. Morda bom lahko malo več potovala, ostala kje več kot teden dni, še posebej v krajih, ki me bodo pritegnili tako močno, da bi želela še bolj poglobljeno začutiti utrip njihovega življenja. Prepustila se bom toku. Moj cilj je ostati radovedna, dejavna in odprta – za ljudi, ideje in nove izkušnje.

Smilja Radi

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 10. julija 2025.

#povezujemoposavje