Njegova profesija je še vedno »frajtonarica«

Na zdaj že lanskem tekmovanju harmonikarjev v Ljubečni je prvič prišel do naziva Naj godec med veterani 56-letni Borščan Franc Vegelj, ki ga pozna že širša okolica, predvsem ob dejstvu, da trenutno vodi kar pet pevskih zasedb, v šesti pa sodeluje kot član. Če k temu dodamo, da je tudi še lovec, ribič, gasilec in ima redno službo, je njegovo življenje »kar natempirano«, kot pove sam.

Glasbeni samouk

Glasbeno vsestranski Franc Vegelj se je igranja različnih glasbil – poleg diatonične in klavirske harmonike obvlada še bariton, bas kitaro, kontrabas, orgle in verjetno še kaj – priučil povsem sam, brez enega samega dneva glasbene šole. Z glasbo se je začel ukvarjati že pri petih letih. Je torej čisti samouk, edino njegov stari oče je igral harmoniko po svatbah. »Pravijo, da prvo koleno ni najboljše, ampak drugo, tako da je očitno ’padlo’ na mene,« se nasmeje. Prvič se je z notami srečal, ko se je v Cerkljah pridružil MoPZ Planina, pel je tudi pri oktetu Kranjci in bil osem let pevec v cerkvenem zboru. Leta 2010 je ustanovil Klapo Parangal, ki je bila kot sekcija KD Ivan Kobal Krška vas zelo uspešna in njena zgodba je trajala približno deset let oz. do korone, pri čemer ima željo, da bi klapa ponovno zaživela. Vegelj je imel tudi svojo harmonikarsko skupino, leta 1985 je postal član ansambla Dolenjski fantje, igral je v prvem sestavu ansambla Objem (ena najbolj poznanih pesmi je Marjetka), na začetku 90. let je štiri leta igral več inštrumentov v Kvintetu Juhej iz Šentjerneja, z njimi je nastopal tudi po Nemčiji, nakar je leta 1995 ustanovil ans. Franca Veglja (poleg njega so bili v prvem sestavu člani tudi Brigita, Mira in Rajko Šuler), s katerim so se udeleževali tudi festivalov (Števerjan, Vurberk) in je deloval 15 let. Ob delovanju Parangala je še naprej obstajal ansambel z istim imenom, torej Franca Veglja, a v moški zasedbi, s katerim so leta 2013 na cvičkovem festivalu narodnozabavne glasbe v Gadovi peči prejeli 3. nagrado strokovne žirije. Vegelj je napisal tudi kar nekaj besedil za nekatere ansamble, poleg svojega tudi za ans. Marjana Kočevarja, Jožeta Kuplenka, za Dolenjske fante tudi melodijo.

Vodi pet skupin, v šesti pa igra

Pred 11 leti se je zaključila njegova ’ansambelska’ zgodba in se obenem začela nova, zborovska (v letih 2013 in 2014 je opravil tečaj za zborovodje). Tudi izkušnje, ki jih je nabiral s klapo, so mu pripomogle, da je leta 2013 prevzel tri pevske zbore, ki jih je do takrat vodil pokojni Vinko Žerjav, to so MoPZ KD Ivan Kobal Krška vas (v njem je bil najprej tudi pevec), MoPZ Sromlje in ŽPZ Orlica Pišece (ti trije zbori in še MoPZ Bizeljsko zdaj že nekaj let organizirajo srečanje Vinkovih pevcev, torej vseh pevcev, ki jih je vodil leta 2016 preminuli Žerjav), nekaj časa je vodil Vokalno skupino Sovice (pojoče učiteljice OŠ Cerklje), tretje leto vodi ljudske pevce Vrhpolje iz okolice Šentjerneja, zadnje leto je tudi vodja Pleteršnikovih ljudskih pevcev, poleg tega igra rog pri Šentjernejskih rogistih … Če pod vse našteto potegnemo črto, je trenutno vodja petih pevskih skupin, v šesti pa igra … V brežiški občini oz. pod okriljem ZKD Brežice pa tudi širše je po vsej verjetnosti edini s toliko skupinami. Priznava, da je lažje voditi ženski zbor, ker pevke redno prihajajo na vaje in so tudi bolj pozorne. »A moja profesija je še vedno ’frajtonarica’,« poudari. V letu 2023 je namreč minilo 50 let, odkar igra harmoniko.

Zaigral zahtevno Avsenikovo skladbo, ki je do zdaj še ni nihče

Sogovornik se spominja, kako je bilo, ko je šel prvič na harmonikarsko tekmovanje; po spontani odločitvi sta se s prijateljem odpeljala na tekmovanje in v svoji kategoriji je takoj osvojil 3. mesto, naslednje leto je bil 2., potem pa je osvajal samo še 1. mesta. Harmonikarska tekmovanja so včasih potekala tudi na Ratežu, Lisci in Horjulu, zadnja leta pa se harmonikarji zberejo npr. v Škocjanu in Ljubečni. Septembra 2024 je po tem, ko je zmagal na izbirnem tekmovanju v Škocjanu, nastopil na 43. tekmovanju za »Zlato harmoniko Ljubečne«, kjer je dosegel doslej največji uspeh – v kategoriji veteranov je osvojil naziv naj godca in si poleg tega prislužil tudi zlato plaketo (s tega tekmovanja je že prej prinašal domov zlate plakete). Na tekmovanju je moral zaigrati dve pesmi po lastni izbiri (polko in valček), ena od teh je bila Avsenikova Potepanje s harmoniko, ki je do takrat na tem tekmovanju ni zaigral še nihče, kar veliko pove o njeni zahtevnosti. Tričlanska komisija je ocenjevala predvsem nastop, natančnost izvedbe skladbe in ritmično interpretacijo in Vegelj je prejel največ točk. Pravi, da mu v zbirki iz Ljubečne manjka še plaketa Avgusta Stanka, ki jo prejme tisti, ki zaigra najbolj izvirno skladbo iz časov, ko je igral še Stanko, pri čemer kar malce pokritizira, da bi se ta nagrada morala imenovati po kom drugem, kajti Stanko ni igral diatonične harmonike, ampak kromatično. »Menim, da bi bilo bolj primerno, če bi plaketo poimenovali recimo po Lojzetu Slaku ali Francu Miheliču,« dodaja Vegelj, ki je do zdaj od kakšnih krajevnih ali občinskih nagrad prejel edino plaketo KS Cerklje ob Krki.

Mir najde na (ribo)lovu

Vegelj je skoraj sedem let zaposlen pri Komunali Brežice, kjer je voznik komunalnega vozila, prej pa je bil deset let zaposlen v podjetju KOP Brežice. Kot priznava, mu gre trenutna služba kar na roko, saj ima popoldneve in večere proste za vaje z zbori in nastope. Poleg vsega tega je tudi lovec, ribič, gasilec (je tudi predsednik PGD Cerklje). Obljublja, da bodo cerkljanski gasilci prireditev Korajža velja, ki je zdaj že nekaj let ni bilo, spet organizirali, mogoče že v tem letu. »Ko grem lovit ribe ali na lov, najdem svoj mir in relaksacijo,« dodaja in še nadaljuje: »Moram reči, da je dogajanje pestro, zanimivo in natempirano na vseh možnih področjih. V prvi vrsti te mora seveda vse to tudi veseliti, drugače nima nobenega smisla.« Za ponazoritev lahko omenimo, da ima na teden zaradi vseh svojih dejavnosti stika s povprečno 60 ljudmi ali pa celo več.

Ti, moja rožica je marsikaj spremenila

Na vprašanje, kako vidi današnjo narodnozabavno glasbo in ’razcvet’ mladih ansamblov oz. skupin, Vegelj kritično odgovarja: »Odkar so Modrijani začeli s svojo Ti, moja rožica, je šla narodnozabavna glasba v popolnoma drugo smer. Res je, da so zelo popularni in privabijo cel kup ljudi, a če bi sam še enkrat ustanovil ansambel, bi strogo igral glasbo izpred 20 let. Verjamem, da bi se zaradi tega na kakšnih prireditvah spet pojavila tudi starejša generacija. Žal se pesmi, ki so jih ustvarili Avsenik, Slak, Mihelič, Klavžar, Klinc, bratje Poljanšek, Fantje z vseh vetrov itd., vedno bolj pozabljajo. Sem tudi strogo proti, da se njihove skladbe snemajo v drugih oblikah. Pusti pristno pristnemu.« Podobno je tudi pri zborih, pravi, kjer se pozablja na originalne izvedbe legendarnih pesmi, kot so npr. Oj, Triglav, moj dom, Pleničke je prala in Rož, Podjuna, Zila, ter se jih prireja po svoje, tudi zato po njegovem zbori propadajo, seveda pa je razlog tudi ta, ker v njih ni več mladih.



Rok Retelj

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika v letu 2024.

#povezujemoposavje