O diplomaciji z dr. Milanom Jazbecem ob razstavi Magde Šalamon

V četrtek, 26. septembra, je v Valvasorjevi knjižnici Krško potekal pogovorni večer z uglednim diplomatom in profesorjem dr. Milanom Jazbecem, ki ga je spremljala priložnostna razstava Magde Šalamon.

Kot je uvodoma povedala bibliotekarka in zgodovinarka Polona Brenčič, ki je pogovorni večer tudi usmerjala, ima knjižnica čast, da lahko pozdravi rojaka, diplomata in profesorja dr. Milana Jazbeca v okviru Nacionalnega meseca skupnega branja (NMSB). Zbrane ter uglednega gosta je pozdravil tudi podžupan Mestne občine Krško Dejan Žnideršič in vsem zaželel lep večer. Mestna občina Krško je namreč tudi ena od podpornikov in sooblikovalcev NMSB.

Domače posavsko okolje kot dober gradnik za spoznavanje sveta

»Veleposlanika, rednega profesorja diplomacije, pisatelja in pesnika dr. Milana jazbeca večina med vami pozna, z njim ste se srečevali v različnih življenjskih obdobjih, nekateri ste z njim delili šolske klopi, bili skupaj na delovnem mestu v Krškem, se z njim pogovarjali. Spet drugi ga poznate od daleč kot enega od uspešnih domačinov, ki se rad vrača v naše kraje, ki pravzaprav nikoli ni pozabil od kod prihaja. Prav domače posavsko okolje je bilo vedno dober gradnik za spoznavanje sveta,« je dejala Brenčič.
O gostu večera je Brenčič še povedala, da prihaja iz Spodnje Pohance, osnovno šolo je obiskoval v Artičah, gimnazijo v Brežicah. Zaključil je študij novinarstva in obramboslovja. Že v času gimnazije in tudi študija se je preizkusil na Radiu Brežice, dobrih pet let je bil zaposlen v Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem, sprva kot tovarniški novinar, nato kot direktor kadrovsko-splošnega sektorja in direktor administracije.

Bogata diplomatska kariera

Od leta 1987 do junija 1991 je dr. Milan Jazbec deloval v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu. Že desetletja je zaposlen na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve RS. V svoji bogati diplomatski karieri je bil konzul v Celovcu, namestnik veleposlanika v Stockholmu, slovenski veleposlanik v Turčiji in nazadnje veleposlanik v Severni Makedoniji. Med drugim je na zunanjem ministrstvu vodil Sektor za analize in raziskave in Sektor za evropske države. Bil je tudi državni sekretar na obrambnem ministrstvu, leta 2000 je doktoriral na Univerzi v Celovcu, kasneje je bil izvoljen v naziv rednega profesorja diplomacije na Univerzi v Ljubljani. Diplomacijo predava na Fakulteti za državne in evropske študije in na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije, predava tudi kot gostujoči profesor. Njegova bibliografija v sistemu Cobiss obsega več kot 600 enot. Za svoje odlično delo je med drugim prejel avstrijsko državno odlikovanje veliki častni znak z zvezdo za zasluge za Republiko Avstrijo, je še povedala Brenčič.

Krško nekoč in danes

O tem, koliko se je Krško spremenilo v času njegovega službovanja, je Milan Jazbec spomnil na star arabski pregovor, ki pravi: »Od vsake stvari vzemi, kar je dobrega, slabo pozabi.« Posebej je v publiki pozdravil tudi nekdanjega direktorja krške papirnice Silva Gorenca in se mu zahvalil za izjemne čase. Med občinstvom je pozdravil tudi nekdanjega direktorja Nuklearne elektrarne Krško Stanislava Rožmana in poudaril, da je krška nuklearka edinstvena v svetu in izjemnega pomena. Ravno tako je izpostavil, da je novozgrajeni prizidek krške knjižnice zelo lep in čudovit in da ga je moč umestiti v katerokoli mesto v Evropi. »V Krškem se dogajajo neslutene spremembe, zato je treba iz tega jemati navdih in drugim kazati pot,« je še poudaril gost večera.

O pomenu doma in kako je videti tipičen dan

»Človek mora biti nekje doma, to je kot sidro,« je o svojem rojstnem kraju Spodnji Pohanci povedal Jazbec in dodal, da je potrebno imeti sidro, »da se v svetu ne izgubiš in da ne zatavaš.« Dodal je še, da je njegov dom vgrajen v vsem, kar dela. Sicer pa je še povedal, da so njegovi dnevi zelo netipični, nestandardni. »Rad veliko pišem, to je moje delo. Dopoldne delam v službi, popoldne pišem in predavam.«

O poklicu diplomata in profesorja

Jazbec je sodeloval tudi pri oblikovanju slovenske diplomacije: »Zdaj je to služba, včasih je bila elitna, aristokratska služba. Ni lahko delati v diplomaciji, je razlika, če se izučiš za ta poklic ali pa če imaš v sebi občutek za diplomacijo. Diplomat je oči in ušesa države, poročati mora nepristransko in preverjeno, treba je delati profesionalno.« O depešah še pove, da morajo biti jasne, kratke, jedrnate, nekje stran in pol dolge, da jih vsi enako razumejo. Sicer pa moraš imeti kot diplomat, tako Jazbec, dober želodec in dobre noge, saj na sprejemih veliko stojiš. Ravno tako je treba paziti na zdravje in na mentalno kondicijo, je še dejal. Poudaril je tudi, da je osebnost diplomata zelo pomembna. Spregovoril je še o svoji pomembni vlogi v času osamosvojitve Slovenije, ko je postal tudi prvi slovenski konzul in s tem pripadnik prve generacije slovenskih diplomatov. Kasneje je Jazbec najavil tudi kandidaturo za predsednika republike Slovenije.
 
»Vedno sem si želel biti novinar, kar sem v mladih letih tudi bil, sem pa tudi edini profesor, ki je to postal kot diplomat,« je poudaril Jazbec in dejal, da se je treba posvetiti delu, da nekaj ostane za tabo, da prispevaš. Trenutno deluje kot mentor na doktorskem študiju: »Predavam tisto, kar delam, in delam to, kar predavam.«

Ljubezen do leposlovja in smeli načrti za naprej

»Menim, da pesmi pridejo z zrelostjo, saj ko prideš v izkušena leta, prideš v situacijo, da poezijo daš v javnost. Rad pišem poezijo, lahko se tudi zgodi, da v petih minutah nastanejo tri pesmi, »to jemljem kot božji blagoslov«, je še povedal in dodal, da navdih lahko hitro odteče, če si ne vzame dovolj časa, da zapiše pesem. »Zavedati se je treba sreče tukaj in zdaj in to izreči, povedati.«

Sicer pa je ljubezen do pisane besede Milanu Jazbecu bila položena v zibelko; stari oče ga je vpeljal v intelektualno vesolje in rad tudi pove, da je imel zelo lepo otroštvo, saj so mu starši dali osnovne vrednote in so mu vedno brezmejno zaupali.
V okviru njegove velike strasti do pisanja je bila tekom pogovora izpostavljena tudi trilogija Dama v belem (trenutno nastaja tretji del).

»Do 70. leta bom imel 100 izdanih knjig,« je ob koncu pogovora v okviru svojih smelih načrtov za naprej še izpostavil Milan Jazbec.

Dogodek obarvala slikarska razstava Magde Šalamon

Dobro obiskani dogodek je obogatila slikarska razstava kulturne ustvarjalke, slikarke, pesnice in planinke Magde Šalamon, ki je dejala, da so barve kot nadgradnja poezije. Predstavila se je s slikami iz gorskega sveta, ki so pri publiki zbudile precej zanimanja, interpretirala pa je tudi avtorsko pesem Bele poti iz njene pesniške zbirke Beli vrhovi.

Ob koncu dogodka je Šalamon podarila knjižnici svojo pesniško zbirko, Jazbec pa svojo obsežno trilogijo s področja diplomacije. V dar je s strani knjižnice prejel ponatis Kronike starega Krškega in njegovih meščanov izpod peresa Ivana Sterleta, Šalamon pa je prejela zbirko poezije Slavice Jarkovič V sobi srca. Obe knjigi sta izšli pri Zavodu Neviodunum.

A. K.