Obrazi na slikarskih platnih Damjane Stopar

V prostorih Mosconove galerije v sevniškem gradu je do 15. oktobra na ogled zanimiva razstava Moji obrazi akademske slikarke Damjane Stopar.

Sevniški akademski slikar Alojz Konec je v uvodu svoje strokovno poglobljene spremne besede zapisal: »Sevničanka Damjana Stopar, akademska slikarka, magistra umetnosti in profesorica likovne umetnosti, se v Mosconovi galeriji na sevniškem gradu predstavlja z osebno razstavo Moji obrazi, ki vključuje predvsem portrete njenih sorodnikov in prijateljev. Nekaj del je iz svežega ciklusa Streaming ter nekaj podobnih novih del. V sevniški galerijski prostor se vrača po dolgem obdobju, po skoraj tridesetih letih od prvega nastopa v paru z Natašo Černič v tedanji grajski danes imenovani Stari galeriji. Takrat je bila še študentka zadnjega letnika slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Tokrat je pred nami njena samostojna razstava.«

Leta 1975 rojena Damjana Stopar je odraščala s sestro Melito in bratom Markom v najstarejši sevniški ulici, v kateri še vedno živijo njeni starši. Leta 2000 je diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorja Emerika Bernarda. Leta 2005 je zaključila magistrski študij grafike pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja. Leta 2013 je na Majskem salonu prejela priznanje Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Je članica ZDSLU, DLUD in DLLUL. Živi in ustvarja v Sevnici in kot učiteljica likovne umetnosti prenaša svoje znanje na mlajše generacije v OŠ Podbočje in OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki.

V nadaljevanju svojega zapisa se Alojz Konec dotakne likovne tehnike izdelave slik in zaključi, da imajo portreti, ki jih je Damjana Stopar ustvarila tudi s pomočjo umetne inteligence, prostor, prepoznavnost in karakter. »Kaj sporočajo in kaj izžarevajo naslikani portreti? Sporočajo človeka, človečnost, osebnost in naravno lepoto – realno in nadgrajeno. Liki so osebnosti v zanje značilnih situacijah in postavljeni v žarečo svetlobo – kakor v resnici živijo, tako pozirajo na sliki in tako sevajo. V njenih slikah odsevata humanistika (dostojanstvo človeka) in filantropija (človekoljubje). Imajo svoj čar in so portreti in pol.«

RESNA IGRA S TEKOČO BARVO

O svojih slikarskih delih je avtorica povedala, da so njene slike v osnovi abstraktne, kar prikazuje ozadje portretov na sivih ploskvah. Zanimajo jo barve, odnosi med barvami, barvni prostori, ki nastajajo na slikovni površini in prav tako jo zanima površina sama in likovne tehnike.

»Neprestano nekaj izumljam, kombiniram, eksperimentiram z likovnimi in manj likovnimi materiali. Ta moj proces slikanja je videti kot precej resna igra s tekočo barvo, ki je seveda tudi zabavna. V mojih različnih slikarskih fazah so se začele na to abstraktno podlago seliti razne stvari, najprej so bili pred 25 leti obrazi, potem figure, akti, potem sem slike zlagala v večje kompozicije. Pred petimi leti sem se vrnila nazaj k obrazom in začela s serijo slik, ki sem jo poimenovala Lifestreaming. Zanimal me je obraz v smislu predstavljanja na družbenih omrežjih, kjer smo veliko prisotni, kjer delimo svoje podobe in jih lahko tudi precej korigiramo, popravljamo z raznimi filtri, da se pokažemo takšni, kot želimo, da nas vidijo drugi,« je predstavila lasten način slikanja.

»Slike, ki so razstavljene, sem ustvarila s pomočjo umetne inteligence in jih potem še dodatno filtrirala, spremenila,« je še dodala in nadaljevala, da so na slikah obrazi pravih ljudi – sorodnikov, prijateljev in znancev, ki jih ni želela naslikati foto realistično. »Nisem imela namena tekmovati s fotografijo, teh imamo kar precej v naših galerijah, ampak sem jih želela naslikati na svoj način, v svojem likovnem jeziku in jih na nek način umestiti v današnji čas,« je pojasnjevala in zaključila, da je pri ustvarjanju želela, da bi obrazi izžarevali nekaj več kot zgolj obrazne značilnosti in poteze. »To je bil precej velik izziv, saj sem želela razkriti del značaja. V kolikšni meri mi je to uspelo, pa lahko presodite sami, saj boste morda koga tudi prepoznali,« je bilo še prijazno povabilo v ogledu razstave, ki je naletela na dober odziv.

»Slike so lepe, ker so na njih lepi ljudje,« je dejala ena izmed obiskovalk, ki je v nekaterih obrazih prepoznala osebe iz svoje okolice, nekateri so prepoznali samega sebe. Med njimi je bil tudi slikarkin nečak Maks Stopar, obetaven mladi član Kluba borilnih veščin (KBV) Sevnica in Kickboxing Zveze Slovenije.

Odprtje razstave sta povezovala Martin Zeme in Nikolina Ilinič, s pevskim nastopom je dobro obiskan dogodek obogatil Mihael Zeme.

S. R.

#povezujemoposavje