Obujali spomine na družino Poljanšek, še posebej častnega občana Miloša

V ponedeljek je v Malem avditoriju Posavskega muzeja Brežice v soorganizaciji muzeja in Društva za oživitev mesta Brežice potekala okrogla miza v spomin na aprila rojenega in umrlega Miloša Poljanška. Prisotna je bila tudi njegova družina – hči, sin in nečakinja.

Dogodek so izvedli nekje na sredini med rojstvom (4. 4. 1923) in smrtjo (26. 4. 2020) Miloša Poljanška. Kot je uvodoma omenil muzejski sodelavec Boštjan Kolar, je bil Poljanšek z Brežicami zelo povezan in Brežičani z njim. Njegove sledi v Brežicah so bile številne. Rad se je odzval na vabila in je bil zvest podpornik Društva za oživitev mesta Brežice ter drugih brežiških kulturnih in izobraževalnih ustanov, še posebej muzeja. Njegova povezanost z muzejem se kaže v doniranih predmetih in zgodbah. Redno je pisal direktorici in muzeju ter spodbujal njihovo delo in mu dajal poseben zagon. Podrobnosti Poljanškovega življenja je s pomočjo fotografij, ki jih hranijo njegovi sorodniki, odstirala članica Društva za oživitev mesta Brežice, dolgoletna sodelavka PMB ter etnologinja z dušo in srcem dr. Ivanka Počkar. Slednja je omenila, da so v sklopu programa društva Pomembne žene in možje 19. in 20. stoletja poskusili osvetliti pomen družine Poljanšek za Brežice, življenje in delo družine ter še posebej Miloša Poljanška.

Miloš Poljanšek je bil rojeni Brežičan, begunec s Štajerske, dijak v okupirani Ljubljani, ilegalec v vrstah osvobodilnega boja, zapornik, taboriščnik v koncentracijskem taborišču Neuengamme pri Hamburgu, od leta 1993 dejaven v slovenski organizaciji preživelih taboriščnikov, učitelj, tenkočuten slavist, gimnazijski ravnatelj, republiški sekretar za kulturo, poslanec, podpornik ustvarjalcev, prvi in častni predsednik Glasbene mladine Slovenije, predsednik prosvetno kulturnega sveta SRS, sekretar Sveta za prosveto in kulturo, član Glavnega odbora SZDL, sekretar občinskega komiteja ZKS Ljubljana Šiška, častni občan Brežic in še marsikaj.

Izvedeli smo npr. tudi to, da se je Miloš Poljanšek rodil v pekovski družini. Takoj po prvi svetovni vojni so na lokaciji, kjer je danes v Brežicah gostilna Jazz pub, odprli Parno pekarno in delikateso Poljanšek. Poleg pekarne je bila tudi trgovina s pekovskimi izdelki in delikatesna trgovina, nižje spodaj, nad Holyjevo stezo, pa sta bila v gospodarskem poslopju pekovska delavnica ter skladišče moke in kruha. Sprva sta obe stavbi stali ločeno, nato pa je močan potres v Brežicah leta 1917 hišo precej razmajal, tako da so zidove speli z močnimi železnimi vezmi. Takrat so z ožjo dozidavo povezali stanovanjsko in gospodarsko stavbo. Velik del prizidka so spremenili v kavarno, ki je bila sploh prva v Brežicah. Po drugi svetovni vojni je bila Poljanškova pekarna nacionalizirana in je imela eno najsodobnejših peči daleč naokoli. Ker se nihče v naslednji generaciji, torej tudi Miloš, ni izučil za peka, je ta dejavnost pri njih kmalu ugasnila. Miloš Poljanšek je bil zaljubljen v leposlovje pa tudi v svoj vinograd s hramom pri sv. Barbari na Piršenbregu, kjer je še do zadnjega diha z ljubeznijo negoval vinograd in vino, ki so ga dajale njegove trte, je med drugim še navedla Počkar.

Svoje še kako žive spomine so z navzočimi delili tudi hči Tadeja, sin Dejan in nečakinja Bojana Žokalj Jesih. Ob koncu se jim je zahvalila predsednica Društva za oživitev mesta Brežice, ki letos obeležuje 20-letnico obstoja in aktivnega delovanja, Anita Radkovič.

R. R.

#povezujemoposavje