Park skulptur v Kostanjevici na Krki obogaten z novima deloma mladih kipark

Na prvi avgustovski večer se je v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki zaključil letošnji jubilejni 30. mednarodni kiparski simpozij Forma viva, ki je gostil dve umetnici, ki sta ustvarili novi kiparski deli za kostanjeviški park skulptur. To sta Slovenka Nina Tovornik in Hrvatica Lucija Jelić.

Direktor GBJ Goran Milovanović je pred množico obiskovalcev najprej povedal, da je bil letošnji simpozij zelo intenziven z več vidikov – malo jim je nagajalo vreme, lotili so se kompleksnih skulptur, prav tako postavljanja skulpture Eugena Ciuce iz Romunije iz leta 1968, ki jo je že pred leti restavriral njihov restavrator Aleš Vene in so jo zdaj postavili nazaj v park, lotili pa so se tudi projekta, ki so ga snovali že nekaj let, in sicer je bila obnove in rekonstrukcije deležna ikonična skulptura Brez naslova umetnika in kostanjeviškega častnega občana Dušana Tršarja iz leta 1972, »ki je takrat z umestitvijo svoje skulpture v park spet pokazal smernice kiparstva v 70. letih, kajti bil je prvi, ki je skulpturo tudi pobarval in ji s tem dal pridih drugega materiala, ne hrasta, iz katerega nastajajo forme vive, ampak bolj neke plastike, iz katere je večji del 70. let tudi ustvarjal«.

Milovanović: Mladi umetniki Formi vivi dajejo upanje

Zelo jih je razveselilo, da je bilo med prijavljenimi na razpisu za Formo vivo 2025 tudi kar nekaj mladih, ki so šele dobro končali formalno izobrazbo, »kar tako nam kot Formi vivi daje upanje, da so umetniki, ki so pripravljeni prijeti za dleto in ustvariti monumentalno skulpturo«. Dodal je, da sta dekleti delali izjemno dobro, s pomočniki, ki so jima bili ves čas na voljo, in ustvarili dva monumentalna kipa. »Ninin je narejen v eni ekspresivni potezi in v njem lahko opazimo tudi nekaj potez, ki smo jih vajeni pri kiparki Dragici Čadež, ki si je pred nekaj dnevi tudi prišla ogledat, kaj se dogaja na delovišču. Lucija se je svoje skulpture lotila nekoliko drugače. Tudi njena aludira iste teme, videti je kot nek slavolok, prehod, vrata. Slavoloki se običajno postavljajo v čast zmagovalcem, postavljajo jih tisti, ki običajno sedijo za zeleno mizo, ne tisti, ki se bojujejo na bojnih poljih. Če boste pogledali od blizu, boste v reliefih prepoznali precej obrazov. Ti pa so tisti, ki se bojujejo na bojnih poljih in jih nikoli nihče ne slavi oz. se jih ne spomni, to so neznani junaki. Živimo v takšnih časih, da tovrstne vsebine aludirajo in naslavljajo mlade umetnike, da se izrazijo in na nek način pokažejo svoje lastno prepričanje do tega sveta, ki ga trenutno živimo,« je opisal Milovanović in dodal, da se park skulptur počasi spet lepo polni, pri čemer že ne vedo več točno, katera skulptura je restavrirana in katera nova, kar je po njegovem dobro.

»Če si želimo, da umetnost prosperira, moramo imeti te priložnosti«

Nekaj besed sta ob tej priložnosti spregovorili tudi kiparki. Lucija Jelić je poudarila, da je Forma viva bogastvo, ki ga ima GBJ in se ga trudi negovati. Hvaležna je, da so jo izbrali na razpisu in ji dali priložnost, da si je lahko nabirala izkušnje na simpoziju, posebej se je zahvalila vsej ekipi iz GBJ, ki ji je ves čas strokovno stala ob strani in omogočila, da je lahko skulpturo izdelala še pravi čas. Tudi Nina Tovornik se je zahvalila vsem, ki so med enomesečnim delom sodelovali z njo, ter izpostavila pomen tovrstnih priložnosti za mlade, »da se izmojstrijo v neki veščini in da je to tisto, kar zares šteje. Če si želimo, da umetnost prosperira, moramo imeti te priložnosti.«

Navzoče je pozdravil tudi kostanjeviški župan Robert Zagorc, ki je izpostavil, da sta novonastali leseni skulpturi postali eden od zaščitnih znakov kraja in občine. Navedel je, da je bila Forma viva že od samih začetkov povezana tudi s turističnim obiskom občine, ter da si z Galerijo Božidar Jakac prizadevajo ohranjati tako delovanje simpozija kot parka skulptur. Zahvalil se je vsem zaposlenim v GBJ, da ustvarjajo simpozije, kot je Forma viva. »Veseli me visoka sporočilnost tega enomesečnega ustvarjanja, Forma viva je namreč letos lep uvod v naše občinsko praznovanje,« je poudaril ter še dodal, da naj bo letošnje ustvarjanje navdih in povabilo novim ustvarjalcem.

Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva sodi med pomembnejše kontinuirane manifestacije s področja vizualnih umetnosti v Sloveniji. Forma viva je začela leta 1961 delovati najprej na dveh deloviščih (Kostanjevica na Krki in Seča pri Portorožu), kasneje pa se je za krajši čas razširila tudi na delovišči v Ravnah na Koroškem (1964–2014) in Mariboru (1967–1986). Vsaka od štirih lokacij simpozija je bila osredotočena na material, ki je značilen za to območje: v Kostanjevici na Krki so skulpture ustvarjene iz hrastovega lesa, v Seči pri Portorožu iz kamna, v Ravnah na Koroškem iz kovine in v Mariboru iz betona. V Kostanjevici na Krki je kot material tradicionalno uporabljen hrastov les iz bližnjega Krakovskega gozda. Tu se je simpozij v obdobju 1961–1966 odvijal vsako leto, nakar je bil preoblikovan v bienale (1968–1988). Leta 1988 je bilo delovanje simpozija v luči velikih družbenih sprememb za desetletje opuščeno, nato pa je bilo leta 1998 ponovno oživljeno. Od takrat vsako drugo leto v Kostanjevici na Krki gostijo kiparke in kiparje iz celega sveta, ki jih izberejo na razpisu. V parku skulptur, ki obkroža GBJ in mesto Kostanjevica na Krki, je na ogled več kot 100 skulptur, ki so nastale v okviru simpozija.

O kiparkah in njunih skulpturah

Skulptura kiparke Lucije Jelić nosi naslov Zmaga. Navezuje se na zgodovino človeštva, na nenehno rušenje in grajenje, na destruktivnost človeške vrste in manipulativnost političnih in javnih diskurzov. Kompozitna skulptura ironično povzema idejo in obliko slavoloka zmage, ki je eden od pokazateljev sodobnih človeških karakteristik, kot sta tekmovalnost in nasilje. Kip povzema obliko delno porušenega slavoloka, ki aludira na ruševine in ostaline civilizacije, ki se v trenutni situaciji neizmernih družbenih in okoljskih nesorazmerij nima česa veseliti.

Lucija Jelić (1996) iz Zadra je leta 2022 diplomirala na oddelku za kiparstvo na Akademiji likovnih umjetnosti v Zagrebu. Leto dni se je izpopolnjevala v sklopu programa Erasmus na Facultad de Bellas Artes of the Complutense University v Madridu. Od leta 2017 se redno udejstvuje na področju vizualne umetnosti in sodeluje na različnih razstavah, kiparskih delavnicah, kolonijah, festivalih in izobraževalnih programih, prav tako pa je za svoje delo prejela nekaj nagrad in priznanj.

Skulptura kiparke Nine Tovornik z delovnim naslovom Jejte moj'ga brata konji je ustvarjena iz enega masivnega kosa hrastovega lesa in predstavlja nekakšen sodoben totem, ki se navezuje na nikdar potešeno požrešnost človeka. Monumentalna skulptura v izjemno ekspresivni maniri kiparjenja z motorno žago predstavlja mitološko pošast, ki pooseblja kolektivno željo in lakoto po kopičenju materialnega in simbolnega. Umetnica s tem kritično analizira neoliberalni obrat in ustvarja spomenik nebrzdanemu potrošništvu.

Nina Tovornik (1995) iz Ljubljane je leta 2020 diplomirala na dodiplomskem študiju kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, trenutno pa zaključuje magistrski študij na oddelku za kiparstvo. Od leta 2019 redno razstavlja in se udejstvuje na različnih kiparskih natečajih, delavnicah in rezidencah. Leta 2022 postavila javni plastiki v Črni na Koroškem in na Vrhniki, za kar je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2024 je pripravila svojo prvo samostojno razstavo v Galeriji Ravne (KGLU).

Restavrirana skulptura Dušana Tršarja iz leta 1972

Ime simpozija Forma viva, po slovensko živa oblika, najbolje opiše stanje spreminjanja in propadanja lesa skozi čas. Les je organski material in dela v parku skulptur Forma viva v Kostanjevici na Krki so neizbežno izpostavljena naravnim elementom in vremenskim vplivom. V želji, da bi skulpturam zagotovili čim daljšo ’življenjsko dobo’ in obdržali njihovo izvorno podobo, je bila v sklopu letošnjega kiparskega simpozija poleg nastalih dveh novih skulptur restavrirana tudi skulptura, ki že več kot 50 let stoji v parku skulptur Forma viva v Kostanjevici na Krki, in sicer skulptura Dušana Tršarja, naslovljena Brez naslova, iz leta 1972. Rekonstrukcija se je odvijala pod vodstvom restavratorja Aleša Veneta ter v sodelovanju s kiparjem Mitjo Stanekom in avtorjem dela Tršarjem.

Na zaključku Forme vive 2025 in hkrati otvoritvi skulptur je za glasbo poskrbel Pihalni orkester Kostanjevica na Krki. Številni obiskovalci so si navedene skulpture z zanimanjem ogledali, nato pa se še nekaj časa zadržali ob manjši pogostitvi pod arkadami na dvorišču GBJ.

R. R.

#povezujemoposavje