Partljič: Časi so takšni, kakršni smo mi ...

Na sinočnji proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika so krški župan mag. Miran Stanko, Uroš Brezovšek, predsednik Zveze kulturnih društev v občini in Sonja Levičar, vodja krške izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti v krškem hramu kulture podelili 12 bronastih ter pet srebrnih Prešernovih plaket ter priznanje za dosežek leta.

Hkrati je bila proslava posvečena tudi 500-letnici reformacije. Nanjo, in na Prešerna, se je navezal tudi slavnostni govornik, slovenski pisatelj in dramatik Tone Partljič, ki je v uvodu izpostavil, da je bilo Krško poleg Ljubljane najbolj šolsko mesto v zgodovini Slovencev in da je malo dežel in krajev s tako razvito kulturo, kot je v krški občini, v kateri deluje vrsta izvrstnih dramskih skupin, ki se uvrščajo v sam slovenski vrh ustvarjalcev ljubiteljske kulture. Pri tem je izpostavil dramske skupine s Senovega, Leskovca pri Krškem ter Brestanice, s katerimi je že osebno delal in jih spoznal, pa tudi kakovostno in številčno ustvarjanje na glasbenem področju, saj ima Krško denimo simfoničen orkester, ki ga Maribor, od koder sam prihaja, kot drugo največje slovensko mesto ne premore. Kot je dejal, se sam ne uvršča sicer med strokovne poznavalce in analitike Prešernovega življenja in njegovih del, vendar ga je vselej prebiral in ga nosi s seboj kot osebno bogastvo. In če tudi njegov jezik današnji mladini ni več blizu, bi ga še vedno morali obravnavati v šolah: »Ni mogoče dobiti preprostih odgovor, če pritisneš na Google, Prešerna je potrebno brati /.../ Ko danes gledam Prešernove pesmi, je zame najbolj boleča ali aktualna pesem Slovo od mladosti, ki jo je napisal, ko mu je bilo 30 let. Zdi se mi, da živimo v času, ko se ponavljajo časi, da smo v atmosferi iz njegovega časa. V pesmi pravi, kaj vse ga je ranilo, da človek toliko velja, kolikor plača. Ranilo ga je, da le petica ima ime sloveče, motilo ga je čislati ’kar um slepi z goljufijami in lažmi.’« S tem vezi je dejal, da smo temu, raznim goljufijam in aferam priča vsak dan, a če prebiramo Prešerna lahko vidimo, da je bilo vselej tako: »Pa če pomislim na deset božjih zapovedi, ki so stare 2500 let, je bilo vselej tako: ne kradi, ne laži, ne ubijaj, ne želi si bližnjega žene … , kar pomeni, da so že pred tisočletji ljudje prav tako kradli, ubijali, skakali čez plot ..., torej je svet vselej na nek način slab oziroma je svet vselej enak. Mi smo na svetu za tisti čas, ko se zvezda utrne, nekaj pa jih ostane na nebu, kot denimo Prešeren, slovenski protestantje. Časi so vselej enaki. So takšni, kakršni smo mi. In če bomo mi boljši, bodo tudi časi boljši.«

Ob kulturnem programu, ki so ga izvajali pihalni oktet Simfoničnega orkestra Glasbene šole Krško, Pihalni orkester Krško, tenorist Marko Železnik ob kitarski spremljavi Branke Žičkar, učenci OŠ Jurija Dalmatina Krško, pevski zbor OŠ Adama Bohoriča Brestanica ter Boštjan Arh in Filip Černelč v vlogah Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina, so bile za delovanje na različnih področjih kulturnega ustvarjanja podeljene Prešernove plakete. Priznanje za dosežek leta je prejela Irena Kožuh iz Kulturnega društva Svoboda Brestanica, bronaste Prešernove plakete pa Marija Marinka Špiler in Drago Butkovič iz KD Svoboda Brestanica, člana Društva likovniko Krško OKO Mihaela Prevejšek in Stanislav Udvanc, članici Simfoničnega orkestra Krško Urša Glas in Lara Gligić, Anton Bizjak in Doroteja Jazbec iz KD Leskovec pri Krškem ter Frančiška Beba Urbančič, Matej Ulčnik, Jasmina Šušteršič in Jernej Poljšak DKD Svoboda Senovo. Medtem ko zlata Prešernova plaketa za življenjske dosežke na kulturnem področju ni bila podeljena, so se med letošnje prejemnike srebrne Prešernove plakete zapisali: Mirjana Marinčič in Janez Kerin iz KD Leskovec pri Krškem, Helena Krajnc iz KD Svoboda Brestanica, Rafael Andlovic iz Društva likovnikov Krško OKO ter Anton Gorenc (DKD Svoboda Senovo).

Po uradni svečanosti je v avli doma ob fotografski razstavi članov Društva ljubiteljev fotografije Krško sledilo še druženje obiskovalcev z nagrajenci.

B. M.