Poklon generacijam, ki so gradile radeško papirnico

V Paviljonu papirne umetnosti, urejenem v vhodni stavbi radeškega bazena na Njivicah, so 7. oktobra odprli Papirniško zbirko. Nastala je v okviru projekta Dediščina doline papirja, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj, in prinaša vpogled v skoraj tri stoletja papirniške tradicije ter življenje ljudi, ki so jo soustvarjali.

»Papirnica nikoli ni bila le prostor dela in proizvodnje, bila je del vsakdanjega življenja, gospodarskega razvoja, družbenega utripa in osebnih zgodb številnih Radečank in Radečanov ter prebivalk in prebivalcev okoliških krajev,« je dejala v uvodu Katja Čeč, ki je povezovala prireditev. Ob tem je poudarila, da je zbirka šele začetek. V prihodnje jo želijo dopolnjevati s predmeti, fotografijami, dokumenti, pričevanji in drugim gradivom, povezanim s papirniško dediščino. »Današnje odprtje tako ni zaključek, ampak začetek zgodbe, za katero si želimo, da bi se še dolgo pisala,« je dejala. Spomnila je tudi na potok Sopoto, brez katerega se zgodba radeškega papirništva ne bi začela.

OD FUŽIN DO PAPIRNICE

Pred odprtjem in ogledom zbirke je del svojih spominov na razvoj radeške papirnice z navzočimi delil upokojeni vodja proizvodnje vrednostnih in zaščitnih papirjev ter svetovalec direktorja Franci Gros.

Svojo zanimivo pripoved je začel z letom 1588, ko so na območju današnje papirnice stale fužine Jurija Gaispergerja (obrat za iskanje in kopanje železove rude na območju tedanjih zemljiških gospostev Žebnik in Svibno je leta 1595 pogorel in ga niso več obnovili). Dobro stoletje kasneje je na tem mestu začel z delovanjem obrat za izdelavo papirja, iz katerega se je razvila radeška papirnica. Za njen začetek delovanja štejejo leto 1736, ko je bil izdelan prvi zaščitni vodni znak z napisom Ratschah (staro nemško poimenovanje Radeč).

Franci Gros je poleg zgodovine papirnice predstavil tudi vrste papirja, njegove lastnosti, način izdelave, vodne znake in zaščitno nitko. Pripoved je popestril z izbranimi anekdotami iz časa, ko je bil tudi sam del kolektiva.

PRENOS ZNANJA MED GENERACIJAMI

Župan Tomaž Režun, ki je tudi eden od treh direktorjev podjetja Radeče papir nova, je spomnil na 290-letno tradicijo znanja in truda številnih generacij, ki so ustvarjale in še ustvarjajo zgodbo, s katero so Radeče poznane po celem svetu – zaradi kakovostnega papirja.

»Ko govorimo o radeški papirnici, ne govorimo samo o tovarni, strojih in papirjih, ampak govorimo o ljudeh, o generacijah Radečank in Radečanov, ki so v papirnici preživeli velik del svojega življenja; o znanju, ki se je prenašalo in se še prenaša iz roda v rod; o družinah, ki so bile z njo povezane; in tudi o ponosu, da iz našega kraja prihaja papir, ki ga pozna ves svet,« je dejal. Spomnil je tudi na obdobje, ko je bil obstoj papirnice ogrožen, a ta še vedno deluje. K temu so po njegovih besedah prispevali znanje, vztrajnost, močna volja in zaupanje. »Trenutno proizvajamo papir za potne liste za 51 držav sveta, za 12 držav proizvajamo papir za bankovce,« je poudaril.

»Papirniška zbirka naj bo poklon vsem generacijam, ki so ustvarjale nepozabno zgodbo o radeški papirnici, ter spodbuda vsem nam, da to zgodbo odgovorno peljemo naprej,« je zaključil in povabil na dan odprtih vrat najstarejšega radeškega podjetja v soboto, 24. oktobra, kjer bo mogoč tudi ogled čistilne naprave, ki jo trenutno prenavljajo.

ZBIRKA SE BO DOPOLNJEVALA

Pri nastanju razstave o papirniški tradiciji so sodelovali Občina Radeče, KTRC Radeče, Komunala Radeče, študijski krožek pod vodstvom Marije Imperl in Društvo kmečkih žena Arnika. Pomembno vlogo pri vsebinskem raziskovanju papirniške dediščine v dolini Sopote je imel Posavski muzej Brežice, ki je poskrbel za strokovno raziskovanje, dokumentariranje in interpretacijo pisnih dokumentov in predmetov.

Direktorica muzeja Alenka Černelič Krošelj je dejala, da je bilo delo zahtevno, a zanimivo. Pri pripravi vsebine so sodelovali tudi kustos pedagog Boštjan Kolar, etnologinja dr. Ivanka Počkar, strokovni sodelavec in sodelavka Jan Hlade in Liljana Omerzu ter oblikovalka Darja Malarič.

UTRINKI Z RAZSTAVE

Po predstavitvi zgodovine papirnice, kjer sta v otvoritvenem programu sodelovala Filip Gal Fajfar na harmoniki (njegov učitelj je Andraž Malgaj) in Iza Korošec na kitari (njena učiteljica je Anja Žafran) iz Glasbene šole Laško – Radeče, so si obiskovalke in obiskovalci ogledali razstavo v na novo urejenem prostoru obnovljene kopališke stavbe.

Med obiskovalkami in obiskovalci je bila tudi Katharina Sluga, ena redkih strokovnjakinj na svetu z znanjem izdelovanja vodnih znakov. Ti so ena najstarejših zaščit papirja z elementi, ki dokazujejo avtentičnost materiala in preprečujejo ponarejanje dokumentov. Poleg vodnega znaka papirji z zaščitami vsebujejo tudi druge zaščite, kot so UV fluorescentna in vidna vlakna, planšete in zaščitne nitke. »Slovenski potni list je, na primer, eden najbolj zaščitenih, težko ga je ponarediti,« je pojasnila sogovornica, ki vodi oddelek za pripravo vodnih znakov oz. sitarsko delavnico. Na omenjenem delovnem mestu je nadomestila upokojenega Ludvika Kosa, ki je prvi začel z računalniško izdelavo vodnih znakov – pred tem so se risali ročno. »Največ vodnih znakov je ročno narisala Darinka Rozman, ki je bila v papirnici zaposlena pred menoj,« pove Kos ter pokaže ročno vgraviran vodni znak v vosku s podobo slovenske slikarke Ivane Kobilce, ki jo je ustvarila Darinka.

Razstavo poleg predmetov dopolnjuje še fotografije, na katerih so tudi nekdanji zaposleni. Na eni od njih je Francka Zupan, ki se je dela v papirnici spominjala ob praznovanju svojega 90. rojstnega dne leta 1994. Kot mlado dekle se je zaposlila v papirnici, kamor je na delo hodila peš s Svibnega vsak dan in ob vsakem vremenu. Ob njeni fotografiji je tudi slikovit opis: »Dekleta, ki smo delala v papirnici, smo bila nekaj več, imela smo denar. Trgovci so nas pred vrati svojih trgovin vabili, naj si pridemo ogledat 'židano' ruto ali to in ono. Vedno so imeli kaj posebnega za nas, saj so vedeli, da imamo denar in da smo rade lepe. In res smo bile ’fejst'. Kako so se fantje radi ozirali za nami. Srečna je bila tista, ki je delala v papirnici.«

Odprtje Papirniške zbirke je prvi korak k ohranjanju dediščine, ki presega zgodovino papirniškega podjetja. Z dopolnjevajem zbirke s predmeti, dokumenti in osebnimi pričevanji bo mogoče bolje spoznati tudi vsakdanje življenje ljudi, katerih delo je stoletja sooblikovalo Radeče. Posebno mesto v tej zgodbi ima tudi proizvodnja zahtevnejših vrst papirja, predvsem banknotnega in zaščitnega papirja, ter izdelave zaščitnih vodnih znakov.

S. R.

#povezujemoposavje