Poletna kanconeta za en večer prestavila uvod v jesen

V nedeljo, 15. septembra, se je na gradu Rajhenburg odvil koncert z naslovom »Poletna kanconeta«, ki ga je pripravila skupina pevcev in instrumentalistov v okviru Društva Naša pesem Brestanica. Predstavili so se z večinoma italijanskimi pesmimi, torej s čisto pravimi kanconetami.

Dogodek je povezovala Klavdija Mirt, ki je dejala, da bodo na koncertnem večeru pričarali »še en prijeten in topel večer, četudi sonce ubira že krajšo pot in nebo kar noče nehati jokati«. V nadaljevanju je tudi razložila pomen naslova tokratnega dogodka – Poletna kanconeta: »Canconeta – cancona ali pesem je bila priljubljena italijanska posvetna vokalna glasbena oblika, ki se je pojavila konec 16. stoletja. V svojih zametkih je bila podobna napolitanski villanelli ali madrigalu, vendar komponirana v nekoliko vedrejšem slogu. V 18. stoletju je izven italijanskih meja dobila tudi pomen pesmi za glas in instrumentalno spremljavo. Njena besedila pa so bila vselej posvetna, s pastoralno, nespodobno ali erotično vsebino.«

V okviru koncertnega večera so se z vokalom predstavili Marko Železnik, Anja Žabkar, Eva Gašperič, Sara Molan ter Jernej Železnik, na klavirju jih je spremljal Jernej Fabijan, na klavirski harmoniki Mirko Slemenšek, Darja Dobršek se je predstavila na flavti, s klarinetom pa je nastopila Valentina Žabkar Dementjeva.

Na odru so bile izvajane in zapete številne kanconete, med drugim Musica proibita (S. Gastaldon), italijanska narodna Santa Lucia, Arrivederci Roma (R. Rascel), Mandulinata a Napule (E. Tagliaferri), O sole mio (E. di Capua), Non ti scordar di me (E. de Curtis) in številne druge kanconete oz. skladbe.

Občinstvo je navdušeno ploskalo tudi izvedbam skladb, kot so Don't Cry For me Argentina (A. L. Webber), Prodajalka vijolic (J. Padilla) ter Lastovka (J. Robežnik).

Ob koncu so pripravili še 'bis', saj je bilo več kot očitno, da si publika želi še ene skladbe. Vsi nastopajoči so združili moči in doživeto odpeli ter zaigrali pesem Pastirče mlado.

Klavdija Mirt je večer sklenila z naslednjimi sklepnimi mislimi: »Glasba ne pozna meja. Prepričana sem, da je jezik nas vseh in vsakega zase. Ne glede na to, v katerem jeziku je skladatelj razmišljal, ko je skladal ali sestavljal harmonije, se nas glasba enako močno dotakne, nas enako močno povezuje in v vsej svoji silovitosti v nas prebuja celo tisto, še morda neznano paleto čustev.«

Po čudovitem koncertnem večeru, ki je ogrel srca občinstva, je sledilo še povabilo k druženju ob rujni kapljici pa tudi ob belokranjskih dobrotah.

A. K.