Poletni klepeti z Melito, Kazimirjem in Valentino

V Trebežu letošnje počitnice skupaj s svojo Melito preživljata Kazimir in Valentina. Melita ima svoje rojstne korenine sicer na Senovem, kjer je živela do svojega 14. leta starosti, nato pa je odšla na šolanje v Ljubljano. Na Trebež jo je pot zanesla pred skoraj desetimi leti, kjer je kupila staro hišo, jo obnovila in zdaj že pravi: „Tu sem vsaj toliko časa, kakor doma v Ljubljani." V prestolnici je pred desetletjem ustanovila Glasbeno gledališče Melite Osojnik, že dvajset let pa ima status umetnice.

ooltip" style="float: left;" src="images/stories/2014-07/DSCF2970.jpg" alt="DSCF2970" width="600" height="450" />Tako ji ni nikoli dolgčas, pa tudi pravih počitnic ne pozna. „Pri nas umetnikih pravzaprav nikoli ni počitnic. Delamo, ko je delo. Zdaj, ko je poletje, so festivali, od jeseni do pomladi abonmaji v gledališčih, pa tudi gostovanja v šolah in vrtcih. December je pa sploh najbolj delaven mesec, ko z mano vandrajo Miklavž, dedek Mraz in Božiček," pove Osojnikova in doda, da tudi v letošnjem poletju ni osamljena. Z njo proste trenutke preživljata Kazimir in Valentina. „To sta junaka iz moje nove glasbeno-lutkovne predstave Maček Kazimir in miška Valentina," odstre skrivnostna sostanovalca v idilični hiški trebeškega rajskega okolja. Nato še pove, da se ji je neko noč sanjalo o mačku, ki si je zelo želel plesati. Bil je gibčen in tudi smisel za ritem je imel, le plesnih korakov ni znal. „Pa sem si izmislila plesno učiteljico miško Valentino, ki ga je naučila te veščine, a ker nobeno znanje ni zastonj, ji je moral svečano priseči," je za trenutek utihnila Melita in se odločila, da celotne vsebine vsekakor ne more izdati, saj potem ob morebitnem ogledu ne bo ničesar več prikritega in skrivnostnega. Skrivnost pa ni, da je čudovite lutke in sceno izdelala odlična Gabrijela Bodlaj, s katero je sogovornica našega poletnega klepeta sodelovala že v predstavi Zgodba o izgubljeni dudi. Kar precej predstav pa sta odplesala že tudi Kazimir in Valentina, saj je Melita Osojnik premierno gostovala v Železnikih v okviru lutkovnega abonmaja, nato še v Cerknici, na mariborskem Lentu, v bežigrajski knjižnici, na črnomaljskem Jurjevanju, pa tudi pred Škucem v Ljubljani.

„Za jesen pa se dogovarjam s knjižnicami v Posavju in upam, da z junakoma pridem tudi v domače okolje," se ozre v bližnjo prihodnost Osojnikova, nato pošepeta Kazimirju ter Valentini, „o, kak ljubi mir! Naj, traja...do naslednje predstave...!" Ob pozdravu pa za naše bralce še doda: „Vsi smo si lahko enaki in različni obenem, a kljub temu se vedno lahko kaj drug od drugega naučimo, zgladimo prepire in zaplešemo, kakor sta se tega ubrano naučila tudi Kazimir in Valentina."

M. H.