Posavska muzejska vitrina o kuharskem mojstru Ivanu Ivačiču

Na zadnjo marčevsko nedeljo je Posavski muzej Brežice spletno odprl razstavo »Ivan Ivačič, kuharski mojster – prva slovenska kuharska TV-zvezda, 100-letnica rojstva (28. 3. 1921, Zdole – 20. 3. 1984, Radovljica)«. Novo Posavsko muzejsko vitrino so predstavili ravno na dan 100-letnice rojstva Ivačiča.

Razstavo je predstavila avtorica Maja Marinčič, zgodovinarka v PMB. O kuharskem mojstru, pomenu njegovega dela in pogostemu vračanju v njemu ljubo Posavje so spregovorili: direktorica Posavskega muzeja Brežice Alenka Černelič Krošelj, zaslužni profesor dr. Janez Bogataj, ambasador projekta Slovenija – Evropska gastronomska regija 2021, sin Peter Ivačič in hčerka Barbara Ivačič, Polona Brenčič iz Valvasorjeve knjižnice Krško, Branko Šoba z Zdol, rojstne vasi Ivana Ivačiča, in Mojca Jazbec, rojena Cimperšek, hčerka Ivačičevega prijatelja iz Sevnice. Svoje spomine so delili tudi drugi udeleženci spletnega dogodka, med drugim tudi Ivačičev nečak Franc Novak, Miha Šoba in Boštjan Špiler.

Bogatajeva tri naključja v povezavi z Ivanom Ivačičem

Kot je navedla Černelič Krošljeva, so razstavo pripravili z odličnim sodelovanjem sina Ivana Ivačiča, Petrom Ivačičem, ki je Posavskemu muzeju posodil očetove številne fotografije in podaril predmete, ki pripovedujejo o pestri in izjemni življenjski poti posavskega kuharskega mojstra. Na razstavo so umestili tiste, ki predstavljajo najpomembnejše mejnike v njegovem življenju. Bogataj je navedel tri naključja v povezavi s kuharskim mojstrom Ivačičem: prvo je njegova kuharska knjiga s prav takim naslovom in znotraj tega več stvari: spomin na karikaturista Ivana Romiha, pomenljiv zapis kuharskega mojstra, ki govori o posluhu za kuhanje (»… in kakor so za glasbo potrebne note, imamo za kuhanje recepture.«), navedena je cela vrsta geografsko opredeljenih juh, kar je bila za tiste čase izjemnost; drugo naključje je, da 100-letnica Ivačičevega rojstva sovpada z letom, v katerem je Slovenija postala evropska gastronomska regija; tretje naključje pa je spomin na Bogatajevo teto, ki je v 60. letih redno spremljala kuharske oddaje Ivana Ivačiča po TV, ki je bil pionir televizijskih kuharskih šovov. Bogataj je za konec dodal še eno kritiko, saj na televizijah pogreša več posredovanja znanj o pripravi regionalnih in lokalnih jedi, kajti po njegovem bi lahko »na ta način zlasti mladim posredovali odlična znanja o bogastvu slovenske gastronomije, kar je Ivačič v svojih govorih in nastopih neštetokrat poudarjal«.

Ivačič kuhal tudi za Josipa Broza – Tita

Marinčičeva je opisala, da so bili Ivačiču skromnost, iznajdljivost in ljubezen do kuhanja položeni že v zibelko, saj je njegova mati zelo dobro pekla peciva, izkušnje pa si je nabrala tudi kot pomočnica kuharice v sosednji gostilni Šoba na Zdolah. Ivan Ivačič se je 28. marca 1921 rodil na Zdolah pri Krškem. Želje staršev, da postane duhovnik, ni upošteval in je po končani meščanski šoli v Krškem na lastno pest odšel k sorodnikom v Zagreb, kjer so po naključju odkrili njegovo zanimanje za kuhanje. Šolal se je na tamkajšnji srednji gostinski šoli za kuharje, v Opatiji pa je nadgradil svoje slaščičarsko znanje. Po vojni je nabiral kuharske izkušnje v različnih slovenskih krajih: v Dobrni, Rogaški Slatini, ljubljanskem hotelu Bellevue, na Pohorju in bil tri leta šef kuhinje v hotelu Korotan na Jezerskem. Pogosto je za predsednika takratne Jugoslavije Josipa Broza – Tita in najrazličnejše obiske državnikov kuhal na Brdu pri Kranju in Brionih. Leta 1955 je opravil strokovni izpit za kuharja in kasneje pridobil še naziv mojster kuharstva in kulinarike. Na Gostinskem šolskem centru v Ljubljani, kjer je poučeval strokovne predmete, je vzgojil vrsto dobrih kuharjev. Kuhal je v uglednih restavracijah v Evropi ter vodil promocijske tedne slovenske in jugoslovanske kuhinje v Avstriji in Italiji, pod okriljem Zveze kuharjev Slovenije pa je vodil kuharske tečaje. V 60. in 70. letih je sodeloval pri razvijanju tehnologij za proizvodnjo živil v različnih podjetjih, večkrat odšel v tujino na izobraževanja (v podjetji Tuborg in Heinz), sodeloval pri nastajanju jušne kocke Argo in majoneze Thomy ter je tudi avtor zamisli o pleterski hruški viljamovki v steklenici. Za svoje delo na področju kulinarike je leta 1965 od predsednika Jugoslavije prejel odlikovanje s srebrnim vencem. Umrl je 20. marca 1984 v Radovljici, kjer je tudi pokopan.

15 let snemal in nastopal v kuharskih oddajah

Od leta 1960 so njegov šarm, iznajdljivost, smisel za humor in kuharsko znanje spoznavale tudi slovenske gospodinje in njihovi možje pred TV-zasloni. Na RTV Ljubljana je do 1975 snemal tematske kuharske oddaje, kjer je kuhal v živo, brez treme, kot bi to počel v svoji domači kuhinji. Leta 1965 je izdal prvo kuharsko knjigo, ki je izšla že v desetih dopolnjenih izdajah. Marinčičeva je svoj del zaključila z naslednjo mislijo: »V pogovorih z gospodom Petrom, sinom Ivana Ivačiča, sem začutila veliko ljubezni, spoštovanja in ponosa do očeta. Želel si je, da bi očeta ohranjali v prijetnem spominu. Ob pogledu na številne fotografije se uresničujejo sinove želje. Ivan Ivačič je bil stalno nasmejan, izjemno spreten, iznajdljiv in hudomušen kuharski mojster, ki je z veseljem zavihtel kuhalnice tudi s posavskimi gospodinjami. Te še danes rade skuhajo zdolsko gobovo juho, recepti iz njegovih knjig pa so še vedno zelo priljubljeni tako v Posavju kot po vsej Sloveniji.«

Ponosen na svoje poreklo in pripadnost Zdolam

Sin Peter Ivačič je vesel, da spomin na njegovega očeta živi, kar dokazuje, da je bilo njegovo delo res strokovno in velikih razsežnosti. Dodal je še nekaj spominov na očeta o tem, kaj je najraje kuhal in tudi užival. Kar se je pomembnega naučil od očeta, je to, da ni bil domišljav, nikoli ni izhajal iz tega, da vse obvlada, saj se je marsikatere jedi naučil tudi od čisto navadne kmečke gospodinje, je še omenil. Njegova sestra Barbara Ivačič, ki je imela to čast, da si je prva ogledala razstavo v predprostoru Viteške dvorane, je poudarila: »Oče je bil ponosen na svoje poreklo in pripadnost svojemu kraju ter nas je kot otroke zelo rad peljal na Zdole. Verjamem, da je ta razstava povezovalna sila, ki oživlja moč skupnosti in nam pomaga prepoznavati, česa smo najbolj potrebni, ter nam tudi pomaga, da si prizadevamo, da delo prednikov ohranjamo, nadgrajujemo in gradimo. Z dobro hrano je svet lepši in k temu nas je s svojim delom in življenjem nagovarjal tudi moj oče.«

Ivan Ivačič – prvi slovenski Jamie Oliver

Branko in Bernarda Šoba z Zdol, soseda Ivačičeve rojstne hiše, ki je sicer danes ni več, sta obudila spomin na ustvarjanje zdolske gobove juhe, Branko ga je označil za »prvega slovenskega Jamieja Oliverja«. Omenila sta še, da je širil znanja priprave pehtranove potice, špehovke, raznih zelišč ter da je njun sin Miha še kot osnovnošolec v okviru šolskega tekmovanja, oblečen kot Ivan Ivačič, predstavljal pripravo zdolske gobove juhe in z ekipo tudi zmagal na državnem tekmovanju, o čemer je tudi sam nanizal nekaj spominov.

Ivačičeve kuharske knjige v zadnjem času bolj izposojane

Med drugo svetovno vojno je bil Ivan Ivačič mobiliziran v nemško vojsko in bil tudi v ruskem ujetništvu, kjer se je srečal s Sevničanom Rudijem Cimperškom in se z njim spoprijateljil za celo življenje. O teh spominih je spregovorila Cimperškova hčerka Mojca Jazbec. Polona Brenčič pa je predstavila nekaj svojih ugotovitev med proučevanjem življenja in dela Ivana Ivačiča. Po njenih besedah je bil Ivačič stalno prisoten, saj je bila v vsakem domu tudi njegova kuharska knjiga. Kot je dejala, je bilo po pregledu Cobiss sistema v letu 2012 njegove v letu 1965 izdane prve kuharske knjige samo 13 izvodov, zato je ta knjiga še toliko bolj dragocena. V knjižnici tudi opažajo, da se v zadnjem času Ivačičeve kuharice bolj izposojajo. Upajo, da ga bo v prihodnje spoznala tudi še mlajša generacija, ne nazadnje bo k temu zagotovo pripomogla tudi popularizacija skozi predstavitve v medijih in razstavo v Posavskem muzeju Brežice.

Razstava o Ivanu Ivačiču, v okviru katere so na ogled njegova priznanja, diplome, plakete, spričevala, izbrani jedilniki, recepti, modeli za peko in videoposnetki iz kuharskih oddaj ter projekcija fotografij iz njegovega življenja, bo v prostoru pred Viteško dvorano na ogled do 4. avgusta 2021, saj naslednji dan potuje v radovljiški muzej, kasneje pa bodo vse pridobljeno v zvezi z zdolskim kuharskim mojstrom umestili v novo razstavo »Po Posavju z žlico in čašo«, ki je hkrati osrednja muzejska tema leta 2021 in začenja nov cikel ČUTI: 1 – OKUS ter izhaja iz poslikav na stopnišču gradu, kjer je upodobljenih pet čutov, je na koncu še omenila Černelič Krošljeva.

Spletno odprtje Posavske muzejske vitrine si oglejte v spodnjem videu:



R. R., foto: zajem zaslona in PMB

#povezujemoposavje