Premiera drame Celjski grofje

Igralska skupina sevniškega društva Trg je na odrske deske postavila gledališko igro v petih dejanjih o slovenski celjski plemiški družini. Predstava Celjski grofje je bila premierno uprizorjena sinoči v sevniški kulturni dvorani, ponovitev pa bo danes zvečer ob 18. uri.

Predstava, ki sta jo po literarni predlogi Bratka Krefta priredila Sinjo Jezernik in Oskar Zoran Zelič, v petih dejanjih skozi govorjeno besedo in v strnjenem času le treh dni prikaže zgodbo o vzponu najbolj znane in najpomembnejše slovenske plemiške rodbine.

Samo dogajanje na odru je postavljeno v dan pred sojenjem Veroniki Deseniški, ki je obsojena čarovništva, saj naj bi zaradi nje Friderik Celjski umoril svojo prvo ženo Elizabeto Frankopansko. Sledi dan sojenja in nato še dan po sodbi, ko na celjskem gradu priredijo večerno zabavo v čast novega viteza Ulrika, vnuka Hermana Celjskega. Na zabavi zvesti vitez in zavrnjeni snubec lepe Veronike Jošt pl. Helfenberg pove Hermanu, da je Veroniko utopil, pravdač pa se je pokončal sam.

V drami Celjski grofi so zaigrali osrednje vloge Emil Stopar kot grof Herman II. Celjski, Jure Renko kot grof Friderik Celjski, Domen Sladič kot grof Ulrik Celjski in Marjanca Pečar kot Veronika Deseniška in Edvard Pfeifer kot ljubosumni vitez pl. Helfenberg. 

Radoživo kraljico Barbaro je upodobila Marjana Štojs, Oskar Zoran Zelič je imel vlogo italijanskega kneza Piccolominija. V vlogo pravdača Nikolaja se je vživel Robert Kaše. Strogi sodnik je bil Tone Zgonec.

Franci Sotošek je bil pater Gregor, gvardijan celjskih minoritov Janez Šibilja, padar Franci Gros, pekovski mojster Jože Železnik, trgovec Marjan Perič, dvorni dami sta bili Marija Jezernik in Meta Pfeifer, vojaka pa Jože Staroveški in Uroš Krejan.  

Na obiskovalke in obiskovalce pustijo najmočnejši vtis besede pravdača Nikolaja, zagovornika Veronike Deseniške. Pravdač, ki skuša prepričati prisotne na sojenju, da Veronika ni čarovnica, je tudi izpovedovalec novih humanističnih nazorov, ki se jih izmed vseh začne najbolj zavedati neizprosni Herman Celjski.

Morda bi se zgodovina Celjskih ne končala tako, kot se je - s propadom plemiške družine, ki si je uspela z različnimi spletkami in s  skrbno načrtovanimi porokami priboriti v takratni družbi zelo močan vpliv.  Če bi se Friderik II. znal boriti za ljubezen svojega življenja, za Veroniko Deseniško, ter hkrati začel drugače vladati kot njegov trdosrčni oče Herman, bi bila zgodovina Celjskih drugačna.  

Najmogočnješi med Celjskimi grofi Herman II. je svoje upe začel potem, ko je ugotovil, da je Friderik slabič, vlagati v vnuka Ulrika, ki pa je bil premlad, da bi razumel celotno dogajanje okoli sebe v tistem prelomnem času, ko se je pojavljal nov družbeni razred - meščanstvo. 

S. R.