
Ivan Kovačič je Puklovi predal celotno opravo ločkega kosca, ki bo shranjena v Slovenskem etnografskem muzeju.
Slovenski etnografski muzej (SEM) od leta 2011 opravlja naloge Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine in skrbi za implementacijo Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. Mag. Adela Pukl, muzejska svetovalka iz SEM, je izpostavila, da je bogastvo pustne dediščine pri nas veliko in razpršeno po celotni državi. »Vesela sem, da je pustna šega pustnih obhodov ločkih koscev, oračev in svatov vpisana v Register, saj gre za posebno pustno šego, pri kateri se maskirajo tudi otroci,« je pojasnila. Direktorica SEM dr. Tanja Roženbergar je dodala, da gre pri nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine za register, ki deluje v okviru Ministrstva za kulturo, vse strokovne postopke pa vodijo v SEM. »Vpis v Register pomeni, da ohranjamo nesnovno kulturno dediščino različnih tematik, bodisi da gre za znanja, obredja, veščine iz obrtne dejavnosti, jezike itd. To je na nek način duhovna sfera našega prostora in je tudi za SEM vsak nov vpis v Register pravi praznik,« je poudarila. Občina Brežice daje precej poudarka na kulturno dediščino, je povedal župan Ivan Molan, in ena od teh je tudi ločki kosec. Zahvalil se je vsem, ki so si prizadevali za vpis, ter vsem, ki že desetletja skrbijo za prepoznaven in odmeven Fašjenk.Pustni obhodi ločkih koscev, oračev in svatov so pustna šega v vasi Loče pri Dobovi. Skupina sedmih našemljenih otrok – njihovo število je včasih tudi manjše, če jih je več, se vsako leto zamenjajo, v preteklosti so bili v skupino vključeni le fantje, zdaj sodelujejo tudi dekleta – gre na pustni torek po vasi. Zgodaj zjutraj so oblečeni kot kosci, nato se preoblečejo v orače in popoldan v pustne svate. Kosci gredo simbolično kosit po cesti skozi vas z namenom, da bi bilo poleti dovolj sena in otave. Vodilni lik pustne šege v vasi Loče je kosec, oblečen v bela platnena oblačila – srajco 'rubačo' in hlače 'bregeše', okoli vratu ima ruto (rubic), obraz pa mu pokriva maska (larfa).
Na glavi nosi visoko koničasto pokrivalo (turn), ki je okrašeno z raznobarvnimi papirnatimi trakovi (pongeljci). Larfa in pokrivalo sta izdelana iz papirja, vsako leto na novo. Okoli pasu imajo kosci obešene zvonce, v roki nosijo koso, s katero 'pokosijo zimo'. Medtem ko kosci kosijo, v središče vasi pride h križu 'fašjenkova babca' (babica z zajtrkom). Iz košare, v kateri naj bi nosila zajtrk, iz lonca skoči maček. Ko kosci ugotovijo, da zajtrka ne bo, se zapodijo za mačkom, nato odidejo domov in se preoblečejo v orače. Sprednja dva orača predstavljata kravi, ki vlečeta plug, zraven hodi oseba, ki ju goni, zadaj pa druga, ki drži plug. Sledi jim 'babca', ki seje žito. Orači s simbolnim oranjem zaželijo vaščanom dobro letino. Ko nehajo orati po vasi, se vrnejo domov in se preoblečejo v svate (nevesto, ženina, priči, teto, strica in muzikanta), ki predstavljajo pustno svatbo ter ob glasbi in plesu v popoldanskih urah obiskujejo domačine. Ob obisku najprej zaplešejo sami, nato še z gospodarjem, za kar so nagrajeni z denarjem ali hrano. V ločke kosce se za udeležbo na različnih karnevalih oblačijo tudi odrasli, in jih je v skupini lahko več kot sedem.
Po pripovedovanju domačinov iz vasi Loče naj bi bila pustna šega v njihovi vasi stara več kot stoletje. Pisnih ali slikovnih virov, ki bi potrdili starost obhodov ločkih koscev, oračev in svatov ter njihovih mask, ni mogoče izslediti. Branko Bogovič je leta 2004 v svoji knjigi Mlajši tega ne vedo zapisal, da se starejši vaščani spominjajo, da so se prvič maskirali v kosca leta 1940 (vir: opis enote dediščine v Registru nesnovne kulturne dediščine).