Razstava Umet(el)no kot vpogled v razmerje med »naravnim« in »umetnim«

Minulo soboto so v lapidariju Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki odprli skupinsko razstavo z naslovom Umet(el)no/Artificial štirih avtorjev Tina Dožića, Simona Goritschniga, Lare Reichmann in Andree Zabric.

Razstava naslavlja vprašanje delitve na »naravno« in »umetno«

Skupinska razstava z naslovom Umet(el)no se posveča pomenu t. i. umetnih in umetelnih struktur, materialov in svetov, ki se pojavljajo v različnih sferah vsakdanjega življenja v sodobnem svetu. Kritično naslavlja dvoumno in kompleksno vprašanje delitve na »naravno« in »umetno«, ki se pogosto izkaže za zavajajoč koncept, saj so vsi umetni materiali še vedno rezultat izkoriščanja naravnih virov. Eden od kustosov razstave Miha Colner je povedal, da se razstava ukvarja s precej temeljnimi vprašanji človeške vrste in vsega tega, kar nas obdaja, oz. z vprašanjem, kako ljudje dojemamo svet okoli nas v sodobnosti, ko je veliko avtomatiziranega. »Razstava se posveča vprašanju materialnosti v svetu, ki je mogoče bolj neoprijemljiv v smislu, da velik del naših življenj ostaja na digitalni ravni in je digitalni svet enako realen kot stvarnost, ki nas obdaja. Preko umetniških del štirih zelo raznolikih umetnikov gledalcem omogočamo vpogled skozi umetnost v vprašanja umetnega, naravnega, dvojnosti med naravo in kulturo, ki izhaja še iz časa razsvetljenstva,« je pojasnil ter dodal, da ima umetnost zmožnost predvidevanja prihodnosti in umetniki imajo pri tem pogosto proste roke. Ta razstava odraža vse te premisleke, je še dejal Colner.
 
Več o delu vseh štirih umetnikov je povedala sokustosinja razstave Deja Bečaj. Po njenih besedah umetno na razstavi Umet(el)no ni razumljeno kot nasprotje naravi. Razstava izhaja iz ideje, da nobena tehnologija ni zares nematerialna in da ima vsak material za svoje izhodišče nekaj naravnega. Vsaka podoba, predmet, proces nastajajo skozi številne preobrazbe, pri katerih se stare plasti ne izbrišejo, ampak nalagajo in spreminjajo. To je nit, ki povezuje vse štiri umetniške prakse, je izpostavila.
 
Predstavitev avtorjev razstave

V nadaljevanju je na kratko predstavila razstavljena dela vseh štirih avtorjev. Andrea Zabric (letnik 1994; leta 2018 je diplomirala iz slikarstva in grafike na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu, leta 2019 je zaključila študij umetnostne zgodovine in filozofije na Univerzi Ludwig Maximilian v Münchnu, leta 2022 pa je magistrirala na oddelku za kritiške študije Akademije likovnih umetnosti na Dunaju; živi in deluje na Dunaju in na Krasu) izhaja iz pigmentov, ki imajo svojo kompleksno zgodovino, povezano s kolonialnimi trgovskimi potmi, simbolnimi pomeni barv in alkimističnimi praksami. Njena dela nas opozarjajo, da je lahko že ena sama površina nosilka številnih časovnih plasti. Še posebej v lapidariju njene stenske, pompejanske intervencije ne delujejo kot nekaj, kar bi prostor prekrilo, ampak kot nekaj, kar iz njega izvabi nove povezave. Simon Goritschnig (1988; leta 2015 je zaključil študij grafike na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju; živi in deluje na Dunaju) se ukvarja z razmerjem med ročnim delom in tehnologijo. Njegove risbe postajajo digitalni modeli, 3D-natisnjeni objekti, ki so osnova za risbe. Namesto da bi tehnologijo razumel kot zamenjavo za človeško gesto, jo uporablja kot ustvarjalnega sogovornika. Njegova dela nastajajo skozi neprestano prevajanje med analognim in digitalnim.
 
Lara Reichmann (1995; leta 2018 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2021 pa je magistrirala na oddelku TransArts na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju; živi in deluje v Ljubljani) razmišlja o tem, kako danes gledamo svet. V njenem videu se golob pismonoša postopoma preobrazi v satelit in pokaže, da sodobni načini opazovanja niso nastali čez noč. So del daljše zgodovine, v kateri se organsko in tehnološko ves čas prepletata. Tin Dožić (1989; leta 2016 je končal študij psihologije in diplomiral na oddelku za nove medije Akademije za likovno umetnost v Zagrebu; živi in deluje v Zagrebu) se osredotoča na gibanje skozi prostor. Njegova dela govorijo o želji po pobegu in neposredni izkušnji krajine, hkrati pa nas spominjajo, da naše poti danes vedno spremljajo zemljevidi, sateliti in podatkovni sistemi. Tudi takrat, ko želimo uiti tehnologiji, ostajamo del nje. Vsak nov pomenski sloj pri tem ne izbriše prejšnjega, temveč ga ohrani kot sled – geološko, zgodovinsko, tehnološko ali izkustveno. Pigment v sebi nosi zgodovino kamnine, 3D-natisnjen objekt spomin na ročno risbo, satelitski pogled zgodovino zračnega opazovanja, razstavni artefakt pa izkušnjo telesa, ki se je gibalo skozi krajino. »Nobena podoba, predmet ali tehnologija ne nastane iz nič, ampak je vedno rezultat dolge verige transformacij, katerih sledi ostajajo vidne tudi v njihovi navidezno končni obliki,« je zaključila Bečaj.
 
Po nagovorih in uradnem odprtju razstave, ki je na ogled do konca januarja 2027, so si obiskovalci lahko ogledali vsakega od štirih razstavnih prostorov, v katerem razstavljajo omenjeni avtorji (vsak razstavlja v svojem prostoru), in se nato še ob klepetu in manjši pogostitvi zadržali na dvorišču samostana.

R. R.

#povezujemoposavje