Robert Petan: Trenutno sem v ’šprint fazi’

S 30-letnim Robertom Petanom, muzikantavtorjem, kot se rad poimenuje, ki sicer prihaja z Velikih Malenc, sva se kar preko videoklica iz RTV-jeve pisarne v Ljubljani, ker drugače ni šlo, pogovarjala o tem in onem, predvsem pa o njegovem vsestranskem ustvarjanju, ki ga spremlja na vsakem koraku. Lahko rečemo, da trenutno živi svoje sanje, saj počne ravno to, kar si je že od nekdaj želel in si tudi predstavljal – piše pesmi in jih uglasbi, je kantavtor, igra nešteto inštrumentov, pojavlja se na TV-ekranih in odrih ...

Za najin pogovor sva se kar težko uskladila, napisal si mi, da ’sploh ni minutke’. Tvoji dnevi so torej polni obveznosti, snemanj, nastopov ... pa lahko slediš vsemu temu ali lahko tudi kaj odložiš? V glasbi je verjetno težko neko stvar dlje časa odlagati, kajne?
Res je, veliko je vsega, sploh zdaj proti koncu leta oziroma novembra in decembra. Imamo oddaje, ’špile’, koncerte, povrhu vsega je treba pisati še pesmi po naročilu, da ne govorim o stand up predstavah, ki jih imava s Perico (Jerkovićem, op. p.) skoraj vsak teden. Večino pisarniških zadev rešim kar v avtu. Ne morem pa reči, da je celo leto takšna ’kriza’, so tudi mirna obdobja. In se strinjam s tabo, delegirati ravno ne moreš, ker ljudje kličejo in želijo to, kar ti počneš. In če to počneš dobro, je malo ljudi, ki to isto počnejo dobro. Se pa tudi kdaj zgodi, da napišem kakšno besedilo še za koga drugega ali mu kako drugače pomagam.

Si si sploh kdaj predstavljal, da boš danes tukaj, kjer si, in te bo poznala tako rekoč širna Slovenija?
Glede prepoznavnosti se sploh ne strinjam, da me pozna cela Slovenija, sem si pa predstavljal, da bom v tem ’fohu’. Ker ni bilo nikoli nobene druge opcije oziroma poti, kaj bom počel v življenju. Že od nekdaj sem bil prepričan, da bom delal nekaj podobnega, kar delam zdaj, se pravi ’špilal’, ’pokal neke fore’, pisal ’komade’, nastopal … Ko sem bil majhen, nam je oče priskrbel klaviature in smo se igrali, da smo band. In to je bilo to. Sicer nisem vedel, da bom točno tule, kjer sem, a dejstvo je, da sem vedel, da grem v to smer, ker me tudi ni nič drugega zanimalo. In Slovenija spet ni tako širna … če narediš kakšno neumnost, te jutri vsi poznajo (smeh).

Začel si kot član različnih bandov, nato pa se odločil za samostojno pot. Je bila odločitev težka, si vedel, v kaj se podajaš? Morda obžaluješ kakšno stvar?
Ni težko končati z nečim, česar ne maraš početi, veliko težje pa je končati nekaj, kar ti je v redu, še posebej ker sem bil rad del spremljevalnih bandov. Dejansko ne moreš početi obojega, zato sem se odločil, da grem na svoje in trenutno mi ni žal te odločitve. Ko sem imel enkrat svoj s.p., je situacija postala resna in sem se začel zavedati, da sem kar naenkrat na trgu dela in da zdaj ni več ’zafrkancije’. Niti ne morem reči, da je bilo to neko težko obdobje, ampak bolj občutek, da zdaj pa gre zares. ’Soliram’ že približno pet let, s tem je prišlo kantavtorstvo, pa stand upi in TV-oddaja Kaj dogaja?. Da ne bo pomote, občasno tudi še zdaj pomagam v kakšnem spremljevalnem bandu, na primer ko Artač povezuje kak dogodek in potrebuje zraven še glasbenike, da ne omenjam Brežičanom že znanih The Rafters, v katerem so zbrani resnično zelo dobri glasbeniki, ter seveda dua Maja in Robi, ki je že 11 let samostojna glasbena entiteta, če se lahko tako izrazim.

Kako je sploh biti mlad v teh časih?
V teh časih … kot da niso vedno bili neki časi. Še nikoli ni bilo generacije, ki bi rekla: ’Ti mladi pa so boljši, kot smo bili mi.’ A na koncu se vedno nekako ’poklopi’. Zdi se mi, da je zdaj težje, ker so vsi na telefonih, internetu, se pravi ves čas na ekranih, posledično nimajo časa, da bi jim bilo dolgčas, kajti ko ti je dolgčas, se mi zdi, da narediš največ za sebe. Ampak tega smo krivi vsi, saj smo vsi v tem. Odrasli imamo vedno priročen izgovor, da smo ves čas na telefonu in ves čas dosegljivi, ker delamo nekaj, kar nam bo prineslo zaslužek, pa da smo vedno na aktualnem in vemo, kaj se dogaja … Otroci nimajo samo teh izgovorov, v vsem ostalem pa smo isti.

Pogosto na svojih nastopih poudarjaš, da si ponosen Brežičan in da so ti konci zate najlepši, ne nazadnje si to dokazal tudi s posneto video razglednico o Brežicah in njihovih znamenitostih. Kako kot občan vidiš razvoj občine in dogajanje v njej? Te tudi kdaj kaj zmoti?
Moram priznati, da je v tem primeru kar težko ocenjevati, ker imam po navadi zelo nizke standarde. Pred časom je iz Ljubljane prišel v Brežice ponudnik vafljev in jajčk in sem si mislil: ’Vau, tudi mi imamo zdaj ’brunch’ v mestu.’ Vsaka takšna majhna zadeva mi je pomembna. Staro mestno jedro je takšno, kakršno je. Verjamem, da ga je zelo zahtevno rešiti zaradi nekaterih prebivalcev. Po svoje mi je všeč, da so Brežice majhne v smislu, da se ne dogaja toliko, ker ko se dogaja, potem vsi pridejo (smeh). Kaj osebno pogrešam v Brežicah? Je že res, da imam zelo rad pico, ’čevape’, burger …, ampak lahko, lepo prosim, jemo še nekje nekaj, kar ni kruh? Manjka tudi kak prostor, kjer bi lahko bili malo dlje zunaj, ne pa da je ob desetih že vse zaprto. To so zadeve, ki se jih vsi zavedamo in lahko tudi moraliziramo, ali rabimo novo trgovsko središče. Seveda ga ne rabimo, a vedno se zgodi, da je potem polno, ko ga zgradijo. Veselim se obnovljenega kulturnega doma, ko bo dobro narejen in akustika ’porihtana’. Nasploh opažam pri sebi, da karkoli se zgodi malo drugače, sem že takoj navdušen.

Po čem smo po tvoje Brežičani ali pa Posavci unikatni oziroma se razlikujemo od ostalih Slovencev?
Sigurno nam ni problem ’dati za rundo’ tudi totalno neznanim ljudem. Saj je veliko gostoljubnih ljudi po Sloveniji, ampak se mi zdi, da Brežičani najlepše združujemo gostoljubje in hkrati sentiment za ’žuranje’, se pravi, da se znamo imeti ’fajn’ z ljudmi do jutra, ne samo do konca uradnega programa.

Tvoji kantavtorski koncerti pa tudi ostali nastopi so nekaj posebnega, zmes sproščenosti, duhovitosti, pikrega humorja, posrečenih medklicev … kako se občinstvo odziva na vse to?
Imam veliko srečo, da ko priredim povsem svoj koncert, je takrat to najboljša publika, kar si jo lahko človek zaželi. Ker se vidi, da so ljudje prišli z namenom, imajo napeta ušesa, so fokusirani na vsako besedo. Res je, da so ’komadi’ po navadi eni in isti, a se potem bolj potrudim pri veznem besedilu, ga bolj dodelam, dodam kakšne anekdote. Zelo hvaležen sem svoji publiki, ki pride ter je s srcem in fokusom pri stvari.

Tvoje pesmi so nadvse sporočilne, s kakšnim namenom jih predstavljaš javnosti?
Od mene gre ogromno ’komadov’ na zelo različne fronte. Obstajajo takšni, ki jih delam samo po naročilu za slavljence, za občine, podjetja, pa za TV-oddajo, ki so zelo specifični in na določeno temo ter združujejo nek humor. Potem pa so tukaj še moji, kantavtorski, pri katerih pa poskušam, da imajo še nekaj, kar ostale vrste ’komadov’ nimajo. In zato jih je tudi najmanj. Pri teh predvsem želim, da imajo poleg humorja, hitrih besedil, rim, ritmike tudi kaj globljega. No, vsaj mislim si, da je globlje.

Od kod črpaš ves ta navdih in zamisli za ’komade’?
Večina, 80 % mojih ’komadov’ je narejenih po naročilu, naj bo to video razglednica Brežic, za oddajo Kaj dogaja?, za ministrstvo itd. In v tem primeru nobenega ne briga, če imaš navdih ali ne. Poskusiš obdržati tisto iskro, kaj bi lahko povedal, da bi bilo ljudem zanimivo, da je ’fora’, ni klišejsko in še ni nihče do zdaj tega povedal, pa tudi če je še tako dolgočasna tema. Bolj ko si v formi, lažje se spraviš delati te stvari. Če imaš za narediti sedem ’komadov’ na teden, se nimaš niti časa ukvarjati s tem, katera ideja bo prava. Načeloma je že prva ideja tista prava in potem samo ’gas’. In ta tempo mi zaenkrat ustreza, pa čeprav se v tem obdobju z ženo vidiva mogoče vsega 20 minut na dan, pa še to, če ne spi (smeh). Zavedam se, da ni idealno in se tega ne da ’furati’ na dolgi rok, ampak sem trenutno v ’šprint fazi’ in čutim, da imam še dovolj energije, da to peljem dalje, vsaj za datume, ki sem jih že potrdil (smeh).

Zdaj si poznan tudi kot del sobotne satirične RTV-oddaje Kaj dogaja?. Je to neka nova izkušnja v tvojem življenju, ki se razlikuje od ostalega ustvarjanja? Bi si upal lotiti kakšne satire tudi v domačem okolju, kjer se vsi poznamo in je to verjetno težje?
Mislil sem, da je nova, a sem ugotovil, da sem na nek način delal to že veliko prej. Na valeti sem na primer naredil novo besedilo Naj tršice slišijo na pesem Vilija Resnika Naj bogovi slišijo. In zdaj ugotovim, da 20 let kasneje za Kaj dogaja? počnem identično, na matrico tega Resnikovega ’komada’ iščem drug refren, da lahko v petek posnamemo Malo teraso. To je vse, kar znam, vse, kar delam. Edina razlika je, da se moram za to odpeljati v Ljubljano, v 9. razredu pa se mi ni bilo treba (smeh). In da lahko delam z ljudmi, ki so daleč najboljši v tem v Sloveniji. To je tista resnična dodana vrednost. Najljubša stvar mi je, da plan pade v vodo in si moramo izmisliti nekaj novega. Tisto, kar nastane tik pred zdajci, je po navadi najboljše (smeh).

In ja, bi se takoj lotil tudi nečesa podobnega za Brežice ali Posavje, saj imamo veliko dovolj markantnih ljudi, za katere vsi vejo, kdo so. Dejansko je iz teh koncev veliko vseslovenskih ljudi in je izbira kar pestra (smeh). Pa tudi upal bi si, kajti v oddaji Kaj dogaja? nikoli ne izhajamo iz ’žlehtnobe’ in najdemo humor v vsaki stvari. Na koncu se itak vsi poznamo med seboj in srečamo v Intermarketu (smeh).

Se imaš za 'influencerja' in po kakšnih kriterijih izbiraš, v katerih kampanjah/reklamah boš nastopal?
(smeh) Ah, kje pa. Večina mojih objav na Instagramu je takšnih, za katere mi rečejo, da jih moram objaviti zato, da naredim promocijo za nekaj, in priznam, da mi gre to pošteno na živce. Naj vam povem eno skrivnost … Ko boste videli Instagram objave glasbenikov, ki napovedujejo svoje koncerte in v imenu organizatorjev vabijo v nek kraj, vedite, da to sovražijo delati. Po drugi strani pa zelo veliko otrok posluša moje ’komade’, kar mi je super in se trudim, da vsaj ne preklinjam v njih, če so to na primer o ’majstrih’, ki ne znajo delati (smeh). Drugače pa večini, ki me prosi za sodelovanje v reklamah, rečem ne, razen če se mi zdi, da nobenemu ne škodi in je v igri velik denar, zakaj pa ne (smeh). Pomembno mi je, da se ne pojavljam povsod, ker tako sam kot tudi drugi ne maramo tega.

Kako kot predstavnik mlajše generacije gledaš na družbena omrežja oziroma tiste, ki so na njih? V Avstraliji so pred dnevi prepovedali njihovo uporabo mlajšim od 16 let ...
V resnici se nimam za predstavnika mlajše generacije, to so zame 12- in 13-letniki. Nekaj časa sem imel TikTok, pa sem si ga zbrisal, ker ne vpliva dobro na nobenega. Ne vem, če je ta odločitev v Avstraliji pametna, po moje se s prepovedjo ne naredi ničesar. Vsi imajo radi hitre in učinkovite rešitve, ki pa po navadi samo tako zvenijo, v resnici pa so slabe. Po mojem mnenju se daleč največ lahko naredi z vzorom. Ko smo bili otroci, smo veliko raje šli ven se znoret, kot pa viseli za računalnikom, še posebej če smo videli koga, ki to počne, in imeli družbo. Zdi se mi, da so otroci biološko raje nekje zunaj, mora pa te nekdo spustiti ven nenadzorovano. Kdor si pa to upa oz. ima čas iti z njimi na zrak, je pa drugo vprašanje.

Kakšno je bilo letošnje leto skozi tvoje oči? Zgodile so se tudi določene življenjske prelomnice, kot je poroka ...
Leto je bilo fantastično. Vesel sem, da sva se z Majo poročila v Brežicah in naredila en tak hud dogodek, na katerega sva zelo ponosna. Prišel je ven tudi ta ’komad’ o Brežicah, ki je bil narejen že eno leto. Veliko stvari je, ki jih narediš in si nanje ponosen samo nekaj časa, ampak ta zadeva z Brežicami mi je res zelo všeč in sem ponosen, koliko ljudi je to pomagalo narediti res profesionalno. Tukaj bi rad izpostavil, da so glasbo snemali Brežičani, videospot pa moj brat Darko, tako da se je čutila pripadnost vseh vpletenih.

Kaj delaš, ko nisi ’muskontar’?
Zelo rad gostim ljudi in organiziram privat dogodke, ki so obvezno tematski in si jih tisti, ki pridejo, tudi zapomnijo. Če imam tri dni zapored prosto, bom tretji dan sigurno pospravljal za ’fešto’ od prejšnjega dneva. Ali pa dostikrat organiziram tudi ’game nighte’. Sicer pa čas, ki ga imam kdaj na voljo, izkoristim za rolko, deskanje na snegu, pospravljanje studia in inventuro kablov – to me vedno pomirja.

Kako vidiš vlogo našega časopisa?
Vedno, ko iz nabiralnika gleda Posavski obzornik, si z Majo vzameva jutro malo bolj na počasi, prebereva, ’pošimfava’, čestitava in vse, kar pripada občini tisti mesec. Skratka, vidim ga kot sinonim za domačnost.

Imaš ob koncu leta za svoje zveste poslušalce, občane, naše bralce kakšno posebno sporočilo?
Morda le to: da bi pri zdravstvenem domu in bolnišnici v Brežicah vedno našli parkirno mesto ter da jim želim, da v mestu odprejo kak lokal, ker mislim, da je zdaj pravi čas za to. In da ne bo kakšnih nesporazumov, letos na silvestrovanju v Brežicah NE bom nastopal, kot je marsikdo mislil, ko je prebral ime Robert Petan. To je, mimogrede, tudi moj oče, ki bo imel to čast, da s skupino popelje Brežičane v novo leto. Ampak glede na to, kolikokrat sem igral z BARBbandom, vam lahko zagotovim, da se splača iti v center! Osebno imam na zadnji dan leta dva nastopa in upam, da mi bo še letos uspelo priti v domače mesto. Lahko pa da bom videl polnočne ognjemete in pel Silvestrski poljub kar na avtocesti (smeh).

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 5. decembra 2024.

#povezujemoposavje