Za razstavo je izbral slike, ki so spontano nastajale že nekaj let, tematika pa, ki jo je slikal, jo slika in »jo verjetno še bom«. Posavje in pokrajino nasploh slika kot nekakšna priča nenehnega izginjanja, saj se počuti kot identitetna priča, ki prepoznava skrito lepoto domače urbane in ruralne krajine. Pogledi nanjo so na eni strani očitni, drugi so skriti nekje v zakotju, skoraj neznačilni, vendar bogati in pomenljivi, globoko v »slikarskem sebi« pa so mu bližji ravno ti skriti pogledi že po izboru in zornem kotu. Sicer pa je prof. Konec razstavo dopolnil še s sliko plitkega morja v Šibeniku, kjer je za dosje abstraktnega leta 2005 ujel mreženje valov, kamnov in morskih ježkov ter mandaličnim tagetesom, kajti mandalične imenuje svoje aktualne slike barvnih energij.N. Jenko S.