S Slavico Jarkovič in njeno poezijo v sobi srca ...

V organizaciji Valvasorjeve knjižnice Krško, Zavoda Neviodunum in Občine Krško je sinoči v parku pred krško centralno knjižnico potekala predstavitev pesniške zbirke rojakinje Slavice Jarkovič V sobi srca. Z avtorico je v Krško prišla tudi Pomlad ...

V Zavodu Neviodunum smo kot v izdajatelj že druge (prva Zajtrk smehljajev, 2008) pesniške zbirke Slavice Jarkovič, naslovljene V sobi srca (dec. 2020), pripravili njeno virtualno predstavitev v mesecu januarju letos, a računalniški ekran, kot je v pozdravu obiskovalcem prve prireditve v živo, ki so jo pripravili v knjižnici po mesecu septembru lani, dejala direktorica knjižnice Urška Lobnikar Paunović, vsekakor ne more nadomestiti človeške bližine ali pogleda iz oči v oči. V uvodu je Lobnikar Paunovićeva tudi strnila svoje vtise ob prebiranju pesmi Jarkovičeve: »To je knjiga, ki jo lahko vzameš v roke ko si slabe ali res dobre volje, imaš preveč ali premalo misli v glavi, mogoče premalo časa za branje, ko potrebuješ nekaj pozitivnega, ko razmišljaš, kako rešiti kakšen izziv in ko potrebuješ nekaj, da preusmeriš misli, skratka vedno znova in znova ... To so besede, ki te spremljajo skozi delo, izpolnijo trenutke, ko potrebuješ čas zase ali pa te zazibajo v naročje sanj, vsekakor pa te vselej napolnijo z upanjem, ljubeznijo in mirnostjo.«

Zbrane na ploščadi pred knjižnico je nagovorila tudi Simona Lubšina kot predstavnica Občine Krško. Poudarila je, da ji je v posebno zadovoljstvo, da sodi predstavitev pesniške zbirke Jarkovičeve v sklop prireditev, s katerimi občina Krško v mesecu juniju obeležuje občinski praznik, saj gre za domačega literarnega ustvarjalca, če tudi ta več ne biva v občini Krško, a jo nanjo vežejo še mnoge vezi. Kar še dandanes predstaljajo občini Krško tidi vezi s polpreteklo zgodovino, kateri se s prazničnimi dnevi poklonijo občani spominu na prve padle krške borce in ostale borce, ki so z življenjem branili svoj dom in domovino ter na srečno vrnitev prebivalstva na svoje domove po nekajletnem izgonu.

Kot je Jarkovičeva povedala v pogovoru z direktorico Zavoda Neviodunum Marušo Mavsar, se je Krško za vselej zapisalo v njeno srce: »Priti domov je vedno lepo, čeprav sem si ustvarila življenje na Obali. Tukaj sem odraščala, sem del te narave, te zemlje, ki sooblikuje človekovo osebnost.« Pisanje ji je predstavljalo zadovoljstvo že v osnovnošolskih letih, v srednješolskem obdobju, v katerem je več let pisala tudi dnevnik, pa je začutila potrebo tudi po pisanju poezije. A univerzalnega recepta za pisanje pesmi nima, je še med drugim povedala: »Vselej najdem kakšen motiv v naravi, ko se mi porodi kakšna besedna zveza ali se me dotakne dogodek, doživetje, življenjska situacija. Na ta način se nekako pomirim, izpovem čustva; lahko rečem, da mi pisanje predstavlja svojevrstno terapijo.« Jarkovičeva, ki se je pred šestimi leti preselila v Sv. Anton pri Kopru, pred tem pa je po odselitvi iz Krškega nekaj let bivala v Novem mestu, se priložnostno posveča tudi pisanju poezije za otroke, saj je z njimi kot zaposlena v vrtcu v vsakodnevnih srčnih stikih, poleg tega pa ljubi tudi petje. Že med svojim bivanjem v Krškem je od otroških let dalje prepevala po različnih zborovskih in vokalnih sestavih, po preselitvi na Primorsko se je vključila v MePZ Brnistra v Bertokih, pred tem pa je prepevala v MePZ Pomlad v Novem mestu. Pevke in pevci Pomladi pa so z več pesmimi pospremili tudi Slavičino predstavitev pesniške zbirke v Krškem, medtem ko so Slavičino poezijo občinstvu prebirale Vidka Kuselj, Maruša Mavsar in tudi sama avtorica.

B. M.

#povezujemoposavje